Išči

Vatican News
Papež Frančišek je danes začel z novim nizom katehez, ki bodo posvečene molitvi. Papež Frančišek je danes začel z novim nizom katehez, ki bodo posvečene molitvi.   (Vatican Media)

Sveti oče začel s katehezami o molitvi. Človek je pred Bogom berač

Tudi prva sredina splošna avdienca v mesecu maju je potekala v knjižnici apostolske palače. Papež Frančišek je danes začel z novim nizom katehez, ki bodo posvečene molitvi. Za zgled vere in vztrajne molitve je tokrat postavil slepega Bartimaja, ki kljub grajanju ljudi okoli sebe ni utihnil, ampak je neomajno vpil k Jezusu in na koncu dobil to, kar je želel.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na začetku kateheze je bil prebran odlomek iz desetega poglavja Markovega evangelija (Mr 10,46-52), ki opisuje srečanje med Jezusom in slepim Bartimajem: »Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: "Davidov sin, usmili se me!" Jezus je obstal in rekel: "Pokličite ga!" Poklicali so slepega in mu rekli: "Le pogum, vstani, kliče te!" Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.  Jezus ga je vprašal: "Kaj hočeš, da ti storim?" Slepi mu je dejal: "Rabuní, da bi spregledal!" Jezus mu je rekel: "Pojdi, tvoja vera te je rešila!" Takoj je spregledal in šel po poti za njim.«

Molitev je dihanje vere

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes začenjamo z novim nizom katehez o temi molitve. Molitev je dihanje vere, je njen najbolj lasten izraz. Kakor krik, ki prihaja iz srca tistega, ki veruje in zaupa Bogu.

Bartimaj bi storil vse, da bi videl Jezusa

Pomislimo na Bartimajevo zgodbo, na eno izmed oseb iz evangelija (prim. Mr 19,46-52), priznam vam, da mi je izmed vseh najbolj simpatičen. Bil je slep, sedel je in beračil ob robu ceste na obrobju svojega mesta, Jerihe. Ni anonimna oseba, ima obličje, ime: Bartimaj, to je »sin Timaja«. Nekega dne sliši govoriti, naj bi tam mimo prišel Jezus. Dejansko je bila Jeriha stičišče ljudi, skozi njo so nenehno potovali romarji in trgovci. Bartimaj se torej postavi na prežo: storil bi vse, kar je mogoče, da bi srečal Jezusa. Veliko ljudi je storilo isto: spomnimo se Zaheja, ki je splezal na drevo. Veliko ljudi je hotelo videti Jezusa: tudi on.  

Bartimaj uporabi edino orožje, ki ga ima: vpije

Tako ta mož vstopi v evangelije kot glas, ki vpije na vse grlo. On ne vidi; ne ve, če je Jezus blizu ali daleč, ampak ga sliši, to razume zaradi množice, ki se v določenem trenutku poveča in približa … Vendar pa je on popolnoma sam in nikogar ne skrbi za to. In kaj stori Bartimaj? Vpije. In vpije ter še naprej vpije. Uporabi edino orožje, ki ga ima: glas. Začne vpiti: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« (v. 47) In tako nadaljuje, vpije.

Kljub grajanju vpije še glasneje

Njegovo ponavljajoče se kričanje je moteče, ne zdi se olikano, in mnogi ga grajajo in mu pravijo, naj utihne. »Bodi vendar olikan, ne delaj tega!« Vendar pa Bartimaj ne utihne, ampak še glasneje vpije: »Jezus, Davidov Sin, usmili se me!« To je tista tako lepa trmoglavost tistih, ki želijo določeno milost in trkajo, trkajo na vrata Božjega srca … On vpije, trka. Ta izraz, »Davidov Sin«, je zelo pomemben; pomeni »Mesija«: izpriča Mesija, gre za izpoved vere, ki prihaja iz ust človeka, ki so ga vsi prezirali.

Krik postane prošnja: »Da bi spregledal!«

In Jezus prisluhne njegovemu kriku. Bartimajeva molitev se dotakne njegovega srca, Božjega srca, in zanj se odprejo vrata rešitve. Jezus ga pokliče. On skoči pokonci in tisti, ki so mu prej govorili, naj utihne, ga zdaj peljejo k Učitelju. Jezus govori z njim, reče mu, naj izrazi svojo željo – to je pomembno – in tedaj krik postane prošnja: »Da bi spregledal, Gospod« (v. 51).

Ponižnost je temelj molitve

Jezus mu reče: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« (v. 52). Tistemu ubogemu, nebogljenemu, preziranemu možu prizna vso moč njegove vere, ki priteguje usmiljenje in moč Boga. Vera pomeni imeti roki dvignjeni, glas, ki vpije in prosi za dar rešenja. Katekizem pravi, da je »ponižnost temelj molitve« (Katekizem katoliške Cerkve, 2559). Molitev se rodi iz zemlje, iz humusa – od tod izvira beseda »umile«, »umiltà«, kar pomeni ponižen, ponižnost –; prihaja iz našega stanja pomanjkanja, iz naše nenehne žeje po Bogu (prim. ibid., 2560-2561).

Vera je krik; upanje, da smo rešeni

Vera je krik, kakor smo videli pri Bartimaju; nevera je zadušiti tisti krik, to, kar so delali ljudje, ki so ga želeli utišati: niso bili ljudje vere; utišati tisto vpitje je neke vrste »zarota molka«. Vera je nasprotovanje mučnemu stanju, čigar vzroka ne razumemo: nevera je omejiti se na to, da prenašamo situacijo, kateri smo se prilagodili. Vera je upanje, da smo rešeni; nevera je navaditi se na zlo, ki nas stiska in tako iti naprej.

Bartimajeva vztrajnost

Dragi bratje in sestre, ta niz katehez pričenjamo z Bartimajevim vpitjem, saj je v liku, kot je njegov, morda že vse zapisano. Bartimaj je vztrajen človek. Okoli njega so bili ljudje, ki so mu razlagali, da je rotiti nesmiselno, da gre za kričanje brez odgovora, da je le moteč hrup, in to je vse, in so ga prosili, naj neha vpiti: vendar pa on ni ostal tiho. In na koncu je dosegel to, kar je hotel.

Vsi imamo v srcu glas, ki kliče

Močnejši od kakršnegakoli nasprotnega utemeljevanja je v srcu človeka glas, ki kliče. Vsi imamo v sebi ta glas. Glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas sprašuje po smislu naše poti tukaj, posebej kadar se znajdemo v temi: »Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se me!« To je lepa molitev.

Celotno stvarstvo kliče in ponižno prosi

Vendar pa, ali niso morda te besede vklesane v celotno stvarstvo? Vse kliče in ponižno prosi, da bi skrivnost usmiljenja našla svojo dokončno izpolnitev. Ne molijo le kristjani: oni delijo krik molitve z vsemi moškimi in ženskami. Vendar pa je lahko obzorje še bolj razširjeno: Pavel zatrdi, da celotno stvarstvo »zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Umetniki pogosto izražajo ta tihi krik stvarstva, ki stiska vsako stvaritev ter se pokaže predvsem v srcu človeka, saj je človek »pred Bogom berač« (prim. KKC, 2559). To je lepa definicija človeka: berač pred Bogom«. Hvala.

Sreda, 6. maj 2020, 11:23