Papež: Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja, če tudi mi ne odpustimo bližnjemu
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prvič jo izgovori služabnik, ki dolguje svojemu gospodarju deset tisoč talentov, torej ogromno vsoto, danes bi bili milijoni in milijoni evrov. Drugič pa jo ponovi drugi služabnik istega gospodarja. Tudi on ima dolg, vendar ne do gospodarja temveč do istega služabnika, ki ima ogromen dolg. Njegov dolg je zelo majhen, morda kakor tedenska plača.
Jedro prilike je oprostitev, ki jo je gospodar skazal služabniku z velikim dolgom. Evangelist je poudaril, da se je »gospodar usmilil«. Nikoli ne pozabiti te besede, ki je rano Jezusova: »Se je usmilil tega služabnika, ga oprostil in mu dolg odpustil« (v. 27). Ogromen dolg in zato velika oprostitev. Toda ta služabnik se je takoj zatem izkazal za neusmiljenega do svojega tovariša, ki mu je bil dolžen zelo malo vsoto. Ni ga poslušal, grmel je proti njemu in ga vrgel v ječo, dokler ne bo poplačal dolga, tistega malega dolga (prim. v. 30). Gospodar je zvedel za to in je ogorčen poklical hudobnega služabnika in ga obsodil (prim. 32-34). »Jaz sem ti veliko odpustil in ti nisi sposoben odpustiti to malo?«
V priliki naletimo na dve različni drži: tisto Božjo, ki jo predstavlja kralj, ki je veliko odpustil, ker Bog vedno veliko odpušča in tisto človeško. V Božji drži je pravičnost prežeta z usmiljenjem, medtem ko je človeško ravnanje omejeno na pravičnost. Jezus nas spodbuja naj se pogumno odpremo moči odpuščanja, kajti v življenju se ne more vse rešiti s pravičnostjo, to vemo. Potrebna je namreč tista usmiljena ljubezen, ki je tudi v osnovi Gospodovega odgovora Petru na vprašanje pred priliko. Petrovo vprašanje se glasi: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene?« (v. 21). Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (v. 22). V simboličnem svetopisemskem jeziku to pomeni, da smo poklicani vedno odpuščati!
Kolikšnemu trpljenju, kolikšnim razkolom, kolikšnim vojnam bi se lahko izognili, če bi bila odpuščanje in usmiljenje stil našega življenja tudi po družinah, tudi po družinah. Koliko je neenotnih družin, ki si ne znano odpustiti. Koliko bratov in sester je, ki nosijo v sebi to zagrenjenost. Usmiljeno ljubezen je potrebno vnesti v vse človeške odnose: med zakonca, med starše in otroke, znotraj naših skupnosti, v Cerkvi in tudi v družbi ter politiki.
Danes zjutraj, ko sem obhajal sveto mašo, sem se ustavil, ker me je nagovoril stavek iz prvega berila iz Sirahove knjige. Stavek se takole glasi: »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6). Lep stavek. Toda spomni se na poslednje reči! Pomisli, da boš v krsti in boš to sovraštvo ponesel tja. Pomisli na konec in nehaj sovražiti. Prenehaj z zagrenjenostjo. »Spomni se na poslednje reči in nehaj sovražiti«. Ni pa lahko odpustiti, saj takrat ko je vse mirno lahko nekdo reče: »Da, toda ta in oni sta mi storila toliko hudega, pa tudi jaz sem ga veliko storil.« Bolje je odpustiti, da ti je odpuščeno. Če ne, se zagrenjenost vrne kakor nadležna muha, se vrača in vrača in vrača… Odpuščati pa ni samo nekaj trenutnega, je nekaj stalnega proti tej zagrenjenosti, temu sovraštvu, ki se vrača. Pomislimo na konec in prenehajmo sovražiti.
Današnja prilika nam pomaga v polnosti razbrati pomen stavka, ki ga molimo v molitvi Očenaš: »Opusti nam naše dolge, kako mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Te besede vsebujejo odločilno resnico. Ne moremo zahtevati Božjega odpuščanja zase, če tudi mi ne odpustimo svojemu bližnjemu. En pogoj je, misli torej na konec, na Božje odpuščanje ter prenehaj sovražiti, odženi proč zagrenjenost, to nadležno muho, ki se vrača in vrača in vrača. Če se ne bomo potrudili odpuščati in ljubiti, tudi nam ne bo odpuščeno in ne bomo ljubljeni.
Zaupajmo se materinski priprošnji Božje Matere. Ona naj nam pomaga, da se bomo zavedali, kakšni dolžniki smo Bogu in da si bomo to za vedno zapomnili. Tako bomo imeli srce vedno odprto za usmiljenje in dobroto.
