Išči

Vatican News
Papeža je na začetku srečanja pozdravil Carlo Pertini, kateremu je sveti oče rekel, da se mu zahvaljuje v svojem očetovem, ne materinem jeziku: »Carlìn«. Papeža je na začetku srečanja pozdravil Carlo Pertini, kateremu je sveti oče rekel, da se mu zahvaljuje v svojem očetovem, ne materinem jeziku: »Carlìn«.  (AFP or licensors)

Papež Frančišek predstavnikom skupnosti Laudato si' o kontemplaciji in sočutju

Papež Frančišek je danes, v soboto, 12. septembra, sprejel v avdienco v dvorani Pavla VI. okoli 250 udeležencev srečanja skupnosti »Laudato si'«.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor svetega očeta skupnostim »Laudato si'«

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Izražam vam dobrodošlico in s tem, ko pozdravljam vas, želim doseči tudi vse člane skupnosti Laudato si' tako v Italiji kot po svetu. Zahvaljujem se gospodu Carlu Pertiniju, v svojem očetovem, ne materinem jeziku: »Carlìn«. V središče vseh vaših pobud ste kot gonilno silo postavili celostno ekologijo kot jo predlaga okrožnica Laudato si'. Celostno zato, ker smo vsi stvaritve in vse v stvarstvu je v odnosu, je povezano. To je dokazala tudi pandemija, saj zdravja ljudi ni brez (zdravega) okolja, v katerem živimo. Zatem je očitno, da klimatske spremembe ne sprevrnejo samo ravnovesja v naravi, temveč povzročajo revščino in lakoto ter prizadenejo najbolj ranljive, včasih jih celo prisilijo, da morajo zapustiti svojo zemljo. Zanemarjanje stvarstva in družbena krivica vplivata druga na drugo. Lahko rečemo, da ni ekologije brez pravičnosti in ni pravičnosti brez ekologije.

Vi ste spodbujeni, da poskrbite za tiste zadnje ter za stvarstvo oboje skupaj. To pa želite početi po zgledu sv. Frančiška Asiškega s krotkostjo in marljivostjo. Zahvaljujem se vam za to ter ponovno pozivam k prizadevanju za zaščito našega skupnega doma. Ta naloga se tiče vseh, še posebej pa voditeljev narodov ter odgovornih za produktivno dejavnost. Za soočanje s dejanskimi vzroki klimatskih sprememb, ki se dogajajo, je potrebna konkretna volja. Ne zadostujejo splošna prizadevanja: besede, besede… in ne sme se samo gledati na neposredno soglasje lastnih volivcev ali sponzorjev. Potrebno je gledati daleč naprej, drugače nam zgodovina ne bo odpustila. Potrebno je delati danes za jutri vseh nas. Mladi in reveži bodo od nas zahtevali račun. To je naš izziv. Uporabil bom stavek teologa mučenca Dietricha Bonhoefferja, ki pravi, da naš izziv ni, kako to počnemo, ampak, kako bomo izšli iz tega. Naš resnični izziv je, kakšno bo življenje prihodnjih generacij. O tem moramo misliti.

Dragi prijatelji, sedaj bi rad z vami podelil dve ključni besedi celostne ekologije. To sta kontemplacija in sočutje.

Kontemplacija. Danes se narave, ki nas obdaja, več ne občuduje, se ne je zre, ampak se jo požira. Postali smo od dobička ter od takojšnjih rezultatov in ne glede na ceno zasvojeni požiralci. Pogled na resničnost je vedno bolj bežen, raztresen, površen, medtem ko se v kratkem času pokurijo tako novice kot gozdovi. Naša bolezen je, da smo bolni od potrošništva. Bolni od potrošništva hlepimo po najnovejših »app-ih« in ne vemo več imen sosedov, še manj pa znamo ločiti drevo od drevesa. Pri tem pa je najhuje to, da se s tem stilom življenja izgubijo korenine, izgine hvaležnost za to, kar je in do tistega, ki nam je to dal. Da ne bi pozabili, se je potrebno vrniti h kontemplaciji. Da se ne bi raztresli v tisočih nepotrebnih stvareh, se je potrebno vrniti v tišino. Da srce ne bo postalo pekel, se je potrebno ustaviti. To pa ni lahko. Potrebno se je naprimer rešiti zasvojenosti od prenosnega telefona, da bi lahko pogledali v oči tistim, ki so ob nas in zrli stvarstvo, ki nam je bilo podarjeno. Kontemplacija te vodi v akcijo, v delovanje.

Zreti pomeni podariti si čas za ustvarjanje tišine, za molitev, da se bo tako v dušo vrnila harmonija, ravnovesje med glavo, srcem in rokami, med mislimi, čustvi in delovanjem. Kontemplacija je protistrup proti prehitrim, površnim in praznim odločitvam. Kdor zre, se uči občutiti teren, na katerem je. Začne razumevati, da ni na svetu sam ter brez smisla. Odkrije nežnost Božjega pogleda ter razume, da je dragocen. Vsakdo je pomemben v očeh Boga. Vsakdo lahko vsaj malo spremeni okužen svet zaradi človeške pogoltnosti v dobro resničnost, kot jo hoče Stvarnik. Kdor zna zreti, dejansko ne obstane z rokami v žepih, ampak začne konkretno delovati.

Poglejte, sedaj pa še druga beseda: sočutje, ki pa je sad kontemplacije. Po čem se vidi, da je nekdo kontemplativen, da je ponotranjil pogled Boga? Če ima sočutje do drugih. Sočutje ne pomeni reči: »Žal mi je tega«. Sočutje je »trpeti z (nekom)«. Torej če ima sočutje do drugih, če gre onkraj izgovorov in teorij in v drugih vidi brate in sestre, ki jih je potrebno čuvati. To je dokaz, kajti tako dela pogled Boga, ki navkljub vsemu zlu, ki ga nosimo v mislih ali ga počnemo, nas vidi kot ljubljene otroke. Ne vidi posameznikov, ampak otroke, vidi nas kot brate in sestre ene same družine, ki stanuje v isti hiši. Nikoli nismo tujci v njegovih očeh. Njegovo sočutje je popolno nasprotje naši ravnodušnosti. Ravnodušnost je, dovolil si bom malo bolj vulgarno besedo, tista brezbrižnost, ki vstopi v srce, v miselnost in ki se konča z »naj se sam pobriga«. Sočutje je ravno nasprotno od ravnodušnosti.

To velja tudi za nas. Naše sočutje je najboljše cepivo proti epidemiji ravnodušnosti. »Ni na meni«, »to se me ne tiče«, »pri tem nimam nič«, »to je njegova stvar«, poglejte, to so simptomi ravnodušnosti. Obstaja lepa fotografija, kot sem omenil že ob drugi priložnosti, lepa fotografija rimskega fotografa v apostolski elemozineriji. Na njej je noč sredi zime. Kot se vidi, prihaja iz razkošne restavracije starejša gospa s krznom, pokrivalom, rokavicami, torej dobro zaščitena pred mrazom gre ven potem, ko je dobro jedla. To, da dobro jemo, ni greh! (V dvorani so se začeli smejati). Pri vratih je še ena druga gospa z berglo, slabo oblečena. Vidi se ji, da jo zebe. Brezdomka je z roko takole (papež z roko pokaže). In gospa, ki prihaja iz restavracije, jo gleda postrani. Fotografija ima naslov Ravnodušnost. Ko sem jo videl, sem poklical fotografa in mu rekel: »Odličen si bil, da si tako spontano ujel.« Rekel sem, naj jo dajo v apostolsko elemozinerijo, da ne bi zapadli v duha ravnodušnosti.

Kdor pa ima sočutje, preide od »ti se me ne tičeš«, k »ti si zame pomemben«. Ali vsaj, »dotaknil si se mojega srca«. Toda sočutje ni le lepo čustvo, ni hlinjena pobožnost, saj gre za ustvarjanje nove vezi z drugim. Gre za to, da si ga naložimo, kakor Dobri Samarijan, ki je ganjen od sočutja, poskrbel za tistega nesrečneža, ki ga niti poznal ni (prim. Lk 10,33-34). Svet potrebuje to ustvarjalno in dejansko dejavno ljubezen ljudi, ki ne stoji pred ekranom in komentira, ampak si umaže roke, da bi odstranila propadanje in povrnila dostojanstvo. Pri »imeti sočutje« gre za izbiro. Gre za izbiro, da nimamo nobenega sovražnika, da lahko v vsakem vidimo svojega bližnjega. In to je ta izbira.

To pa ne pomeni, da postanemo pomehkuženi in se prenehamo boriti. Nasprotno, kdor ima sočutje, vstopi v trd vsakodnevni boj proti odmetavanju in zapravljanju. Odmetavanju tako drugih kot stvari. Hudo mi je pri srcu, ko pomislim, koliko ljudi je brez sočutja zavrženih: ostareli, otroci, delavci, osebe s posebnimi potrebami… Škandal pa je tudi zavračanje stvari. FAO je z dokumenti dokazal, da se v industrijskih državah zavrže več kot milijardo ton še užitne hrane. Žal je to resničnost. Medsebojno si pomagajmo bojevati se proti odmetavanju in zapravljanju ter zahtevajmo takšne politične odločitve, ki bodo vključevale napredek in pravičnost, razvoj in trajnost za vse, da ne bo nikomur odvzeta zemlja na kateri stanuje, svež zrak, ki ga vdihuje, voda, ki jo ima pravico piti in hrana, ki jo ima pravico jesti.

Prepričan sem, da se člani vsake vaše skupnosti ne bodo zadovoljili s tem, da bi bili le gledalci, ampak bodo vedno krotki in odločni protagonisti izgradnje prihodnosti za vse. Vse to pa poraja bratstvo, torej delati kot in za brate. Ustvarjati vesoljno bratstvo. In danes je to ta trenutek, danes je to ta izziv. Želim vam, da bi hranili kontemplacijo in sočutje z nepogrešljivimi sestavinami celostne ekologije. Zahvaljujem se vam za vašo navzočnost in za vaše prizadevanje. Zahvaljujem se za molitve in tistim med vami, ki molite, ter prosim, da molite, kdor ne moli ali pa mi vsaj pošljite kakšen dober val. To potrebujem.

Sedaj pa bi rad prosil Boga, da blagoslovi vsakega med vami, da blagoslovi srce vsakega od vas, pa naj je veren ali neveren, katerega koli verskega izročila. Naj Bog blagoslovi vse vas. Amen.

Sobota, 12. september 2020, 14:52