Išči

Vatican News
Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov.  (Vatican Media)

Papež Frančišek: Vsakdo bi si moral vsak dan odgovoriti »Kdo je zame Jezus?«

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te nedelje (prim. Mt 16,13-20) predstavlja trenutek, v katerem Peter izpove svojo vero v Jezusa kot Mesija in Božjega Sina«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 21. nedeljo med letom.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

To apostolovo izpoved vere je izzval Jezus sam, ki hoče pripeljati svoje učence, da napravijo odločilni korak v svojem odnosu do njega. Dejansko je vsa Jezusova pot s tistimi, ki hodijo za njim, še posebej Dvanajsteri, pot vzgoje njihove vere. Najprej je vprašal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« (v. 13.). Kakor vsem nam je bilo tudi apostolom všeč govoriti o ljudeh. Čenčanje je všečno. Govoriti o drugih ni tako zahtevno, ravno zato, ker nam je všeč, tudi opravljanje drugih. V tem primeru pa to že zahteva pogled vere in ne samo čenčanje, saj vpraša: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Zdi se, da učenci kar tekmujejo v poročanju o različnih mnenjih, s katerimi se v veliki večini strinjajo tudi oni. V bistvu so Jezusa iz Nazareta imeli za preroka (prim. v. 14).

Z drugim vprašanjem pa jih Jezus že zadane v živo: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (v. 15). Na tej točki se nam zdi, da zaznamo nekaj trenutkov tišine, saj se je vsak od navzočih moral vključiti v to zadevo in predstaviti razlog, zakaj hodi za Jezusom. Zaradi tega je bolj kot ne dovoljeno neke vrste obotavljanje. Če bi sedaj vprašal vas, kdo je Jezus, bi bilo malo obotavljanja. Zadrego jim odvzame Simon, ki z zanosom izjavi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (v. 16). Ta tako popoln in razsvetljen odgovor pa ne prihaja, čeprav je tako velikodušen, iz njegovega vzgiba, Peter je bil velikodušen, temveč je sad posebne milosti nebeškega Očeta. Jezus sam mu namreč reče: »Tega ti nista razodela meso in kri«, torej to, kar je iz tvoje kulture, to kar si študiral, ni moglo razodeti tega. To ti je razodel »moj Oče, ki je v nebesih« (v. 17). Izpovedati Jezusa je Očetova milost. Reči, da je Jezus Sin živega Boga, da je Odrešenik, je milost, za katero moramo prositi: »Oče, daj mi milost, da bom izpovedal Jezusa«.

V istem trenutku Gospod prepozna Simonovo takojšnjo usklajenost z milostjo in zato v slovesnem tonu doda: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (v. 18). S to trditvijo da Jezus Simonu razumeti pomen novega imena, ki mu ga je dal, torej Peter. Kajti vera, ki jo je pravkar pokazal, je neomajna »skala«, na kateri hoče Božji Sin zgraditi svojo Cerkev, to je skupnost. Cerkev gre naprej na podlagi Petrove vere, tiste vere, ki jo Bog prizna, ki jo Jezus prizna in zaradi katere je (Peter) na čelu Cerkve.

Danes slišimo Jezusovo vprašanje namenjeno vsakemu od nas: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«. Vsakdo od nas. Vsakdo od nas mora dati odgovor, ne teoretičnega odgovora, ampak da vključimo vero, torej življenje, saj vera je življenje! »Zame si ti…« in izpovedati vero v Jezusa. Odgovor, ki zahteva tudi od nas, kakor od prvih učencev, notranje poslušanje Očetovega glasu in v soglasju s tem, kar Cerkev, zbrana okoli Petra naprej oznanja. Gre za to, da razumemo, kdo je za nas Kristus, če je On središče našega življenja, če je On glavni namen našega prizadevanja  v Cerkvi in v družbi. Kdo je zame Jezus? Kdo je Jezus Kristus zate, zate, zate… To je odgovor, ki bi ga mi morali dati vsak dan.

Toda pozor, neizpodbitno in hvalevredno je, da je pastorala naših skupnosti odprta za različne oblike revščine in težke situacije, ki so vsepovsod. Dejavna ljubezen je vedno odlična pot poti vere in popolnosti vere. Potrebno pa je tudi, da dela solidarnosti, dela dejavne ljubezni, ki jih delamo, niso ločena od stika z Gospodom Jezusom. Krščanska dejavna ljubezen ni preprosta filantropija (človekoljubnost), ampak je po eni strani gledanje v višave z istimi Jezusovimi očmi, po drugi strani pa je v reveževem obličju gledanje Jezusa. Prava pot dejavne krščanske ljubezni je vedno z Jezusom v središču.

Sveta Marija, ki je blažena, ker je verovala, naj nam bo voditeljica in zgled na poti vere v Kristusa in naj se z njeno pomočjo zavedamo, da zaupanje Vanj, daje popoln smisel naši dejavni ljubezni ter našemu bivanju.

Nedelja, 23. avgust 2020, 13:43