Papež pisal najmanjšim frančiškankam Svetega Srca ob začetku jubilejnega leta

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Drage sestre,
8. avgusta 2021 bo minilo sto let od rojstva za nebesa blažene Marije Marjete Caiani, ki je leta 1902 ustanovila Inštitut najmanjših frančiškank Svetega Srca. Veseli me, da se njene duhovne hčere želite pripraviti na to obletnico z jubilejnim letom, ki se začenja danes, ko obhajamo liturgični spomin blažene.

Želim vam, da bi moglo biti to leto za vso skupnost priložnost, da bi se spominjala življenja in nauka ustanoviteljice, pa tudi teh skoraj 120 let poti, prav tako s pogledom, usmerjenim na izzive prihodnosti. Milost je imeti hvaležno srce, ki je spravljeno z lastno preteklostjo in oči, ki so polne upanja v prihodnost; vendar pa gorje, da bi se zatekali v preteklost, ki je ni več ali v prihodnost, ki je še ni, ter bi se tako izogibali današnjega dne, v katerem smo poklicani živeti in delovati. Ta obletnica vas vabi, da bi v našem času utelesile specifičnosti vaše karizme. Sveti Duh, ki jo je prebudil na začetku prejšnjega stoletja, naj vam podari moč, da bi ponovno odkrile njeno svežino in sposobnost, da bi še naprej odišavljale svet z darom vašega življenja.

Ve ste najmanjše frančiškanke Svetega Srca. Želel bi se na kratko zaustaviti ob tem imenu.
Mati Caiani je s tem, ko vas je imenovala najmanjše, želela poudariti, kakšen mora biti slog vašega življenja: slog majhnosti. To je bilo potrjeno z vcepitvijo vašega Inštituta v drevo velike frančiškanske družine: podale ste se v šolo sv. Frančiška, da bi bolje sledile Gospodu, ki je »postal majhen, ki je izbral to pot. Pot ponižanja samega sebe, ponižanja vse do smrti na križu« (Homilija med jutranjo mašo v Domu sv. Marte, 23. junij 2017).

Gre za pot, po kateri je potrebno hoditi vsak dan. Gre za pot, ki je ozka in naporna, vendar pa če se ji sledi do konca, življenje postane rodovitno. Tako kot je bilo za Devico Marijo, na katero se je Najvišji ozrl prav zato, ker je bila ponižna, majhna (prim. Lk 1,47); tako je postala Božja Mati.

Frančiškanke, najmanjše, in je natančno določila »Svetega Srca«, da bi bile ukoreninjene v viru dejavne ljubezni. Ljubezen, ki jo ima Jezus do nas, ne slepi z velikimi posebnimi učinki, ki kmalu izginejo, ampak je ljubezen, ki je konkretna in zvesta, ki jo tvorijo bližina, dejanja, ki nas ponovno dvignejo in nam dajo dostojanstvo in zaupanje. Pomislimo na emavška učenca, ki sta se na velikonočni večer vračala domov zmedena in zagrenjena (prim- Lk 24,13-35). Gospod se jima je storil blizu ne kot junak, ampak kot sopotnik; po poti jima je »razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (v. 27) in njuno srce je gorelo od veselja; nato je razlomil kruh, »tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala« (v. 31).

Želim vam, da bi mogle ljubiti z Jezusovim Srcem, z dejanji, bogatimi z nežnostjo. In prvi kraj, v katerem je potrebno živeti to preprosto in konkretno ljubezen, je vaša redovna skupnost.

»Srca Jezusovega« ni le prislovno določilo, ampak pove veliko več: govori o pripadnosti. Gospod vam je podaril življenje, prerodil vas je za vero in vas poklical k sebi v posvečeno življenje tako, da vas je pritegnil k svojemu Srcu. Ta pripadnost se na poseben način izraža v molitvi. Vse naše življenje je poklicano, da po milosti Svetega Duha postane molitev. Zato moramo dopustiti Gospodu, da ostane vedno povezan z nami. Tako nas On preoblikuje, dan za dnem, da naše srce postaja vedno bolj podobno njegovemu.

V dnevu so različni trenutki, ki spodbujajo to povezanost z Bogom: maša, brevir, adoracija, premišljevanje Božje besede, rožni venec, duhovno branje. Pojdite Gospodu naproti polne veselja, veselja otroka, ki teče svojim staršem naproti, da bi jih objel in poljubil. To veselje privlači in je nalezljivo! Včasih se zdi, da obstaja tisoč drugih stvari, ki jih je bolj potrebno storiti, ali pa čutimo, da nam je težko biti z Jezusom; vendar pa nas Jezus, kakor učence v vrtu Getsemani, vabi, da bi ostali tam, poleg njega (prim. Mr 14,38). Dovolimo Gospodu, da ostane povezan z nami!

Sveto Srce vas bo spodbudilo, da boste matere za brate in sestre, ki jih srečujete »od zibelke do groba«, kakor je rekla blažena Marija Marjeta. Vesele boste oznanjevale, da Gospod na nas vedno gleda z usmiljenjem, da ima usmiljeno Srce.

Vaša karizma ima tudi zadoščevalno razsežnost. To je veliko delo za dobro sveta. Greh uničuje stvaritev, ki jo je Bog ustvaril lepo. Ve s svojimi molitvami in svojimi drobnimi dejanji na polje sveta sejete seme Božje ljubezni, ki vse stvari dela nove. Ko seme pade v zemljo, ne dela hrupa: takšne so mnoge dejavnosti, ki jih vodite v Italiji, Braziliji, Egiptu, Šrilanki in Betlehemu, posebej za otroke in mlade. Gre za dejanja, ki lahko naredijo svet lepši, ga razsvetlijo z žarkom Božje ljubezni.

Drage sestre, želim vam sveto in rodovitno stoletnico! Zagotavljam vam, da se vas spominjam pred Gospodom, na priprošnjo Device Marije; prosim vas, da tudi ve ne pozabite moliti zame. Vam in vsem tistim, ki so zaupani vaši dejavni ljubezni, iz srca podeljujem apostolski blagoslov.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 8. avgust 2020