Išči

Vatican News
Mural Martina Luthra Kinga Mural Martina Luthra Kinga  

Papeži in sanje Martina Luthra Kinga

Od Pavla VI. do Frančiška – »sanje« o pravicah Afroameričanov v Združenih državah so našle gorečo podporo s strani papežev, ki so na Martina Luthra Kinga pokazali kot na zgled, ki se mu naj sledi v nenasilnem boju za enakost.

Alessandro Gisotti – Vatikan

Tragična smrt Georga Floyda je na zelo dramatičen način pokazala, da so sanje Martina Luthra Kinga še daleč od uresničitve. Pa vendar zgodovinski govor I have a dream, ki ga je voditelj gibanja za državljanske pravice imel 28. avgusta pred 57. leti, še naprej, tudi v teh dneh, odmeva z ust tistih, ki zahtevajo pravičnost in dostojanstvo za afroameriško skupnost in z njo za vse manjšine vsakega časa. Tiste »sanje«, ki pogrezajo svoje korenine v evangelij in osvobajajočo moč Božje ljubezni, so našle pri papežih, ki so si sledili, velike zaveznike, začenši s sv. Pavlom VI., ki je baptističnega pastorja sprejel v Vatikanu, 18. septembra 1964, in ga spodbudil k nadaljevanju njegovega mirnega zavzemanja proti rasni diskriminaciji.

Štiri leta pozneje je papež Montini z veliko pretresenostjo sprejel vest o umoru Martina Luthra Kinga, 4. aprila 1968, v Memphisu v Tennesseeju. Minejo trije dnevi: na cvetno nedeljo Pavel VI. ganjeno spomni na lik Nobelovega nagrajenca za mir z besedami izredne aktualnosti. Papež moli, da bi ta zločin »privzel vrednost žrtve«. »Ne sovraštvo, ne maščevanje, ne nov prepad med državljani ene same in plemenite dežele naj ne postanejo še globlji,« opozori, »ampak nova pot, namenjena odpuščanju, miru, spravi v enakosti svobodnih in dejanskih pravic, naj se uveljavi nad nepravičnimi diskriminacijami in sedanjimi boji. Naša bolečina je še večja in še bolj prestrašena zaradi nasilnih in nerednih reakcij, ki jih je sprožil dogodek; a naše upanje prav tako raste, ko vidimo, da na vsaki odgovorni strani in iz srca zdravega prebivalstva rasteta želja in prizadevanje, da bi iz krivične smrti Martina Luthra Kinga potegnili dejansko zmago nad rasnimi boji in določili zakone in načine skupnega bivanja, ki bodo skladnejši z moderno civilizacijo in krščanskim bratstvom.«

Dvajset let pozneje, 12. septembra 1987, nek drugi sveti papež spomni na sanje afroameriškega voditelja. Sv. Janez Pavel II. je v New Orleansu, kjer se sreča s temnopolto katoliško skupnostjo tega mesta. Karol Wojtyla spomni na dolgo in težko pot afroameriške skupnosti do zmage nad nepravičnostjo in osvoboditve izpod teže zatiranja. »V najtežjih urah vašega boja za državljanske pravice sredi diskriminacije in zatiranja,« kot poudari, »je sam Bog vodil vaše korake po poti miru. Pred zgodovino se v spominu tega naroda dviga odgovor nenasilja kot spomenik, ki izkazuje spoštovanje temnopolti skupnosti Združenih držav.« Janez Pavel II. govori o »previdnostni vlogi«, ki jo je imel Martin Luther King »v prispevanju k pravičnemu izboljšanju pogojev temnopoltnih Američanov in posledično k izboljšanju same ameriške družbe.« Pavel VI. pa najde posebno uglašenost s krščanskim pogledom na človeško bratstvo, utelešeno v pastorju v Atlanti, ki je vse do skrajnega žrtvovanja veroval v rešilno delovanje vere v Kristusa.

Na takšen pogled se sklicuje tudi Benedikt XVI., ki med sprejemno slovesnostjo v Washingtonu, 16. aprila 2008, poudari, da je bila vera v Boga »stalen navdih in usmeritvena moč«, ki je vodila Martina Luthra Kinga v boju »proti suženjstvu in v gibanju za državljanske pravice«. Besede, ki so bile izrazito podkrepljene dva dni pozneje med srečanjem papeža Ratzingerja s hčerko častitega Kinga, Bernice Albertine, ob robu ekumenskega obhajanja v New Yorku.

Mine sedem let: prvič v zgodovini nek papež med rednim zasedanjem nagovori kongres Združenih držav. Na Kapitolskem griču (Capitol Hill) ima Frančišek govor o duhu Združenih držav, pri čemer pripomni, da »nek narod lahko velja za velikega, ko (…) pospešuje kulturo, ki ljudem dopušča sanjati polne pravice za vse svoje brate in sestre, kakor je to delal Martin Luther King«. Za papeža tiste »sanje še vedno navdihujejo«, ker prebujajo »to, kar je najgloblje in najresničnejše v življenju oseb«. In kot ob mnogih drugih priložnostih, hoče poudariti, da ta vrsta sanj ni namenjena sama sebi, ampak »vodijo v delovanje, soudeleženost, zavzemanje«.

Kakor njegov predhodnik, se bo tudi Frančišek srečal s hčerjo častitega Afroameričana, ki je prav tako aktivistka za državljanske pravice. Tokrat avdienca z Bernice Albertine poteka v Vatikanu, 12. marca 2018. Pogovor je zasebne narave, a ima velik pomen, kajti poteka tri tedne po 50. obletnici uboja Martina Luthra Kinga. Za papeža, kakor je zapisano v Poslanici za svetovni dan miru 2017, je Martin Luther King pri zoperstavljanju rasni diskriminaciji dosegel uspehe, ki »ne bodo nikoli pozabljeni«. Pa vendarle način, s katerim so bili doseženi, ni nič manj vreden od samih rezultatov. »Nenasilje,« piše Frančišek, »udejanjano z odločnostjo in verodostojnostjo, je ustvarilo presunljive rezultate.« Nasprotno pa, kot je poudaril med današnjo splošno avdienco, ko je spregovoril o tem, kar se dogaja onkraj oceana, »ničesar se ne pridobi z nasiljem in veliko se z njim izgubi«. 

Sreda, 3. junij 2020, 20:32