Išči

Papež Frančišek po opoldanski molitvi v knjižnici apostolske palače pozdravlja tistih nekaj ljudi na Trgu sv. Petra. Papež Frančišek po opoldanski molitvi v knjižnici apostolske palače pozdravlja tistih nekaj ljudi na Trgu sv. Petra. 

Papež Frančišek: Kako pridemo do raja? Jezus pravi: »Jaz sem pot!«

»Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (Jn 14,1-12) poslušamo začetek Jezusovega tako imenovanega 'Poslovilnega govora'. To so besede, ki jih je namenil svojim učencem ob koncu zadnje večerje, tik preden se je soočil s trpljenjem.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška v knjižnici apostolske palače v Vatikanu na današnjo 5. velikonočno nedeljo.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

V tem tako dramatičnem trenutku je Jezus začel z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja« (v. 1). To pravi tudi nam med dramami življenja. Toda kako storiti, da se srce ne bo vznemirjalo, kajti srce se vznemirja?

Gospod nakaže dve zdravili proti vznemirjenju. Prvo je: »Vame verujte« (v. 1). Ta nasvet se zdi rahlo teoretičen, abstrakten. A Jezus nam hoče reči točno določeno stvar. On ve, da se v življenju med najtežjo stisko, vznemirjanjem, porodi občutek, da ne bomo zmogli, da se čutimo sami in brez opornih točk pred tem, kar se dogaja. Te stiske, v kateri se nizajo težave, ne moremo prebroditi sami. Potrebujemo Jezusovo pomoč. Zato Jezus zahteva, da imamo vero vanj, torej da se ne zanašamo na nas same, ampak Nanj. Saj rešitev iz vznemirjenja gre preko zaupanja. Zaupati Jezusu, narediti preobrat. Jezus je vstal in je živ ravno zato, da je vedno ob nas. Tako lahko rečemo: »Jezus verujem, da si vstal in stojiš ob meni. Verjamem, da me poslušaš. Prinašam ti to, kar me vznemirja, svojo duševno stisko. Imam vero vate in zaupam tebi«.

Zatem pa je še drugo zdravilo za vznemirjenje, ki ga Jezus izrazi s temi besedami: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč... Odhajam, da vam pripravim prostor« (v. 2). Poglejte, kaj je Jezus storil za nas? Prostor nam je rezerviral v nebesih. Nase je vzel našo človeškost, da bi jo prenesel onkraj smrti v nov prostor, v nebesa, da bi tam, kjer je On, bili tudi mi. To je gotovost, ki nas tolaži, da je rezerviran prostor za vsakega. Tudi zame je prostor. Vsak od nas lahko reče: »Tudi zame je prostor«. Ne živimo namreč brez cilja in brez smeri. Pričakujejo nas, dragoceni smo. Bog je zaljubljen zaradi lepote svojih otrok, zato je za nas pripravil najdostojnejši in najlepši prostor, raj. Ne pozabimo tega, da je bivališče, ki nas čaka, raj. Tukaj smo samo prehodno. Narejeni smo za nebesa, za večno življenje, da bi večno živeli. Večno je nekaj, kar si sedaj ne znamo niti predstavljati. Še lepše pa je pomisliti na to, da bo »večno« vse v veselju, v polnem občestvu z Bogom ter z drugimi, brez solz, žalosti, ločitev in vznemirjanja.

Kako pa pridemo do raja? Katera je pot? Poglejte odločilen Jezusov stavek: »Jaz sem pot«. Da se povzpnemo v nebesa, je za to Jezus pot, imeti torej živ odnos z Njim, posnemati ga v ljubezni, hoditi po njegovih stopinjah. Jaz kristjan, ti kristjan, vi kristjani se lahko vprašamo: »Po kateri poti hodim?« So poti, ki ne vodijo v nebesa, kot so poti nadvlade, posvetnosti, samopotrjevanja. Je pa tudi Jezusova pot, ki je pot ponižne ljubezni, molitve, krotkosti, zaupanja. To ni pot mojega protagonizma, ampak je pot Jezusa, protagonista mojega življenja, kar pomeni iti naprej tako, da ga vsak dan vprašamo: »Jezus, kaj misliš ti o tej moji izbiri? Kaj bi ti storil v tej situaciji s temi osebami?« Dobro bo vprašati Jezusa, ki je pot, za napotke proti nebesom.

Marija, Nebeška Kraljica, pomagaj nam hoditi za Jezusom, ki je za nas odprl raj.

Nedelja, 10. maj 2020, 12:48