Išči

Vatican News

Papež med binkoštno mašo: Prosimo Svetega Duha naj poživi v nas spomin na prejeti dar

Papež Frančišek je na binkoštno nedeljo daroval sveto mašo na oltarju katedre v vatikanski baziliki. Med homilijo je sveti oče, potem ko je predstavil začetke Cerkve na binkoštni dan in stanje v današnji Cerkvi, postavil vprašanje: »Dragi bratje in sestre, poglejmo vase in se vprašajmo, kaj nas ovira pri darovanju«.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

»Različni so milostni darovi, isti pa je Duh« (1 Kor 12,4), piše Korinčanom apostol Pavel. In nadaljuje: »In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog« (5-6), Različni – isti: Sveti Pavel vztrajno postavlja skupaj ti besedi, ki si navidez nasprotujeta. Hoče nam reči, da je Sveti Duh tisti isti, ki spravi skupaj različne; in da se je tudi Cerkev rodila tako: iz nas, različnih, ki nas je združil Sveti Duh.

Stopimo torej k začetku Cerkve, v binkoštni dan. Poglejmo apostole: med njimi so preprosti ljudje, vajeni živeti od dela lastnih rok kot ribiči; in je tudi Matej, ki je bil izobražen izterjevalec davkov. Različen izvor in družbene okoliščine, hebrejska in grška imena, blagi in ognjeviti značaji, različne vizije in nagibi. Vsi bodo drugačni. Jezus jih ni spremenil, ni jih poenotil kot serijske odlitke, ne. Pustil je njihovo raznolikost, zdaj pa jih zedinja tako, da jih mazili s Svetim Duhom. Edinost – edinost med njimi različnimi – prihaja z maziljenjem. Na binkošti apostoli doumejo zedinjujočo moč Duha. Z lastnimi očmi jo vidijo, ko vsi, čeprav govorijo različne jezike, postanejo eno samo ljudstvo: Božje ljudstvo, ki ga je oblikoval Duh, ki tke edinost iz naših razlik, ki daje sozvočje, ker v Duhu je sozvočje. On je sozvočje.

Stopimo zdaj k sebi, v današnjo Cerkev. Lahko se vprašamo: »Kaj nas povezuje, na čem temelji naša edinost?« Tudi med nami so razlike, na primer v mišljenju, odločitvah, nagibih. Toda vedno obstaja skušnjava, da bi z golim mečem branili svoje ideje, prepričani, da so dobre za vse, in bi se strinjali samo s tistimi, ki mislijo kakor mi. To je kruta skušnjava, ki nas ločuje. Toda to je vera po naši podobi, ne tisto, kar hoče Duh. Tako bi lahko mislili, da nas povezujejo iste reči, v katere verjamemo, in isto ravnanje, ki ga izvajamo. A je še več kot to: naše počelo edinosti je Sveti Duh. On nas spominja, da smo predvsem ljubljeni Božji otroci, v tem vsi enaki in vsi različni. Duh prihaja k nam kljub naši raznolikosti in bedi, da nam pove, da imamo samo enega Gospoda, Jezusa, in samo enega Očeta, in da smo zato bratje in sestre! To je naše izhodišče, glejmo na Cerkev, kakor to počne Duh, ne kakor dela svet. Svet nas vidi z desne in z leve, s to ideologijo in z drugo ideologijo; Duh nas vidi, da smo Očetovi in Jezusovi. Svet vidi starokopitne in napredne; Duh vidi Božje otroke. Posveten pogled vidi strukture, ki jih je treba narediti učinkovitejše; duhovni pogled vidi brate in sestre, ki moledujejo za usmiljenje. Duh nas ljubi in pozna mesto vsakega v celoti; zanj nismo pleve, ki jih veter raznaša, ampak nenadomestljivi kamenčki njegovega mozaika.

Vrnimo se v binkoštni dan in odkrijmo prvo delo Cerkve: oznanilo. In vendar vidimo, da apostoli ne pripravljajo neke strategije. Ko so bili zaprti tam v dvorani zadnje večerje, niso pripravljali neko strategijo, ne niso pripravljali, nimajo pastoralnega načrta. Lahko bi si razdelili ljudi po skupinah glede na razna ljudstva, najprej spregovorili bližnjim, potem bolj oddaljenim, vse po redu… Lahko bi tudi še malo počakali z oznanilom in se vmes poglobili v Jezusov nauk, da bi se izognili tveganjem … Ne. Duh noče, da bi se spomin na Učitelja gojil v zaprtih krogih, v odmaknjenih kotičkih, kjer se človeku zahoče »ugnezditi«. To je strašna bolezen, ki lahko pride v Cerkev. Cerkev ne kot skupnost, ne kot mati, ampak kot gnezdo. On odpira, zažene, potiska onkraj že povedanega in že storjenega, onkraj ograj plašne in oprezne vere. V svetu se brez premišljene dispozicije in preračunane strategije vse sesuje. Nasprotno pa v Cerkvi Duh zagotavlja edinost tistemu, ki oznanja. In apostoli gredo: nepripravljeni vstopijo v igro, pridejo ven. Eno samo hrepenenje jih nosi: da bi dali, kar so prejeli. Lep je začetek Janezovega pisma: »To kar smo prejeli in smo videli, vam damo« (prim. 1Jn 1,1).

Končno se nam svita, kaj je skrivnost edinosti, skrivnost Duha. Skrivnost edinosti v Cerkvi, skrivnost Duha je dar. Ker je On dar, živi tako, da se daruje, in nas na ta način drži skupaj, tako da nas naredi deležne istega daru. Pomembno je verovati, da je Bog dar, ki se ne jemlje, ampak se daje. Zakaj je pomembno? Ker je od tega, kako razumemo Boga, odvisno, kakšni bomo kot verniki. Če imamo v mislih Boga, ki jemlje in se uveljavlja, bomo tudi mi hoteli jemati in se uveljavljati: zasedali bomo prostor, zahtevali pomembnost, iskali oblast. Če pa imamo v srcu Boga, ki je dar, se vse spremeni. Če se zavedamo, da je to, kar smo, njegov dar, zastonjski in nezasluženi dar, bomo tudi sami hoteli iz življenja narediti dar. In s tem, da ponižno ljubimo, zastonj in veselo služimo, bomo svetu podarili pravo Božjo podobo. Duh, žívi spomin Cerkve, nas bo spomnil, da smo se rodili iz daru in da rastemo tako, da se darujemo; ne tako, da se ohranjamo, ampak tako, da se darujemo.

Dragi bratje in sestre, poglejmo vase in se vprašajmo, kaj nas ovira pri darovanju. Recimo, trije so sovražniki daru, trije glavni, ki vedno prežijo pri durih srca: narcisizem, viktimizem in pesimizem (zagledanost vase, igranje žrtve in črnogledost). Narcisizem pomeni, da malikujemo sami sebe, da uživamo samo v svojih koristih. Narcis misli: »Življenje je lepo, če imam od njega korist.« In tako pride do besed: »Zakaj bi se moral darovati drugim?« Kako v tej pandemiji boli narcisizem, zapiranje v lastne potrebe, brezobzirnost do drugih, nepriznavanje lastne krhkosti in svojih napak. A tudi drugi sovražnik, viktimizem, je nevaren. Viktimist se vsak dan pritožuje nad drugimi: »Nihče me ne razume, nihče mi ne pomaga, nihče me nima rad, vsi me zatirajo!« Kolikokrat smo slišali ta pritoževanja. In njegovo srce se zapre, medtem ko se sprašuje: »Zakaj se mi drugi ne darujejo?« Kako grd je viktimizem v drami, ki jo doživljamo! Misliti, da nas nihče ne razume in ne izkuša tega, kar mi izkušamo. Slednjič je tu še pesimizem. Tukaj so vsakdanje litanije take: »Nič ne deluje, ne družba ne politika ne Cerkev …« Pesimist se jezi na ves svet, a ostaja negiben in misli: »Kaj pa imam od tega, če dajem? Vse je brez haska.« Kako poguben je pesimizem pri velikih naporih novih začetkov, ko vse vidi črno, ko ponavlja, da ne bo nič več tako, kot je bilo! Ko tako misli, se zagotovo ne bo vrnilo upanje. V teh treh, v maliku narcisa - ogledala; boga - ogledala, boga - pritoževalca in boga – negativca, je vse črno, vse temno. Znajdemo se v pomanjkanju upanja in potrebno nam je ovrednotiti dar življenja, dar, kar vsak od nas je. Zato potrebujemo Svetega Duha, Božjega daru, ki nas ozdravi narcisizma, viktimizma in pesimizma (zagledanosti vase, igranja žrtve in črnogledosti), da nas ozdravi ogledala, pritoževanja in teme.

Bratje in sestre, prosimo ga: Sveti Duh, Božji spomin, poživi v nas spomin na prejeti dar. Osvobodi nas ohromelosti sebičnosti in vžgi v nas željo po služenju, po dobrih delih. Kajti hujša od te krize je samo še drama, da bi jo zapravili, tako da bi se zaprli vase. Pridi, Sveti Duh: Ti, ki si sozvočje, naredi nas za graditelje edinosti. Ti, ki se vedno daješ, daj nam pogum, da bomo izstopili iz sebe, da se bomo ljubili in si pomagali, da bomo postali ena sama družina. Amen.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Nedelja, 31. maj 2020, 10:45