Papež: Služabniki bi radi njivo brez plevela, gospodarju pa je pri srcu dobra pšenica
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Jezus pripoveduje, da je na njivi, kjer je bilo posejano dobro seme, vzklila tudi ljuljka. Gre za besedo, ki je skupna za vse škodljive rastline, ki izčrpavajo zemljo. (Med nami lahko rečemo, da še danes teren uničujejo številni herbicidi in pesticidi, ki konec koncev uničujejo tako rastline in zemljo kot zdravje.) To je za med oklepaje.
Služabniki so šli torej do gospodarja, da bi izvedeli, od kod je prišla ljuljka in on jim je odgovoril: »Sovražen človek je to storil!« (v. 28). Mi smo namreč sejali samo dobro seme! Oni, služabniki, bi hoteli iti takoj populiti ljuljko, ki tam raste. Toda gospodar pravi ne, ker bi tvegali, da se ob plevelu – ljuljki – populi tudi pšenica. Potrebno je počakati do setve, kajti šele takrat bosta ločeni in ljuljka bo sežgana. Gre za razumno pripoved.
V tej priliki lahko vidimo pogled na zgodovino. Poleg Boga, gospodarja njive, ki vedno seje samo dobro seme, je tudi sovražnik, ki seje ljuljko, da bi oviral rast pšenice. Gospodar deluje odkrito pri belem dnevu in njegov namen je obilna žetev, medtem ko drugi, nasprotnik, izkoristi temo noči in deluje iz zavisti, da bi oviral in vse uničil. Nasprotnik, ki ga omenja Jezus, ima ime, je hudič, ki je že po imenu Božji nasprotnik. Njegova namera je oviranje dela zveličanja, oziroma delati tako, da bi nebeško kraljestvo ovirali krivični delavci, sejalci pohujšanja. Dejansko dobro seme in ljuljka ne predstavljata abstraktnega dobrega in zla, ne, temveč nas človeška bitja, ki lahko hodimo za Bogom ali pa za hudičem. Večkrat smo slišali, da je družina, ki je živela v miru, začela z »vojnami«, zavistjo... V četrti, ki je živela v miru, se začnejo dogajati strašne stvari. Mi običajno rečemo: »Nekdo je prišel in je zasejal ljuljko« ali pa »ta oseba tiste družine s svojimi govoricami seje ljuljko«. Vedno gre za sejanje zla, ki uničuje. To vedno počne hudič ali pa naša skušnjava, ko pademo skušnjavo, da bi z govoricami uničili druge.
Namen služabnikov je, da bi takoj izločiti zlo, torej hudobne osebe, toda gospodar je modrejši, vidi veliko dlje, saj morajo ti znati počakati, kajti prenašanje preizkušenj in nasprotovanj je del krščanske poklicanosti. Jasno, zlo je potrebno zavračati, toda zlobni so osebe, do katerih je potrebno biti potrpežljiv. Ne gre za dvolično tolerantnost, ki skriva v sebi dvoumnost, temveč pravičnost, ki je omiljena z usmiljenjem. Če je Jezus prišel iskati grešnike prej kot pravične in ozdravljati bolne prej kot zdrave (prim. Mt 9,12-13), mora biti delovanje nas, njegovih učencev namenjena, ne k odpravljanju hudobnih, temveč k njihovemu reševanju. In tukaj je potrebna potrpežljivost.
Današnji evangelij predstavlja dva načina delovanja in poseljevanja zgodovine. Na eni strani je gospodarjev pogled, ki vidi daleč, na drugi pa pogled služabnikov, ki vidijo problem. Služabnikom je pri srcu njiva brez plevela, gospodarju pa je pri srcu dobra pšenica. Gospod nas vabi, da bi prevzeli njegov pogled, ki je usmerjen na dobro pšenico in jo zna ohranjati tudi sredi plevela. Ne sodeluje dobro z Bogom, kdor išče omejenosti in napake drugih, temveč kdor zna prepoznati dobro, ki v tišini raste na njivi Cerkve in zgodovine ter ga obdeluje vse do zrelosti. Tedaj bo Bog in samo On nagradil dobre in kaznoval zlobne.
Devica Marija naj nam pomaga razumeti in posnemati Božjo potrpežljivost, ki hoče, da se nihče od njegovih otrok ne bi izgubil, saj On jih ljubi z ljubeznijo Očeta.
