Išči

Vatican News
Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco v knjižnici apostolske palače nadaljeval s katehezami o molitvi. Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco v knjižnici apostolske palače nadaljeval s katehezami o molitvi.  (Vatican Media)

Kateheza: Molitev je hrepenenje po srečanju med jazom in Ti-jem

Papež Frančišek je med sredino splošno avdienco v knjižnici apostolske palače nadaljeval s katehezami o molitvi. Tokrat je razmišljal o tem, kakšna naj bo kristjanova molitev. Na začetku je poudaril, da molitev zadeva vsakega človeka in se rodi v naši notranjosti. Predvsem pa je pomembno, da gre za hrepenenje po srečanju jaza s Ti-jem, ki za kristjana ni več skrivnost, ampak je Bog Oče.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ps 63,2-5.9

O Bog, ti si moj Bog, željno te iščem,
mojo dušo žeja po tebi;
moje telo koprni po tebi
na suhi, izčrpani zemlji brez vode.
Vate sem se zamaknil v svetišču,
da bi uzrl tvojo moč in tvojo slavo.
Tvoja dobrota je boljša kakor življenje,
moje ustnice te smejo slaviti.
Zares, slavil te bom v svojem življenju,
v tvojem imenu bom dvigal svoje roke.
Moja duša se te oklepa,
podpira me tvoja desnica.

Molitev zadeva vse, je naša najgloblja skrivnost

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes bomo naredili drugi korak na poti katehez o molitvi, ki se je pričela prejšnji teden. Molitev zadeva vse: ljudi vseh verstev in verjetno tudi tiste, ki ne pripadajo nobenemu izmed njih. Molitev se rodi v globini nas samih, v tistem notranjem prostoru, ki ga duhovni avtorji imenujejo »srce« (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2562-2563). Moliti torej v nas ne pomeni nekaj postranskega, ne gre za katero izmed naših nepomembnih in obrobnih sposobnosti, ampak je najgloblja skrivnost nas samih. Čustva molijo, vendar pa ne moremo reči, da je molitev samo čustvo. Razum moli, vendar pa molitev ni le razumsko dejanje. Telo moli, vendar pa se je mogoče pogovarjati z Bogom tudi v najtežji invalidnosti. Če moli človekovo »srce«, je torej ves človek tisti, ki moli.  

Molitev: hrepenenje po srečanju med jazom in Ti-jem

Molitev je polet, je klic, ki gre onkraj nas samih: nekaj, kar se rodi v notranjosti naše osebe in se izteguje naprej, ker zazna hrepenenje po srečanju. In to moramo poudariti: zazna hrepenenje po srečanju; tisto hrepenenje, ki je več kot potreba, več kot nujnost; je pot, je hrepenenje po srečanju. Molitev je glas nekega jaza, ki hodi negotovo, ki gre naprej tipaje, v iskanju Ti-ja. Srečanje med jazom in Ti-jem ni mogoče s kalkulatorji: gre za človeško srečanje in naprej se hodi velikokrat tipaje, da bi našli Ti, ki ga išče moj jaz.

Kristjanova molitev se rodi iz razodetja

Kristjanova molitev pa se rodi iz razodetja: »Ti« ni ostal ovit v skrivnost, ampak je vstopil v odnos z nami. Krščanstvo je vera, ki nenehno obhaja »razodevanje« Boga, to je njegovo razglašenje. Prvi prazniki v liturgičnem letu so obhajanje tega Boga, ki ne ostaja skrit, ampak podarja svoje prijateljstvo ljudem. Bog razodeva svojo slavo v revščini Betlehema, v zrenju treh Modrih, v krstu v Jordanu, v čudežu na svatbi v Kani. Janezov evangelij sklene hvalnico Uvoda z jedrnato trditvijo: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.« (Jn 1,18) Jezus je tisti, ki nam je razodel Boga.

Kristjani Boga kličejo z imenom »Oče«

Kristjanova molitev vstopa v odnos z Bogom, ki ima izredno nežno obličje, ki ne želi vlivati ljudem nikakršnega strahu. To je prva lastnost krščanske molitve. Če so bili ljudje vedno navajeni, da so se Bogu približevali malce plašno, malo prestrašeni zaradi te fascinantne in strašljive skrivnosti, če so se navadili, da so ga častili s hlapčevsko držo, podobno drži podložnika, ki ne želi biti nespoštljiv do svojega gospodarja, pa se kristjani Nanj obračajo tako, da si ga upajo klicati na zaupen način z imenom »Oče«. Jezus uporabi celo drugo besedo: »Očka«.

Ne več služabniki, ampak prijatelji

Krščanstvo je odpravilo iz odnosa z Bogom vsakršen »fevdalen« odnos. V dediščini naše vere niso prisotni izrazi kot so »podložnost«, »sužnost« ali »podložništvo«, ampak besede kot so »zaveza«, »prijateljstvo«, »obljuba«, »občestvo«, »bližina«. V svojem dolgem poslovilnem govoru učencem Jezus pravi takole: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.« (Jn 15,15-16) Vendar pa ali to pomeni, da je to prazen ček? »Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal!« O, poskusimo!

Bog je prijatelj, zaveznik, ženin

Bog je prijatelj, zaveznik, ženin. V molitvi se lahko z Njim vzpostavi odnos zaupanja, saj nas je Jezus v Očenašu naučil, naj mu izrečemo vrsto prošenj. Boga lahko prosimo vse, vse; mu razložimo vse, povemo vse. Ni pomembno, če se v odnosu z Bogom čutimo, da imamo napake: nismo dobri prijatelji, nismo hvaležni otroci, nismo zvesti zakonci. On nas ima še naprej rad. To Jezus dokončno pokaže pri zadnji večerji, ko reče: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« V tem dejanju Jezus v dvorani zadnje večerje napove skrivnost Križa. Bog je zvest zaveznik: tudi če ljudje prenehajo ljubiti, ima On še naprej rad, tudi če ga ljubezen vodi na Kalvarijo. Bog je vedno blizu vrat našega srca. Čaka. Čaka, da mu odpremo. In včasih trka na srce; vendar pa ni vsiljiv: čaka. Potrpežljivost Boga z nami: je potrpežljivost očka, nekoga, ki zelo ljubi. Rekel bi, da je potrpežljivost očka in mame, oboje skupaj. Vedno je blizu našega srca in ko potrka, to stori nežno in z veliko ljubezni.

Bog pozna samo ljubezen

Poskusimo vsi moliti tako, vstopati v skrivnost Zaveze. V molitvi se postavimo v usmiljene Božje roke, da bi se čutili ogrnjeni s tisto skrivnostjo sreče, ki je življenje sv. Trojice, da  bi se čutili kot tisti, ki so bili poslani in ki niso zaslužili tolikšne časti. In ponavljajmo Bogu, začudeni v molitvi: ali je mogoče, da Ti poznaš samo ljubezen? On ne pozna sovraštva. On je osovražen, vendar pa ne pozna sovraštva. Pozna samo ljubezen. To je Bog, h kateremu molimo. To je žareče jedro vsake krščanske molitve. Bog ljubezni, naš Oče, ki nas čaka in spremlja. 

Sreda, 13. maj 2020, 12:58