Išči

Vatican News
"Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir: kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi On ponovno poskrbel za človekovo srce." "Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir: kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi On ponovno poskrbel za človekovo srce."  (Vatican Media)

Kateheza: Molitev odpre vrata Bogu, ki more preoblikovati naše kamnito srce

Sveti oče je med današnjo splošno avdienco, ki je tudi tokrat potekala v knjižnici apostolske palače, nadaljeval s sklopom katehez o molitvi. Tokratna je bila posvečena molitvi pravičnih. Papež se je zaustavil ob začetnih poglavjih Prve Mojzesove knjige, v katerih vidimo, da se zlo širi zelo hitro, hkrati pa tudi, da more molitev pravičnih povrniti upanje. Po besedah svetega očeta namreč molitev odpira vrata Bogu, ki more preoblikovati naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v meseno srce.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na začetku kateheze so bile prebrane naslednje vrstice iz Psalma 17:

Poslušaj, GOSPOD, mojo pravično prošnjo,
prisluhni mojemu ječanju;
sliši mojo molitev
z ustnic, ki ne poznajo prevare.
Moja sodba naj pride od tebe,
tvoje oči naj vidijo, kje je iskrenost.
Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči,
v ognju si me pretopil, a nisi našel nič slabega v meni;
skozi moja usta ne gredo grešne misli.
Moji koraki so na tvojih stezah,
moje noge ne omahujejo.
(Ps 17,1-3.5)

Božji načrt za človeštvo je dober, a doživljamo prisotnost zla

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes katehezo posvečamo molitvi pravičnih.
Božji načrt v odnosu do človeštva je dober, vendar pa v našem vsakdanjem življenju doživljamo prisotnost zla: to je vsakodnevna izkušnja. Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju. Adam in Eva (prim. 1Mz 3,1-7) dvomita v dobrohotne namene Boga, mislita, da imata opraviti z zavistnim božanstvom, ki jima preprečuje, da bi bila srečna. Od tu izvira upor: ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce, ki podleže skušnjavi hudiča, prevzame delirij vsemogočnosti: »Če bova jedla od sadu drevesa, bova postala kakor Bog« (prim. v. 5). In to je skušnjava: to je ambicija, ki vstopi v srce. Vendar pa gre izkušnja v nasprotno smer: odprle so se jima oči in spoznata, da sta naga (v. 7), brez vsega. Ne pozabite tega: skušnjavec slabo plača.

Z drugo generacijo zlo postane še bolj silovito

Zlo postane še bolj silovito z drugo človeško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela (prim. 1Mz 4,1-6). Kajn je nevoščljiv svojemu bratu: tukaj je črv zavisti; kljub temu, da je prvorojenec on, vidi Abela kakor tekmeca, kot nekoga, ki ogroža njegov primat. Zlo se porodi v njegovem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Zlo vstopi v srce: na drugega se vedno gleda na slab  način, s sumničenjem. Ter tudi z mislijo, da je drugi hudoben, ki mi bo storil zlo. In to vstopa v srce. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom. In danes mislim na človeško bratstvo: povsod vojne.

Zlo se naglo širi, potreben je nov začetek

V Kajnovem rodu se razvijejo rokodelske obrti, vendar pa se razvije tudi nasilje, ki je izraženo v zlovešči Lamehovi pesmi, ki zveni kakor hvalnica maščevanju: »Moža sem ubil, ker me je ranil, mladeniča, ki mi je prizadel prasko. […] Kajn bo maščevan sedemkrat, Lameh pa sedemdesetkrat sedemkrat« (1Mz 4,23-24). Maščevanje: to si storil, plačal boš. Vendar pa tega ne pravi sodnik, to rečem jaz. In jaz se imam za razsodnika situacije. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizorišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno« (1Mz 6,5). Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop (1Mz 6-7) in babilonski stolp (1Mz 11), razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.

V Svetem pismu je zapisana tudi drugačna zgodovina

In vendar je na teh prvih straneh Svetega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornosti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, ki predstavlja odkupnino za upanje. Čeprav se skoraj vsi obnašajo kruto in sta sovraštvo in osvajanje veliki gibali človeškega življenja, obstajajo osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človekovo usodo na drugačen način. Abel daruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enόš (kar pomeni »umrljiv«), in Sveto pismo pravi: »Takrat so začeli klicati ime Gospodovo« (1Mz 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo (prim. 1Mz 5,22.24). In končno je zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (1Mz 6,9), pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo (prim. 1Mz 6,7-8).

Pristna molitev; pogled, usmerjen k Bogu

Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Če dobro pogledamo, molimo tudi zato, da bi bili rešeni pred samimi seboj. Pomembno je moliti: »Gospod, prosim, reši me pred samim seboj, mojih ambicij, mojih strasti. Reši me pred samim seboj.« Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir: kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi On ponovno poskrbel za človekovo srce. V Katekizmu beremo: »To odliko molitve uresničujejo mnogi pravični v vseh verstvih« (KKC, 2569). Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sovraštvo sposobno samo povečati puščavo. In molitev je močna, ker privlači Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje: vedno. Je Bog življenja, oživlja.

Molitev je veriga življenja, seje življenje

To je razlog, da gospostvo Boga prehaja v verigi teh mož in žena, ki so v svetu pogosto nerazumljeni ali potisnjeni na rob. Vendar pa svet živi in raste zahvaljujoč moči Boga, ki jo ti njegovi služabniki privlačijo s svojo molitvijo. So veriga, ki nikakor ne vzbuja pozornosti, ki redko doseže čast, da pride v kroniko, in vendar je tako pomembna za ponovno vzpostavitev zaupanja v svetu! Spominjam se zgodbe nekega moža: bil je pomemben, vodja vlade, ne v tem času, v preteklosti. Ateist. V srcu ni imel verskega čuta. Vendar pa je kot otrok slišal babico, ki je molila in to mu je ostalo v srcu. V nekem težkem trenutku življenja je tisti spomin ponovno prišel v njegovo srce in si je rekel: »Babica je molila …«. Začel je moliti z besedami, ki jih je govorila babica in tam je našel Jezusa. Molitev je veriga življenja, vedno. In mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje. Molitev seje življenje. Majhna molitev … Zato je tako pomembno otroke naučiti moliti. Boli me, ko vidim otroke, ki se ne znajo lepo pokrižati. Nauči jih, da bodo znali dobro narediti znamenje križa. To je prva molitev. Naj se otroci naučijo moliti. Morda bodo kasneje pozabili in šli po drugi poti; vendar pa tisto ostane v srcu, ker je seme življenja, seme pogovora z Bogom.

Molitev preoblikuje naše srce

Pot Boga v Božji zgodovini gre skozi te služabnike; šla je skozi »ostanek« človeštva, ki se ni prilagodil zakonu močnejšega, ampak je prosil Boga, naj uresniči svoje čudeže in predvsem naj preoblikuje naše kamnito srce v meseno srce (prim. Ezk 36,26). In molitev pri tem pomaga: molitev namreč odpre vrata Bogu, da bi preoblikoval naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško srce. In za to je potrebno veliko človeškosti, in s človeškostjo se dobro moli. Hvala.     

Sreda, 27. maj 2020, 12:44