Išči

Vatican News
Opoldanska molitev papeža Frančiška na Trgu sv. Petra. Opoldanska molitev papeža Frančiška na Trgu sv. Petra.  (Vatican Media)

Papež Frančišek: Mi smo njegova slabost ljubezni, saj Bog gleda na majhne in jih ima rad

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Ko je človek stopil na luno, je bil izrečen stavek, ki je postal slaven: 'To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo'. Dejansko je človeštvo doseglo zgodovinski cilj. Toda danes na Vnebovzetje Marije, obhajamo veliko večjo osvojitev.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Marija je stopila v raj. Tja ni šla samo v duhu temveč s telesom, ona vsa. Ta majhen korak neznatne nazareške Device je bil velik skok človeštva naprej. Malo nam koristi iti na luno, če ne živimo kot bratje in sestre na zemlji. Toda da ena izmed nas živi v nebesih s telesom nam daje upanje. Razumemo namreč, da smo dragoceni in namenjeni vstajenju. Bog ne bo pustil, da naše telo izgine v nič. Z Bogom se ne bo nič izgubilo! Marija je dosegla cilj in mi imamo pred očmi razlog zaradi katerega hodimo naprej, in sicer ne zato, da bi si pridobivali tukajšnje stvari, ki izginejo, ampak dosežemo domovino tam zgoraj, ki je za večno. In Marija je zvezda, ki nas usmerja. Ona je šla prva. Ona, kakor nas uči koncil »sveti kot znamenje gotovega upanja in tolažbe za potujoče Božje ljudstvo« (Lumen gentium, 68).

Kaj nam svetuje Naša mati? Danes v evangeliju je prvo, kar reče: »Moja duša poveličuje Gospoda« (Lk 1,46). Ker smo navajeni slišati te besede, morda več ne zaznamo njihovega pomena. Poveličevati dobesedno pomeni »delati veliko«, povečati. Marija »poveča Gospoda«, torej ne problemov, ki jih v tistem trenutku prav gotovo  ni manjkalo, ampak Gospoda. Kolikokrat se mi pustimo podvreči težavam in požreti strahovom. Marija pa ne, ker je Boga postavila za prvo veličino življenja. Iz tega izhaja Magnifikat, od tu se poraja veselje, nikakor ne iz odsotnosti težav, ki slej ko prej pridejo, temveč iz prisotnosti Boga, ki nam pomaga, ki nam je blizu. Kajti Bog je velik. Predvsem pa se Bog ozira na majhne. Mi smo njegova slabost ljubezni, saj Bog gleda na majhne in jih ima rad.

Marija se namreč ima za majhno in poveličuje »velike reči« (v. 49), ki ji jih je Gospod storil. Katere? Predvsem nepričakovani dar življenja. Marija je deviška, a je noseča. Pa tudi Elizabeta, ki je ostarela, pričakuje sina. Gospod počne čudovite reči z majhnimi, s tistimi, ki se nimajo za velike, ampak dajo v svojem življenju velik prostor Bogu. On razširja svoje usmiljenje na tistega, ki Vanj zaupa in poviša ponižne. Marija ravno za to hvali Boga.

In mi se lahko vprašamo: se spomnimo hvaliti Boga? Se mu zahvalimo za velike stvari, ki nam jih je storil? Za vsak dan, ki nam ga podarja, ker nas ljubi in nam zaradi svoje nežnosti vedno odpušča? In še, ker nam je dal svojo Mater, za brate in sestre, ki nam jih postavlja na pot in ker nam je odprl nebo? Se zahvalimo Bogu, hvalimo Boga za te stvari? Če bomo pozabili na vse to dobro, se bo srce pomanjšalo. Toda če se kot Marija spominjamo velikih reči, ki jih Gospod dela, če ga vsaj enkrat na dan poveličujemo, tedaj delamo velik korak naprej. Enkrat na dan reci: »Hvalim Gospoda«, reci: »Hvaljen bodi Gospod«, ki je majhna hvalilna molitev. S to majhno molitvijo se srce razširi in veselje se poveča.

Prosimo Marijo, Vrata nebeška, za milost, da bi začeli vsak dan povzdigovati pogled proti nebu, proti Bogu in mu reči: »Hvala!«, kakor rečejo majhni velikim.

Sobota, 15. avgust 2020, 13:27