V Nemčiji slovo od Georga Ratzingerja. Sporočilo Benedikta XVI.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi škof Rudolf,
v tej uri, ko opravljate poslednjo bratsko službo za mojega brata, ko ga spremljate na njegovi poslednji zemeljski poti, sem z vami. Želim izreči besedo zahvale za vse, kar ste storili in kar delate v teh tednih slovesa. Moja zahvala gre tudi vsem tistim, ki so bili z njim, vidno ali nevidno, v teh tednih ter so mu izkazali hvaležnost za to, kar je zanje v življenju storil in trpel.

Odmev na njegovo življenje in delo, ki sem ga dobil v teh dneh v obliki pisem, telegramov in elektronske pošte, je bistveno večji, kot bi si mogel predstavljati. Osebe iz različnih držav ter iz vseh družbenih in poklicnih slojev so mi pisale na izredno ganljiv način. Vsaki izmed njih bi moral poslati oseben odgovor, vendar pa žal nimam moči in časa, da bi to storil. Ob tej priložnosti se jim želim zahvaliti, da so me spremljali v teh urah in v teh dneh. V tem trenutku se zame uresničujejo besede kardinala Newmana: cor ad cor loquitur (srce govori srcu). Preko pisem in onkraj vsakršnega pisma srca govorijo drug drugemu.

V  njih so prišle na dan predvsem tri značilnosti mojega brata, ki so bile izražene na različne načine in ki odsevajo tudi moje osebno občutje v tej uri slovesa.

Vedno pogosteje se govori, da je moj brat prejel in razumel svojo poklicanost v duhovništvo hkrati tudi kot glasbeno poklicanost. Že v prvih šolskih letih v Tittmoningu se je ne samo skrbno seznanil s cerkveno glasbo, ampak je storil tudi prve korake na poti samoučenja. V Tittmoningu ali Aschauu se je pozanimal, kako se imenuje delo, ki ga opravlja duhovnik, ki v stolnici skrbi za glasbo. Tedaj se je naučil besedo Domkapellmeister (stolni kapelnik), v katerem je na nek način videl smer, kamor se je nagibalo njegovo življenje. Imenovanje za kapelnika stolnice v Regensburgu je zanj pomenilo veselje, pa tudi bolečino, saj se je najina mati poslovila s tega sveta skoraj hkrati kot stolni kapelnik Schrems. Če bi mati preživela, on ne bi sprejel povabila, naj vodi deški stolni zbor »Regensburger Domspatzen« (»Regenburški stolni vrabčki«).

Ta služba mu je bila v vedno večje veselje, kar pa je moralo biti seveda poplačano z veliko trpljenja. Ni manjkalo sovražnosti in zavračanja, predvsem na začetku. Hkrati pa je postal tudi oče mnogim mladim, ki so hvaležno ostali ob njem kot Domspatzen (dobesedno »stolni vrabčki«). Moja iskrena zahvala gre tudi vsem njim v tej uri, ko sem mogel ponovno doživeti, kako je postal in se je vedno znova uresničeval kot duhovnik in glasbenik.

Želel bi omeniti še eno bratovo lastnost. Po eni strani je bila zanj značilna živahna družabnost, humor, veselje nad darovi stvarstva. Hkrati pa je bil tudi mož neposredne besede, saj je odprto spregovoril o svojih prepričanjih. Več kot 20 let je živel skoraj v popolni slepoti, tako da je bil izključen iz dobršnega dela stvarnosti. Ta velika odpoved je bila zanj vedno težka, vendar pa jo je vedno notranje sprejel in premagal.

Vendar pa je bil konec koncev vedno Božji mož. Tudi če ni razkazoval svoje vernosti, sta bila resnično središče njegovega življenja predvsem zmernost in poštenost.

Ob koncu se želim zahvaliti, da ste mi dovolili, da sem bil ponovno z njim v zadnjih dneh njegovega življenja. Ni mi rekel, naj ga pridem obiskat. Vendar pa sem čutil, da je prišel čas, da grem ponovno k njemu. Globoko sem hvaležen za to notranje znamenje, ki mi ga je dal Gospod. Ko sem se od njega poslovil 22. junija zjutraj, sva vedela, da je bilo to zadnje slovo na tem svetu. Vendar pa sva tudi vedela, da dobri Bog, ki nama je dal to povezanost na tem svetu, kraljuje tudi na drugem svetu in naju bo ponovno združil.

Hvala, dragi Georg, za vse, kar si storil, za vse, kar si trpel in kar si mi dal. In hvala, dragi škof Rudolf, za tvojo izredno nalogo, ki si jo opravil v teh tednih, saj ni bila enostavna za nikogar od naju.  

Iskreno, vaš Benedikt XVI. (msgr. Gänswein je bil po prebranem sporočilu vidno ganjen).