Išči

Papež: Ali gremo po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše

Splošna avdienca je danes ponovno potekala v navzočnosti vernikov. Sveti oče jih je srečal na Dvorišču sv. Damaza v Vatikanu. Zadnja splošna avdienca, na kateri so bili navzoči verniki, je bila 26. februarja, pred začetkom pandemije, med katero je papež kateheze imel v knjižnici apostolske palače.

Andreja Červek - Vatikan

Kateheza papeža Frančiška je tokrat bila namenjena solidarnosti in kreposti vere. Kot je izpostavil, nam pandemija kaže, kako smo vsi med seboj povezani. In da bi iz te krize prišli boljši, moramo to storiti v solidarnosti. Solidarnost, ki jo vodi vera, nam pomaga, da Božjo ljubezen vnesemo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna. Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše, je poudaril Frančišek.

Svetopisemski odlomek: Apd 2,1-3

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.«

Kateheza: Ozdraviti svet. Solidarnost in krepost vere

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Po mnogih mesecih nadaljujemo naša srečanja iz obličja v obličje in ne iz zaslona v zaslon. Iz obličja v obličje. In to je lepo.

Sedanja pandemija je razkrila našo soodvisnost: vsi smo povezani, drug z drugim, tako v slabem kot dobrem. Zatorej, da bi prišli ven iz te krize boljši, moramo to storiti skupaj, vsi, v solidarnosti. In to besedo bi želel poudariti: solidarnost.

Kot človeška družina imamo skupen izvor v Bogu; prebivamo v skupnem domu, na planetu-vrtu, na zemlji, kamor nas je postavil Bog; in imamo skupen cilj v Kristusu. A ko vse to pozabimo, naša soodvisnost postane odvisnost nekaterih od drugih. Izgubimo harmonijo soodvisnosti in solidarnosti ter postanemo odvisni. S tem pa se povečata neenakost in izključenost; oslabi se družbeno tkivo in poškoduje se okolje. Vedno isto. Vedno isti način delovanja.

Zato je načelo solidarnosti danes bolj kot kadarkoli nujno, kot je to učil sv. Janez Pavel II. (prim. Sollicitudo rei socialis, 38–40). V med seboj povezanem svetu izkušamo, kaj pomeni živeti v isti »globalni vasi« – lep je ta izraz, kajneda? Velik svet ni drugega kot globalna vas, kajti vse je med seboj povezano. Vendar pa te soodvisnosti ne spremenimo zmeraj v solidarnost. Med soodvisnostjo in solidarnostjo je dolga pot. Egoizmi – individualni, nacionalni in od skupin moči – ter ideološke togosti, nasprotno, gojijo »strukture greha« (ibid., 36).

»Beseda 'solidarnost' se je nekoliko obrabila in jo včasih razlagajo napačno, a označuje veliko več kakor samo priložnostna velikodušna dejanja. Zahteva, da ustvarimo novo miselnost, ki razmišlja občestveno in daje prednost življenju vseh. Dobrin si ne smejo prilaščati samo nekateri« (Evangelii gaudium, 188). To pomeni solidarnost. Ne gre samo za vprašanje pomoči drugim, kar je prav početi, gre za več: gre za pravičnost (prim. KKC,1938–1940). Soodvisnost, da bi bila solidarna in bi rodila sadove, potrebuje močne korenine v človeku in naravi, ustvarjenima od Boga, potrebuje spoštovanje obrazov in zemlje.

Sveto pismo opozarja od vsega začetka. Pomislimo na pripoved o Babilonskem stolpu (prim. 1 Mz 11,1-9), ki opisuje, kaj se zgodi, ko hočemo priti v nebesa – kar je naš cilj –, pri tem pa zanemarjamo vez s človeškim, s stvarstvom in s Stvarnikom. Do tega pride vsakokrat, ko se kdo hoče povzpeti, povzpeti, 

ne da bi upošteval druge. Jaz sam. Pomislimo na stolp. Gradimo stolpe in nebotičnike, a uničujemo skupnost. Združujemo zgradbe in jezike, a mrtvičimo kulturno bogastvo. Hočemo biti gospodarji Zemlje, a uničujemo biotsko raznovrstnost in ekološko ravnovesje.

Med neko drugo avdienco sem vam povedal o ribičih iz kraja San Benedetto del Torto, ki so prišli in mi povedali: 'Iz morja smo potegnili 24 ton odpadkov, od katerih je polovica bila plastika. Pomislite! Ti imajo mistiko za lovljenje rim, a tudi odpadkov, da jih izvlečejo iz morja in ga očistijo. To je uničevanje zemlje, ne imeti solidarnosti z zemljo, ki je dar, to ekološko ravnovesje.

Spominjam se neke srednjeveške pripovedi, ki opisuje ta »Babilonski sindrom«. Do njega pride, ko ni solidarnosti. Ta srednjeveška pripoved pravi, da je med gradnjo stolpa kakšen človek padel z njega in umrl – bili so sužnji, nihče ni rekel ničesar. Če pa je, nasprotno, padla ena opeka, so se vsi pritoževali. In če je za to bil kdo kriv, je bil kaznovan. Zakaj? Ker je opeka bila zelo draga. Za izdelavo opeke sta bila potrebna čas in delo. Opeka je bila vredna več od človeškega življenja. Žal se tudi danes lahko zgodi kaj takšnega. Pade neka kvota na finančnem trgu, kar smo te dni videli v časopisih, in novica je po vseh agencijah. Pade na tisoče oseb zaradi lakote, revščine in o tem ne govori nihče.

V popolnem nasprotju z Babilonskim stolpom pa so binkošti, kar smo slišali na začetku avdience (prim. Apt 2,1-3). Sveti Duh, ki pride od zgoraj kakor veter in ogenj, zajame skupnost, zaprto v sobi zadnje večerje, ji vlije moč Boga, jo spodbudi, da gre ven in vsem oznani Gospoda Jezusa. Duh ustvarja enost v različnosti, ustvarja harmonijo. V pripovedi o Babilonskem stolpu ni bilo harmonije, naprej se je šlo zaradi zaslužka. Drugi je bil zgolj orodje, zgolj »delovna sila«. Tukaj pa, pri binkoštih, je vsak med nami orodje, vendar pa skupnostno orodje, ki z vsem, kar je, sodeluje v izgrajevanju skupnosti. Sv. Frančišek Asiški je to dobro vedel. Spodbujen z Duhom je vse osebe, še več, vsa ustvarjena bitja, imenoval brat ali sestra (prim. Laudato si', 11; prim. sv. Bonaventura, Legenda maior, VIII, 6: FF 1145).

Z binkoštmi Bog postane navzoč in navdihne vero skupnosti, ki je združena v različnosti in solidarnosti. Različnost in solidarnost združeni v harmonijo – to je pot. Solidarna različnost vsebuje »protitelesa«, da edinstvenost vsakega – ki  je dar, edinstven in neponovljiv –, ne bi zbolela zaradi individualizma in egoizma. Solidarna različnost prav tako vsebuje »protitelesa« za ozdravitev struktur in družbenih procesov, ki so se izrodili v sisteme nepravičnosti in zatiranja (prim. Kompendij družbenega nauka Cerkve, 192). Torej, solidarnost je danes pot, ki vodi v svet po-pandemiji, proti ozdravljenju naših medosebnih družbenih bolezni. Ni druge poti. Ali bomo šli naprej po poti solidarnosti ali pa bodo stvari še slabše. To želim ponoviti: iz krize ne pridemo ven isti kot prej. Pandemija je kriza. Iz krize se pride ali boljši ali slabši. Moramo izbrati. In solidarnost je ravno ta pot, da iz krize pridemo boljši. Ne s površinskimi spremembami, polakirani in to je dovolj. Ne. Boljši!

Sredi krize nam solidarnost, ki jo vodi vera, omogoča, da Božjo ljubezen spremenimo v našo globalizirano kulturo, ne z gradnjo stolpov ali zidov – koliko zidov se danes zida –, ki ločujejo in se potem zrušijo, ampak s tkanjem skupnosti in s podpiranjem procesov rasti, ki je zares človeška in trdna. In zato nam pomaga solidarnost. Zastavljam vam vprašanje: Ali mislim na potrebe drugih? Vsak naj si v srcu odgovori.

Sredi krize in viharja nas Gospod poziva in vabi, naj se prebudimo in aktiviramo to solidarnost, ki zmore dati trdnost, podporo in smisel tem uram, ko se zdi, da se vse potaplja. Naj nas ustvarjalnost Svetega Duha opogumi pri oblikovanju novih oblik družinske gostoljubnosti, rodovitnega bratstva in univerzalne solidarnosti. Hvala.

Sreda, 2. september 2020, 12:11