Išči

Vatican News

Papež udeležencem srečanja v Riminiju: Čudenje odpira za lepoto Boga

V Riminiju se je začelo 41. srečanje za prijateljstvo med narodi (Meeting Rimini), ki ga tradicionalno pripravlja gibanje Občestvo in osvoboditev. Papež Frančišek udeležencem podeljuje apostolski blagoslov ter vabi k pričevanju o lepoti Boga in ljubezni, ki rešuje, še posebej v tem nemirnem zgodovinskem času.

Andreja Červek - Vatikan

Srečanje za prijateljstvo med narodi tokrat poteka na nekoliko drugačen način, saj mnogi udeleženci dogodek zaradi pandemije koronavirusa spremljajo le preko spletnih portalov. Tema letošnjega Meetinga v Riminiju – poteka od 18. do 23. avgusta – je še toliko bolj pomenljiva, saj pozornost usmerja na področje duhovnosti ter v ospredje postavlja pomen čudenja: »Prikrajšani za čudenje ostajamo gluhi za sublimno«. Gre za besede priznanega poljskega filozofa, rabina A. J. Heschla, ki jih je pogosto navajal ustanovitelj gibanja Občestvo in osvoboditev, don Luigi Giussani.

Drža čudenja, ki odpira za lepoto Boga in za veselje vere, je tudi v središču papeževega sporočila, ki ga je podpisal državni tajnik kardinal Pietro Parolin ter ga naslovil na riminijskega škofa Francesca Lambiasija. Tema »ponuja dragocen in izviren prispevek v tem vrtoglavem trenutku zgodovine«, piše v sporočilu Parolin ter dodaja: »Pri iskanju bolj dobrin kot pa dobrega so se mnogi opirali izključno na svoje moči, na zmožnost proizvajanja in služenja, pri tem pa so se odrekli tisti drži, ki pri otroku predstavlja prirojeni pogled na stvarnost: to je čudenje.« Sklicuje se na G. K. Chestertona, ki je zapisal: »Šole in najbolj hermetični modreci niso nikoli imeli ostrine, ki biva v očeh trimesečnega dojenčka. To je ostrina čudenja pred univerzumom in to čudenje ni misticizem, temveč transcendentna zdrava pamet.«

Na misel nam pride Jezusovo povabilo, naj postanemo kakor otroci, in tudi čudenje nad obstojem, kar je bilo načelo starogrške filozofije. »To čudenje daje gibanje in vedno znova premika življenje ter mu dopušča, da se v kakršni koli okoliščini ponovno začne. Je drža, ki jo je dobro imeti, kajti življenje je dar, ki nam daje možnost, da vedno ponovno začnemo,« spomni Parolin na besede papeža Frančiška, ki vztraja, kako pomembno je ponovno osvojiti čudenje za življenje: »Življenje brez čudenja postane sivo, suženj navad; enako tudi vera. In prav tako Cerkvi je potrebno obnoviti čudenje nad tem, da je bivališče živega Boga, Gospodova nevesta, Mati, ki rojeva otroke.«

V nadaljevanju je čudenje postavljeno v kontekst sedanjih razmer, ki jih je povzročilo širjenje koronavirusa: »V minulih mesecih smo izkusili razsežnost čudenja, ki prevzema obliko sočutja pred trpljenjem, krhkostjo, negotovostjo življenja. To plemenito človeško čustvo je zdravnike in zdravstvene delavce spodbudilo, da so k resnemu izzivu koronavirusa pristopili s pogumno predanostjo in občudovanja vredno zavzetostjo. Isto čustvo, bogato z ljubeznijo do lastnih učencev, je pomagalo mnogim učiteljem, da so sprejeli napor poučevanja na daljavo ter tako zagotovili zaključek šolskega leta. Enako je bilo pri mnogih, ki so ponovno našli v obrazih in navzočnosti bližnjih moč za spoprijemanje s stiskami in napori.«

V tem smislu tema letošnjega srečanja v Riminiju predstavlja »močan poziv, da se po vrvi čudenja spustimo v globine človeškega srca«. Kako vendar ne bi čutili tega izvornega čustva in se čudili nad predstavo gorske pokrajine ali ob poslušanju glasbe, ob kateri vzdrhti duša, ali preprosto ob obstoju nekoga, ki nas ljubi, in ob daru stvarstva? »Čudenje je zares pot, da prepoznamo znamenja sublimnega, torej tiste Skrivnosti, ki predstavlja korenine in temelj vseh stvari.« Kot eno od znamenj se ne kaže samo človekovo srce, ampak celotna stvarnost. Da bi si zastavili vprašanja pred znamenji pa je potrebna skrajno človeška sposobnost, prva, ki jo imamo kot moški in ženske: čudenje, sposobnost čudenja, kajti samo čudenje je tisto, ki spozna.

A če takšnega pogleda ne gojimo, piše v sporočilu, postanemo slepi pred življenjem: zaprti vase, priteguje nas kratkotrajnost in nehamo se spraševati o realnosti. Tudi v puščavi pandemije so se pojavila vprašanja, pogosto blaga: kaj je smisel življenja, bolečine, smrti? »Človek se ne more zadovoljiti s kratkimi ali delnimi odgovori, se prisiliti, da cenzurira ali pozabi kakšen vidik stvarnosti. V sebi ima hrepenenje po neskončnem, neskončno žalost, nostalgijo, ki se jo poteši samo z enako neskončnim odgovorom. Življenje bi si bilo absurdno želeti, če ta odgovor ne bi obstajal.«

Različne osebe so se podale v iskanje odgovorov ali pa samo vprašanj o smislu življenja, ki si ga vsi želimo, pa čeprav se tega ne zavedamo. Tako se je zgodilo nekaj, kar je na videz paradoksalno: namesto da bi ugasnili najglobljo žejo, je v nekaterih prišlo do prebuditve sposobnosti čudenja pred osebami in dejstvi, ki so prej bili samoumevni. Zelo dramatične okoliščine so vsaj malo povrnile pristnejši način cenjenja življenja, brez tistega kompleksa raztresenosti in predsodkov, ki kvari pogled, zamegli stvari, izprazni čudenje in odvrača od spraševanja, kdo smo.

Parolin spomni, da je sredi izrednega zdravstvenega stanja papež prejel pismo, ki so ga podpisali različni umetniki in se zahvalili, da je zanje molil med eno od maš v Domu Svete Marte. Ob tisti priložnosti je rekel: »Umetniki nam pomagajo razumeti, kaj je lepota. Brez lepega evangelija ni mogoče razumeti.« Kako odločilna je izkušnja lepote za dosego resnice, je med drugimi pokazal teolog Hans Urs von Balthasar, ko je zapisal: »V svetu brez lepote je tudi dobro izgubilo svojo privlačno silo, očitnost, da mora biti izpolnjeno; človek ostaja pred njim neodločen in se vpraša, zakaj ne bi imel raje hudega. Tudi to namreč predstavlja eno možnost, ki je celo mnogo bolj vznemirljiva. V svetu, ki se nima več za zmožnega, da bi potrdil lepoto, so argumenti v prid resnice izčrpali svojo moč logičnega sklepanja: proces, ki vodi do zaključka, je mehanizem, ki nikogar več ne pribije, in ta isti zaključek se nikoli ne zaključi.«

Zato tema, ki zaznamuje letošnje srečanje v Riminiju, postavlja odločilen izziv pred kristjane, ki so poklicani pričevati o globoki privlačnosti, ki jo vera uveljavlja v moči svoje lepote: »Jezusove privlačnosti«, kot je ta izraz rad uporabljal Božji služabnik Luigi Giussani. V zvezi z vzgojo za vero je papež Frančišek pisal v apostolski spodbudi Evangelii gaudium, ki bi naj bil pragmatični dokument njegovega pontifikata: »Vse izrazne oblike pristne lepote so lahko priznane kot pot, ki pomaga srečati Kristusa. Če ljubimo samo to, kar je lepo, kakor pravi sv. Avguštin, tedaj je učlovečeni Božji Sin, razodetje neskončne lepote, v najvišji meri ljubezni vreden in nas priteguje nase z vezmi ljubezni. Tedaj postane nujno, da se oblikovanje v via pulchritudinis vključi v predajanje vere naprej« (Evangelii gaudium,167).

            Papež Frančišek torej vabi k »nadaljnjemu sodelovanju z njim v pričevanju doživljanja lepote Boga, ki je postal meso, da bi naše oči osupnile v gledanju obličja in bi naši pogledi v njem našli čudenje nad življenjem«. Sporočilo se sklene z besedami sv. Janeza Pavla II.: »Vredno je biti človek, kajti Ti, Jezus, si bil človek.« Ter zaključi: »Ali ni morda to presenetljivo odkritje največji prispevek, ki ga kristjani lahko ponudijo pri podpiranju upanja ljudi? To je naloga, ki se ji ne moremo izogniti, predvsem na tem ostrem ovinku zgodovine. Je klic, da smo prosojnosti lepote, ki nam je spremenila življenje, konkretni pričevalci ljubezni, ki rešuje, predvsem v primerih tistih, ki sedaj najbolj trpijo.«

Torek, 18. avgust 2020, 12:20