Papež Frančišek: Prava ljubezen do Jezusa vključuje pravo ljubezen do staršev in otrok
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prva težka zahteva, ki jo On namenja tistemu, ki hodi za njim, je ta, da postavi ljubezen do Njega nad družinsko ljubezen. Pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ... sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (v. 37). Jezus prav gotovo nima namena podcenjevati ljubezni do staršev in otrok, a dobro ve, da sorodstvene vezi, če so postavljene na prvo mesto, lahko preusmerijo od resničnega dobrega. To lahko vidimo, ko nekatere korupcije po vladah pridejo iz tega, ko je ljubezen do sorodnikov večja od ljubezni do domovine in začnejo zaposlovati sorodnike. Enako je pri Jezusu. Ko je ljubezen večja, a ne do Njega, to ni v redu.
Vsi lahko glede tega prenesemo številne primere, ne da bi pri tem govorili o tistih situacijah, kjer se družinska čustva pomešajo z evangelijem nasprotnimi izbirami. Ko pa je ljubezen do staršev in otrok poživljena in očiščena z Gospodovo ljubeznijo, tedaj postane v polnosti rodovitna in rodi sadove dobrega tako v družini sami in tudi precej onkraj nje same. V tem smislu izgovori Jezus ta stavek. Prav tako se spomnimo, kako je Jezus grajal učitelje postave, ki so odtegovali potrebno staršem z izgovorom, da se da za daritev, da se da za Cerkev. Grajal jih je. Prava ljubezen do Jezusa zahteva pravo ljubezen do staršev, otrok, toda če naprej iščemo družinske interese, nas to zapelje na napačno pot.
Za tem Jezus reče svojim učencem: »Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden« (v. 38). Gre za to, da hodimo po poti, ki jo je On sam prehodil, ne da bi iskal bližnjice. Prave ljubezni ni brez križa, brez tega, da bi osebno za to plačali ceno. To pravijo številne mame, številni očetje, ki se tako zelo žrtvujejo za otroke in s tem prenašajo prave žrtve, križe. Vse to zato, ker ljubijo.
Nošenje križa z Jezusom ne prinaša strahu, saj je On ob nas, da nas podpira v uri najtežje preizkušnje in nam da moč ter pogum. Prav tako se ni potrebno s plašno in sebično držo vznemirjati, da bi ohranili lastno življenje. Jezus opozarja: »Kdor obdrži svoje življenje zase, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene«, - to je iz ljubezni, iz ljubezni do Jezusa, iz ljubezni do bližnjega, iz služenja drugim - »ga bo našel« (v. 39). To je paradoks evangelija. Tudi glede tega imamo Bogu hvala, veliko zgledov! To vidimo v teh dneh, koliko ljudi, koliko ljudi prenaša križe drugih, da bi jim pomagali, se žrtvujejo za druge, ki potrebujejo v tej pandemiji pomoč... Toda vedno z Jezusom je to možno delati. Polnost življenja in veselje se najde, ko se z odprtostjo, sprejemanjem in dobrohotnostjo daruje same sebe za evangelij in za brate.
Če tako delamo, lahko okušamo Božjo velikodušnost in hvaležnost. Na to spominja Jezus: »Kdor sprejme vas, mene sprejme; … Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, … ne bo izgubil svojega plačila« (vv. 40; 42). Velikodušna hvaležnost Boga Očeta je pozorna tudi na najmanjša dejanja ljubezni in služenja bratom. V teh dneh sem slišal duhovnika, ki je bil ganjen, ker se mu je v župniji približal majhen otrok in mu je rekel: »Pater, to je moj prihranek. Nekaj malega je. Je za vaše reveže, za tiste, ki danes zaradi pandemije potrebujejo pomoč«. Je nekaj malega, a nekaj velikega.
To je nalezljiva hvaležnost, ki pomaga vsakemu od nas, da je hvaležen do vseh, ki skrbijo za naše potrebe. Ko nam kdo ponudi uslugo, ne smemo misliti, da je vse to dolžnost. Mnogo uslug se naredi brezplačno. Pomislite na prostovoljstvo, ki je ena od največjih stvari v italijanski družbi, na prostovoljce. Koliko jih je dalo življenje med to pandemijo. To se počne iz ljubezni in preprosto zaradi služenja. Imeti hvaležnost, biti hvaležen je predvsem znamenje dobre vzgoje, je pa tudi razpoznavno znamenje kristjana. Je namreč preprosto a pristno znamenje Božjega kraljestva, ki je kraljestvo zastonjske in hvaležne ljubezni.
Sveta Marija, ki je imela Jezusa rada bolj kot svoje življenje in je hodila za njim vse do križa, naj nam pomaga, da se bomo vedno postavili pred Boga z razpoložljivim srcem in bomo pustili, da njegova Beseda presoja naše obnašanje in naše izbire.
