Išči

"Prosimo sv. Jožefa, naj nam pomaga, da bi se borili za dostojanstvo dela; da bi bilo delo za vse ter da bi bilo to delo dostojanstveno, ne pa suženjsko." "Prosimo sv. Jožefa, naj nam pomaga, da bi se borili za dostojanstvo dela; da bi bilo delo za vse ter da bi bilo to delo dostojanstveno, ne pa suženjsko."  

Sveti oče: Naj nihče ne ostane brez dela, dostojanstva, pravičnega plačila

Papež Frančišek je med mašo na praznik sv. Jožefa Delavca molil za vse delavce: da bi bili pravično plačani, da bi imeli dostojno delo ter bi uživali lepoto počitka. V homiliji je spomnil, da človek s svojim delom nadaljuje s stvariteljskim delom Boga ter poudaril, da je tudi danes poteptano dostojanstvo mnogih ljudi.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kip sv. Jožefa

V kapeli Doma sv. Marte je danes med križem in Marijino podobo stal tudi kip sv. Jožefa Delavca, ki ga so ga predstavniki Krščanskih združenj italijanskih katoliških delavcev (ACLI) včeraj pripeljali v Vatikan.

V današnjo evharistijo je sveti oče uvedel z naslednjimi besedami: »Danes, ko obhajamo praznik sv. Jožefa Delavca, tudi dan delavcev, molimo za vse delavce. Za vse. Da nobena oseba ne bi bila brez dela in da bi bili vsi pravično plačani ter bi uživali dostojanstvo dela in lepoto počitka.«

Med homilijo se je papež Frančišek zaustavil ob današnjem berilu iz Prve Mojzesove knjige (1Mz 1,26-2,3),  kjer je opisano stvarjenje človeka po Božji podobi in podobnosti: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.«

Homilija papeža Frančiška

Bog je ustvaril. Stvarnik. Ustvaril je svet, ustvaril je človeka in mu dal poslanstvo: upravljati, delati, skrbeti za napredek stvarstva. Beseda, ki jo Sveto pismo uporablja za to dejavnost Boga, je »delo«: »Dokončal je delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil,« in človeku izroči to dejavnost: »Ti moraš storiti to, varovati to in ono, – kakor da bi rekel – delati moraš, da bi ustvarjal skupaj z menoj ta svet, da bo šel naprej. Do te točke, da delo ni drugega kot nadaljevanje Božjega dela: človeško delo je poklicanost, ki jo je človek prejel od Boga ob koncu stvarjenja.

In delo je tisto, ki dela človeka podobnega Bogu, saj je z delom človek ustvarjalec, sposoben ustvarjati, ustvarjati mnogo stvari, tudi ustvariti družino, da bi se življenje nadaljevalo. Bog je stvarnik in ustvarja z delom. To je poklicanost. In Sveto pismo pravi, da je »Bog videl, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« To je, delo ima v sebi dobroto in ustvarja harmonijo stvari – lepota, dobrota –, ter zaposluje vsega človeka: v njegovi misli, delovanju, v vsem. Človek je vpleten v delu. To je prva človekova poklicanost: delati. To dá človeku dostojanstvo. Dostojanstvo je tisto, zaradi česar je podoben Bogu. Dostojanstvo dela.

Nekoč je na neko Karitas prihajal mož, ki ni imel dela, da bi dobil nekaj stvari za svojo družino, in eden izmed zaposlenih na Karitas mu je dejal: »Vi lahko prinesete domov vsaj kruh.« Odgovor pa je bil: »Vendar pa meni to ne zadošča, ni dovolj. Jaz želim zaslužiti kruh, da ga bom prinesel domov.« Manjkalo mu je dostojanstvo, dostojanstvo, da on »naredi« kruh s svojim delom in ga prinese domov. To je dostojanstvo dela, ki je žal tako zelo poteptano.

Pri zgodovini smo brali o krutostih, ki so jih počeli s sužnji: iz Afrike so jih pripeljali v Ameriko – jaz mislim na zgodovino, ki zadeva mojo deželo – in pravimo »kakšna okrutnost« … vendar pa je tudi danes veliko sužnjev, mnogo moških in žensk, ki niso svobodni, da bi delali: so prisiljeni delati; da bi preživeli, nič več kot to. So sužnji. To so prisilna dela, krivična, slabo plačana in človeka vodijo k temu, da živi s poteptanim dostojanstvom. Na svetu jih je veliko, zelo veliko. Pred nekaj meseci smo v časopisih brali, kako je v eni izmed azijskih držav neki gospodar s palico do smrti pretepel enega izmed svojih delavcev, ki je zaslužil manj kot pol dolarja dnevno, ker je nekaj slabo naredil. Današnje suženjstvo je naše »nedostojanstvo«, saj odvzame dostojanstvo moškemu, ženski, vsem nam. »Ne, jaz delam, jaz imam svoje dostojanstvo.« Da, tvoji bratje pa ne. »Da, pater, to je res, a to se dogaja tako daleč, jaz to težko razumem. Tukaj, pri nas …«: tudi tukaj, pri nas. Tukaj, pri nas. Pomisli na dnevne delavce, ki delajo zate za minimalno plačilo – in to ne osem, ampak dvanajst, štirinajst ur na dan. To se dogaja danes, tukaj. Po vsem svetu, ampak tudi tukaj. Pomisli na gospodinjsko pomočnico, ki nima pravične plače, ki nima socialnega zavarovanja, ki nima možnosti za pokojnino: to se ne dogaja le v Aziji. Tukaj.

Vsaka krivica, ki se stori nad osebo, ki dela, pomeni teptanje človeškega dostojanstva, tudi dostojanstva tistega, ki izvršuje krivico: zniža se raven in privede do napetosti diktator-suženj. Poklicanost, ki nam jo daje Bog, pa je tako lepa: ustvarjati, ponovno ustvarjati, delati. Vendar pa je to mogoče tedaj, ko so pogoji pravični in se spoštuje dostojanstvo osebe.

Danes se združimo s tolikimi možmi in ženami, vernimi in nevernimi, ki danes praznujejo dan delavca, dan dela; povežimo se z vsemi tistimi, ki se borijo za pravičnost pri delu; z dobrimi podjetniki, ki opravljajo svoje delo pravično, tudi če so na izgubi. Pred dvema mesecema sem se pogovarjal z enim od italijanskih podjetnikov, ki me je prosil, naj molim zanj, ker ni hotel nikogar odpustiti in je dejal: »Če namreč odpustim enega izmed njih, to pomeni, da odpustim sebe.« To je zavest mnogih dobrih podjetnikov, ki varujejo delavce, kakor da bi bili njihovi otroci. Molimo tudi zanje. In prosimo sv. Jožefa – s to tako lepo podobo, ko ima v roki orodje –, naj nam pomaga, da bi se borili za dostojanstvo dela; da bi bilo delo za vse ter da bi bilo to delo dostojanstveno, ne pa suženjsko. Naj bo to danes naša molitev.

Adoracija in duhovno obhajilo

Sveti oče je evharistijo sklenil z adoracijo in blagoslovom z Najsvetejšim. K duhovnemu obhajilu je povabil z naslednjo molitvijo: »K tvojim nogam, o moj Jezus, poklekam in ti darujem kesanje svojega skrušenega srca, ki se ponižuje v svojem niču pred tvojo sveto navzočnostjo. Častim te v zakramentu tvoje ljubezni, evharistiji. Želim te prejeti v svoje ubogo bivališče, ki ti ga ponuja moje srce. V pričakovanju sreče zakramentalnega obhajila te hočem imeti vsaj v duhu. Pridi k meni, moj Jezus, da bom jaz prišel k tebi. Naj tvoja ljubezen vname vse moje bitje, tako za življenje kot za smrt. Verujem vate, upam vate, ljubim te.«

Petek, 1. maj 2020, 13:04