Išči

Vatican News
Papež blagoslavlja mesto Rim in svet ob koncu posebne molitve na Trgu sv. Petra, 27. marec 2020 Papež blagoslavlja mesto Rim in svet ob koncu posebne molitve na Trgu sv. Petra, 27. marec 2020  (Vatican Media)

Papež v intervjuju o izkušnji pandemije ter njenih posledicah

Papež Frančišek je v intervjuju z britanskim novinarjem Austenom Ivereighom odgovarjal na različna vprašanja glede izrednih razmer zaradi koronavirusa. Med drugim je povedal, kako sam živi v tem času ter poudaril, da se je potrebno pripraviti tudi na obdobje po pandemiji.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kako papež živi čas izrednih razmer zaradi koronavirusa?

Sveti oče je na vprašanje glede tega, kako sam živi to obdobje, odgovoril, da si kurija prizadeva nadaljevati s svojim delom, živeti normalno, delajo v izmenah, tako da nikoli ni skupaj veliko oseb. Vse so dobro premislili, pri vsem upoštevajo ukrepe, ki so jih predvideli odgovorni na zdravstvenem področju, tudi v Domu sv. Marte na primer kosilo poteka v dveh izmenah. Vsakdo dela v svoji pisarni ali od doma, nihče ni brez dela.

Razmišljati o času po koncu pandemije

Glede duhovnega vidika pa je papež dejal, da v tem času več moli, saj verjame, da je to njegova dolžnost, poleg tega pa veliko misli na ljudi, saj ga skrbi zanje. Dejal je, da ga  to, da misli na ljudi, na nek način mazili, mu dobro dene ter ga odvrača od egoizma. Sveti oče je pri tem poudaril, da ima tudi sam svoje egoizme ter da »tovrstne zadeve« uredi ob torkih, ko k njemu pride spovednik. Poleg tega razmišlja o tem, kakšne so njegove odgovornosti zdaj in v času po pandemiji. Kakšno bo v tistem obdobju njegovo služenje v vlogi rimskega škofa, voditelja Cerkve? Tisti »potem« se že kaže kot tragičen, boleč, zato je po papeževih besedah potrebno o tem začeti razmišljati že zdaj. Dikasterij za celostni človeški razvoj je oblikoval posebno komisijo, ki dela na tem področju in se redno srečuje s svetim očetom. 

Največja skrb: kako biti blizu ljudstvu

Kot je dejal papež Frančišek v nadaljevanju pogovora, je njegova največja skrb – vsaj tista, ki jo zaznava v molitvi – kako spremljati Božje ljudstvo ter mu biti blizu. To je tudi razlog za to, da njegove jutranje maše ob 7. uri prenašajo v živo; pridruži se mu veliko ljudi, ki čutijo, da so spremljani. Iz istega razloga se je sveti oče odločil tudi za nekatere neposredne pobude ter za bogoslužje, ki je potekalo 27. marca na Trgu sv. Petra. Pomembna prisotnost je tudi preko Apostolske elemozinerije, ki spremlja situacije glede lakote in bolezni. Papež je dejal, da to obdobje živi z veliko negotovostjo. Po njegovih besedah je ta čas trenutek za veliko ustvarjalnosti, za domislice.

Papež v kapeli Doma sv. Marte
Papež v kapeli Doma sv. Marte

Kakšno je poslanstvo Cerkve v tem trenutku?

V drugem vprašanju se je Ivereigh navezal na roman Alessandra Manzonija »Zaročenca«, ki je postavljen v čas kuge v Milanu leta 1630, kjer so opisane drže različnih cerkvenih ljudi. Pri tem je svetega očeta vprašal, kako sam vidi poslanstvo Cerkve v tem trenutku. Po papeževih besedah je kardinal Federigo resnični junak kuge v Milanu. Vendar pa na določenem mestu piše, da je hodil med ljudmi ter jih pozdravljal, a je bil zaprt na nosilnici, morda izza okna, da bi se zaščitil. Ljudje tega niso dobro sprejeli. Božje ljudstvo potrebuje Pastirja, ki je ob njem, ki se ne zaščiti preveč, s požrtvovalnostjo, kakor so v romanu predstavljeni kapucini.

Krščanska ustvarjalnost

Ustvarjalnost kristjana se mora po papeževem mnenju kazati v »odpiranju novih obzorij, v odpiranju oken, odpiranju transcendentnosti k Bogu ter k ljudem ter mora najti pravo mesto doma. Ni lahko biti zaprt doma. Pri tem je papež navedel verz iz Eneide, kjer je v kontekstu poraza podan nasvet, naj roke ne omahnejo. Takole beremo: »Pripravite se na boljše čase, saj nam bo v tistem trenutku to pomagalo, da se bomo spomnili na stvari, ki so se zgodile sedaj. Skrbite zase v pripravi na prihodnost, ki bo prišla. In ko bo ta prihodnost prišla, vam bo dobro delo, da se boste spomnili tega, kar se je zgodilo.«

»Skrbite za zdaj, vendar za jutri,« je poudaril sveti oče ter povabil, da bi to storili z ustvarjalnostjo. Gre za preprosto ustvarjalnost, ki vsak dan izumi nekaj novega in je po papeževem mnenju v družini ni težko odkriti. Vendar pa posvari pred tem, da bi bežali, iskali rešitve, ki odtujujejo, saj v tem trenutku niso koristne.

Kriza in različne vlade

Tretje vprašanje je bilo povezano s politiko vlad v odgovoru na nastalo krizo. Sveti oče je dejal, da so nekatere vlade sprejele zgledne ukrepe, z natančno določenimi prioritetami za zaščito prebivalcev. Pri tem pa je poudaril, da se zavedamo, da je vse naše razmišljanje, pa naj nam bo všeč ali ne, strukturirano okoli ekonomije. »Lahko bi se reklo, da je v svetu financ žrtvovanje nekaj normalnega,« je dejal papež ter dodal, da gre od začetka do konca za politiko kulture odmetavanja. Kot primer navede selektivnost pred rojstvom in opozori, da danes na ulici težko srečamo osebe z Downovim sindromom. Ko ga na ultrazvoku odkrijejo, pošljejo slike dotični ženi. Poleg tega je prav tako omenil kulturo evtanazije, pa naj bo zakonita ali skrita, v kateri ostareli dobivajo zdravila samo do določene točke.

Preroška okrožnica Humanae vitae

Sveti oče je spomnil na okrožnico papeža Pavla VI. Humanae vitae (Posredovanje človeškega življenja). Pomembna problematika, na katero so se tedaj osredotočili pastoralisti, je bila kontracepcijska tableta. Niso se zavedali preroške moči tiste okrožnice, ki je vnaprej svarila pred neomaltuzianizmom ki se je pripravljal po vsem svetu.  Gre za opozorilo Pavla VI. glede vala neomaltuzianizma, ki ga danes vidimo v selekciji oseb glede na to, koliko lahko proizvedejo, koliko so koristne: to je kultura odmetavanja.   

Kultura odmetavanja

Papež je ob tem spomnil na fotografijo, ki jo je pred nekaj dnevi videl v časopisu. V Las Vegasu so brezdomce dali v karanteno na parkirišču, medtem ko so bili hoteli prazni. Brezdomci ostajajo brezdomci, nepredstavljivo je, da bi šli v hotel – in tukaj se po njegovih besedah jasno vidi, kako je na delu teorija odmetavanja.

Ima lahko kriza pozitivne posledice?

Ivereigha je v naslednjem vprašanju zanimalo, če je mogoče, da bi kriza vodila k ponovnemu premisleku o našem načinu življenja, k ekološkemu spreobrnjenju ter bolj humani družbi in ekonomiji. Sveti oče je v odgovoru najprej navedel španski pregovor, ki pravi: »Bog odpusti vedno, mi včasih, narava nikoli.« Poudaril je, da nismo prisluhnili določenim katastrofam: »Kdo danes govori o požarih v Avstraliji? In o dejstvu, da je pred letom in pol ladja prečkala severni tečaj, ki je postal ploven, ker se je led stalil? Kdo govori o poplavah?,« se je vprašal papež in dejal, da ne ve, če gre za maščevanje, nedvomno pa je to odgovor narave.

Imamo selektiven spomin

Kot že večkrat, je tudi tokrat poudaril, da imamo selektiven spomin ter kot primer navedel slovesnost ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji, nad katero je bil presenečen. Na njej do bili prisotni najvišji predstavniki mednarodne politike in kulture, ki so praznovali. Sveti oče je dejal, da je sicer res, da je šlo za konec diktature, vendar pa se nihče ni spomnil 10.000 fantov, ki so padli na tisti obali.

Prav tako je spomnil na svoj obisk Redipulje ob 100-letnici konca prve svetovne vojne, kjer je lep spomenik in imena na kamnu, nič drugega. Dejal je, da je jokal ter mislil na papeža Benedikta XV., ki je vojno označil za »nepotrebno morijo«. Tudi ko je na dan spomina vernih rajnih obiskal pokopališče severnoameriških vojakov v Nettunu, je pomislil, da je imel vsak izmed njih družino in da bi bil lahko na mestu vsakega izmed njih tudi on sam.
Nadalje je papež Frančišek dejal, da se danes v Evropi ob populističnih govorih ali selektivnih političnih odločitvah ni težko spomniti Hitlerjevih govorov iz leta 1933, ki so bili skoraj enaki, kot govori nekaterih politikov danes.

Papež na pokopališču v Nettunu
Papež na pokopališču v Nettunu

Pomen spominjanja

Ob tem je omenil enega izmed Vergilovih verzov, ki pravi meminisce iuvabit. »Dobro nam bo delo, če bomo obnovili spomin, saj nam bo le-ta pomagal. Ne gre namreč za prvo kužno epidemijo človeštva. Druge so zdaj postale že anekdote,« je dejal papež ter spomnil, da je potrebno obuditi spomin na korenine, na izročilo, ki temelji na spominu. Po besedah svetega očeta sta v Duhovnih vajah sv. Ignacija celotni prvi teden in nato kontemplacija, da bi dosegli ljubezen v četrtem tednu, povsem v znamenju spominjanja. Gre za spreobrnjenje s spominom.

Stran z dvoličnostjo, to je čas doslednosti

 »Ta kriza zadeva vse, bogate in revne,« je nadaljeval papež Frančišek. Je poziv k pozornosti, proti hinavščini. Kot je sveti oče že večkrat poudaril, ga skrbi dvoličnost nekaterih politikov, ki pravijo, da želijo soočiti krizo; ki govorijo o lakoti v svetu ter hkrati proizvajajo orožje. »Čas je, da se spreobrnemo od te dvoličnosti k dejanjem. To je čas doslednosti. Ali smo dosledni ali pa vse izgubimo,« je zatrdil sveti oče ter dejal, da je vsaka kriza, poleg tega, da predstavlja nevarnost, tudi priložnost. Pri tem je spomnil, da moramo danes upočasniti določen ritem uporabe in proizvodnje (Laudato si', 191) ter se naučiti razumeti in opazovati naravo in se ponovno povezati s svojim realnim okoljem. To je priložnost za spreobrnjenje.

Od uporabe in zlorabe narave h kontemplaciji

Sveti oče je ob tem povedal, da vidi začetna znamenja spreobrnjenja v smeri manj likvidne, bolj humane ekonomije. Vendar pa opozori, da po tem, ko bo trenutna situacija minila, ne smemo izgubiti spomina; ne bomo je smeli arhivirati in se vrniti na prejšnjo točko. To je trenutek, ko moramo storiti korak naprej. Ljudje smo namreč izgubili razsežnost kontemplacije in prišel je trenutek, da si jo ponovno pridobimo. Preiti moramo z uporabe in zlorabe narave na njeno kontemplacijo.

Čas, da vidimo uboge okoli nas

Papež je v zvezi s tem prav tako poudaril, da je čas, da vidimo ubogega. »Jezus nam pravi, da imamo uboge vedno med nami. In to je res. Gre za stvarnost, ki je ne moremo zanikati. So skriti, saj revščina povzroča sram,« je spomnil sveti oče ter navedel primer, ki se je nedavno tega zgodil v Rimu: sredi popolne karantene je eden izmed policajev rekel nekemu človeku, da ne sme biti na ulici, da mora iti domov. Ta mu je odvrnil: »Nimam doma. Živim na ulici.« Papež Frančišek je ob tem spomnil, da moramo odkriti, »kako veliko oseb je, ki so izključene, potisnjene na rob … in ker se revščine sramujemo, je ne vidimo. Brezdomci so tam, na cesti, hodimo mimo njih, vendar pa jih ne vidimo. So del okolja, so stvari. Sv. Terezija iz Kalkute jih je videla in se odločila, da bo začela pot spreobrnjenja.«

Papež med kosilom z revnimi
Papež med kosilom z revnimi

Videti uboge pomeni povrniti jim človeškost

Videti uboge po besedah svetega očeta pomeni povrniti jim človeškost. »Niso stvari, niso škartirano blago, ampak so osebe. Do njih ne moremo izvajati takšne oblike nudenja pomoči kot v primeru zapuščenih živali.« Vendar pa se po papeževem mnenju uboge velikokrat obravnava podobno kot zapuščene živali.

Čas je, da se spustimo v podpodje

Ob tem poda naslednji nasvet: »Čas je, da se spustimo v podpodje. Znan je roman Dostojevskega Spomini iz podpodja. Obstaja pa še en krajši, Zapiski iz mrtvega doma, v katerem so pazniki v jetniški bolnišnici ravnali z ubogimi zaporniki kot s predmeti. Ko je eden izmed jetnikov videl, kako so ravnali z nekom, ki je pravkar umrl, je vzkliknil: "Dovolj! Tudi on je imel mater!" To si moramo večkrat ponoviti,« je poudaril papež Frančišek: »Tisti revež je imel mater, ki ga je vzgajala z ljubeznijo. Ne vemo, kaj se je zgodilo potem, v življenju. Vendar pa pomaga, če pomislimo na ljubezen, ki jo je prejel, na upanja matere. Mi revnim odvzamemo moč, ne damo jim pravice, da bi sanjali o svoji materi.  Ne vedo, kaj je naklonjenost, mnogi so odvisni od droge. Če to vidimo, nam lahko pomaga odkriti spoštovanje, pieteto, ki je razsežnost, usmerjena k Bogu in k bližnjemu.«

Imamo priložnost za spreobrnjenje

Po papeževih besedah smo se dolžni spremeniti tako, da se spustimo v podpodje ter »preidemo iz družbe, ki je prekomerno virtualizirana, neučlovečena, v trpeče meso ubogega. Če ne začnemo tam, spreobrnjenje ne bo imelo prihodnosti.« Pri tem sveti oče spomni na svetnike sosednjih vrat, ki so v tem težkem trenutku resnični junaki: to so zdravniki, prostovoljci, redovnice, duhovniki, vsi, ki opravljajo svoje delo, da družba lahko še naprej normalno deluje. »Koliko zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je umrlo! Koliko duhovnikov in redovnic je umrlo – medtem, ko so služili,« je poudaril papež. Zatem je spomnil še na besede krojača v romanu Zaročenca, ki je po njegovem mnenju najpreprostejši in najbolj dosleden lik. Ta je dejal, da nikoli ni videl, da bi Gospod začel delati čudež, ki ga ne bi dobro končal. »Če bomo prepoznali ta čudež svetnikov sosednjih vrat, teh junaških mož in žena, če bomo stopali po njihovih stopinjah, se bo ta čudež dobro končal, bo v dobro vseh. Bog ne dela polovičarsko. Mi smo tisti, ki pustimo stvari na pol in odidemo. To, kar živimo, je kraj metanoie, spreobrnjenja, za katerega imamo zdaj priložnost. Lotimo se tega in pojdimo naprej.«

Ali mora tudi Cerkev premisliti, kakšna naj bi bila?

Ivereigh je svetega očeta vprašal, če so trenutne izredne razmere prav tako priložnost in potreba, da tudi Cerkev premisli, kakšna je oz. kakšna naj bi bila – morda bolj misijonarska, ustvarjalna, da bi bila manj vezana na institucije, saj je to obdobje, v katerem je v ospredju domača Cerkev. Papež je odgovoril, da gre po njegovem mnenju za to, da je Cerkev bolj vezana na sheme, ter da Cerkev je institucija. Spomnil je, da obstaja skušnjava, da bi sanjali Cerkev brez struktur; gnostična Cerkev, na primer, ki je brez struktur ali podvržena togim strukturam, da bi se zavarovala, je pelagijanska Cerkev. »Tisti, ki stori, da je Cerkev institucija, je Sveti Duh, ki ni ne gnostik ne pelegijanec,« je poudaril sveti oče. »On je tisti, ki Cerkev dela institucionalno. Gre za dinamiko, ki je alternativna in komplementarna, saj Sveti Duh povzroča nered s karizmami, vendar pa v tem neredu ustvarja harmonijo. Svobodna Cerkev ne pomeni anarhične Cerkve, saj je svoboda Božji dar.« Institucionalizirana Cerkev pomeni Cerkev, ki jo je institucionaliziral Sveti Duh.

V Apostolskih delih posebej vidno delo Svetega Duha  

Sveti oče je dejal, da bi morala biti Cerkev po končani krizi takšna, da bo v njej napetost med neredom in harmonijo, ki ju ustvarja Sveti Duh. Pri tem je dodal, da je teološka knjiga, ki lahko najbolje pomaga pri razumevanju te tematike, Apostolska dela. Tam se vidi, kako Sveti Duh odpravlja strukture, to, kar ni več potrebno, in vzpostavlja prihodnost Cerkve. »Z drugimi besedami, Cerkev je svoboda Duha v tem trenutku krize in ni Cerkev, ki je zaprta v strukture. To pa ne pomeni, da je kanonsko pravo nepotrebno: služi, da, pomaga, in prosim, uporabljajmo ga dobro, saj je dobro za nas,« je poudaril sveti oče ter dodal, da zadnji člen Zakonika cerkvenega prava pravi, da je smisel celotnega Zakonika zveličanje duš.

Doma potrebujemo apostolsko ustvarjalnost

Glede domače Cerkve je papež dejal, da je potrebno dejstvo, da ostajamo doma, soočati z vso ustvarjalnostjo. »Lahko postanemo malodušni ali se odtujimo – na primer preko komunikacijskih sredstev, ki nas lahko vodijo v beg od resničnosti sedanjega trenutka – ali pa postanemo ustvarjalni. Doma potrebujemo apostolsko ustvarjalnost, ustvarjalnost, ki je očiščena neuporabnih stvari, ki hrepeni po tem, da bi izrazila svojo vero kot skupnost in kot Božje ljudstvo. Pri izhodu iz naše osamitve nam mora torej pomagati spomin, ki poraja hrepenenje ter vzbuja upanje.«

Papež na srečanju mladih in ostrelih, 23. oktober 2018
Papež na srečanju mladih in ostrelih, 23. oktober 2018

Sporočilo ostarelim: ne prenehajte sanjati

Ob koncu pa je britanski novinar svetega očeta vprašal, kako naj živimo ta tako izreden velikonočni čas in če ima kakšno posebno sporočilo za ostarele, ki so osamljeni, za zaprte mlade ter za tiste, ki jih je kriza prizadela tudi z ekonomskega vidika. Papež se je najprej zaustavil ob ostarelih, ki so osamljeni in zapuščeni. Spomnil je, da je veliko takšnih, ki imajo otroke, ki jih ne obiščejo niti v »normalnih časih«. Omenil je, da je stanovalce v domovih za ostarele v Buenos Airesu vedno vprašal, kako je njihova družina, če jih pride obiskat in so odgovorili, da redno prihajajo. Potem pa mu je medicinska sestra povedala, da otrok ni bilo na obisk že pol leta. Samota, zapuščenost, razdalja, so spremljevalke mnogih. »In kljub temu – je nadaljeval papež – ostareli še naprej ostajajo naše korenine. Pogovarjati se morajo z mladimi. Napetost med starimi in mladimi se mora vedno razrešiti v srečanju. Mlad človek je poganjek, list, vendar pa potrebuje korenino; sicer ne more obroditi sadu.« Sporočilo svetega očeta ostarelim je bilo tokrat naslednje: »Vem, da čutite, da se smrt približuje in da vas je strah, vendar pa obrnite pogled na drugo stran, spominjajte se vnukov in ne prenehajte sanjati. Bog vam pravi, da sanjajte, kakor piše v knjigi preroka Joela (Jl 3,1).«  

Mladi, imejte pogum gledati naprej, biti preroki

Mladim pa je papež Frančišek položil na srce, naj imajo pogum gledati naprej in biti preroki. Na sanje ostarelih naj odgovorijo s svojim prerokovanjem – dodal je, da je tudi to zapisano v tretjem poglavju knjige preroka Joela (Jl 3,1).

Nekateri so izgubili vse, bili so oropani

»Tisti, ki jih je kriza osiromašila, so tisti, ki so danes ogoljufani ter se pridružujejo tistim, ki so od nekdaj oropani, možem in ženam, katerih civilni status je "oropani". Vse so izgubili ali pa so na tem, da vse izgubijo.« Papež je nato povedal, kakšen je zanj pomen tega »izgubiti vse« v luči evangelija: po njegovih besedah je potrebno vstopiti v svet teh ljudi. Razumeti, da tisti, ki je prej imel, zdaj nima več. »Ljudem naročam, naj poskrbijo za ostarele in mlade; za zgodovino; za tiste, ki so ogoljufani,« je sklenil pogovor sveti oče.

Ponedeljek, 13. april 2020, 15:14