Išči

Vatican News
"To je čas, ko moramo imeti nov pogled na svet ter dati v obtok »protitelesa« pravičnosti, dejavne ljubezni in solidarnosti." "To je čas, ko moramo imeti nov pogled na svet ter dati v obtok »protitelesa« pravičnosti, dejavne ljubezni in solidarnosti."  (ANSA)

Papež: Upanje, da po koncu pandemije vstanemo združeni

Papež Frančišek je za špansko revijo »Vida Nueva« napisal svoje razmišljanje glede situacije, ki je v svetu nastala zaradi pandemije koronavirusa. V njem nakaže »načrt, kako vstati« po covidu-19. Med drugim poudari, da je virus povzročil veliko bolečine, vendar pa smo zaradi njega prav tako odkrili, da smo vsi ena družina. To je čas, ko moramo imeti nov pogled na svet ter dati v obtok »protitelesa« pravičnosti, dejavne ljubezni in solidarnosti. Zgodovine ne moremo napisati na novo tako, da obrnemo hrbet trpljenju drugih. Vstali Gospod je tisti, ki hoče obuditi v življenje celotno človeštvo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Vstali hoče obuditi v življenje celotno človeštvo

»In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: "Pozdravljeni!"« (prim. Mt 28,9). To so prve besede Vstalega po tem, ko sta Marija Magdalena in druga Marija odkrili prazen grob in sta srečali angela. Jezus jima pride naproti, da bi spremenil njuno žalovanje v veselje in ju potolažil sredi stisk (prim. Jer 31,13). Vstali je tisti, ki hoče obuditi v novo življenje žene ter z njimi celotno človeštvo. Hoče, da bi že začeli sodeležiti stanje vstalih, ki nas čaka.

Teža kamna pred grobom

Vabiti k veselju bi se nam lahko zdelo izzivanje in celo neokusna šala vpričo težkih posledic, ki jih doživljamo zaradi covida-19. Ni malo tistih, ki bi ga lahko imeli, tako kot Emavška učenca, za dejanje nevednosti ali neodgovornosti (prim. Lk 24,17-19). Kakor prve učenke, ki so šle h grobu, živimo obdani z ozračjem bolečine in negotovosti, zaradi katere se sprašujemo: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Kako bomo soočili to situacijo, ki nas je popolnoma nadvladala? Vpliv vsega tega, kar se dogaja, težke posledice, ki se že kažejo in jih je mogoče pričakovati, bolečina in žalovanje za našimi dragimi nas begajo, skrbijo in hromijo. To je teža kamna pred grobom, ki se postavlja pred prihodnost in ki s svojim realizmom grozi, da bo pokopal vsako upanje. To je teža tesnobe ranljivih in ostarelih oseb, ki preživljajo karanteno v popolni samoti; je teža družin, ki ne vejo več, kako prinesti na mizo obrok hrane; je teža zdravstvenega osebja in tistih, ki skrbijo za varnost, ko se čutijo onemogli in poraženi; … tista teža, za katero se zdi, da ima zadnjo besedo.

Iz ljubezni do učitelja so sprejele življenje, kakršno je bilo

Vpričo dvomov, trpljenja, zmedenosti zaradi situacije, ter celo zaradi strahu pred preganjanjem in pred vsem tem, kar bi se jim lahko zgodilo, so se bile sposobne premakniti v gibanje ter niso dopustile, da bi jih to, kar se je dogajalo, ohromilo. Iz ljubezni do Učitelja ter s tistim značilnim, nenadomestljivim in blagoslovljenim ženskim genijem so bile sposobne sprejeti življenje, kakršno je bilo, ter zvito obiti ovire, da bi bile poleg svojega Gospoda. Za razliko od mnogih apostolov, ki so zbežali zaradi strahu in negotovosti, ki so Gospoda zatajili in pobegnili (prim. Jn 18,25-27), so one znale preprosto biti tam in spremljati. Kakor prve učenke, ki so sredi temačnosti in obupanosti napolnile svojo torbo z dišavnimi olji ter se odpravile na pot, da bi šle mazilit Učitelja (prim. Mr 16,1), tako smo lahko tudi mi v tem času videli veliko ljudi, ki so skušali prinašati maziljenje soodgovornosti, da bi poskrbeli za življenje drugih, ne pa ga ogrožali. Za razliko od tistih, ki so bežali upajoč, da bodo rešili same sebe, smo bili priča temu, kako so si sosedje in sorodniki zadali, z naporom in požrtvovalnostjo, da so ostali doma in tako omejili širjenje. Lahko smo odkrili, kako so si mnogi ljudje, ki so se že morali soočati s pandemijo izključenosti in ravnodušnosti, prizadevali še naprej spremljati in podpirati drug drugega, da bi bila situacija manj boleča.

Maziljenja, ki smo jih videli v tem času

Videli smo maziljenje zdravnikov in drugega medicinskega osebja, skladiščnikov, čistilcev, hišnih pomočnikov, prevoznikov, varnostnih sil, prostovoljcev, duhovnikov, redovnic, starih staršev in vzgojiteljev ter mnogih drugih, ki so pogumno podarili vse, kar so imeli, da so prispevali svojo pozornost, mir in pogum v dani situaciji. Kljub temu, da je bilo vprašanje še naprej isto: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3), vsi ti niso nehali delati tega, kar so čutili, da morejo in morajo storiti.  

Naša bdenja in spremljanje v tem času ne bodo zaman

In prav tam, sredi njihovih opravil in skrbi, je učenke presenetilo preplavljajoče oznanilo: »Ni ga tukaj. Vstal je.« Njihovo maziljenje ni bilo maziljenje za smrt, ampak za življenje. Njihovo bdenje in spremljanje Gospoda, celo v smrti in največjem obupu, ni bilo zaman; nasprotno, omogočilo jim je, da jih je mazililo Vstajenje: niso bile same, On je bil živ in je hodil pred njimi po poti. Le preplavljajoča novica je mogla prekiniti krog, ki jim je preprečeval, da bi videle, da je bil kamen že odvaljen in dišave, ki so jih vlile, so se lahko bolj širile kot tisto, kar jih je ogrožalo. To je vir našega veselja in upanja, ki preoblikuje naše delovanje: naša maziljenja, našo predanost … naša bdenja in spremljanje v kakršnikoli obliki v tem času niso in ne bodo zaman: ni predanost za smrt.

Nismo sami, Gospod hodi pred nami

Vsakič, ko se udeležimo Gospodovega trpljenja, ko spremljamo trpljenje naših bratov tako, da sami živimo isto trpljenje, bodo naša ušesa zaslišala novost vstajenja: nismo sami, Gospod hodi pred nami po naši poti in odstranjuje kamne, ki nas hromijo. Zaradi te vesele novice so se žene vrnile po svojih stopinjah iskat apostole in učence, ki so ostajali skriti, da bi jim povedale: »Življenje, ki je bilo raztrgano, uničeno, pokončano na križu, se je prebudilo in ponovno začelo utripati« (R. Guardini, El Señor, 504). To je naše upanje, tisto, ki nam ne bo moglo biti odvzeto, utišano ali omadeževano. Vse življenje služenja in ljubezni, ki ste ga darovali v tem času, bo ponovno začelo utripati. Dovolj je odpreti špranjo, da bi se maziljenje, ki nam ga želi podariti Gospod, širilo z neustavljivo močjo in bi nam omogočilo, da bi bolečo stvarnost zrli s prenavljajočim pogledom.

Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva

In kakor žene v evangeliju, smo tudi mi vedno znova povabljeni, da se vrnemo po svojih stopinjah in se pustimo preoblikovati temu oznanilu: Gospod more s svojo novostjo vedno prenoviti naše življenje ter življenje naše skupnosti (prim. Veselje evangelija, št. 11). Na tej zapuščeni zemlji Gospod poživlja lepoto in poraja upanje: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19). Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva, vedno je ob njem, še posebej tedaj, ko je bolečina bolj prisotna. 

Naučili smo se, da se nihče ne reši sam

Če smo se lahko v vsem tem času česa naučili, je to dejstvo, da se nihče ne reši sam. Meje padejo, zidovi se porušijo in vsi integralistični govori se razblinijo pred skoraj nezaznavno prisotnostjo, ki razodeva našo krhkost. Velika noč nas poziva in vabi, naj se spominjamo druge prisotnosti, ki je diskretna in spoštljiva, velikodušna ter prinaša spravo, sposobna ne zlomiti nalomljenega trsta ali ugasniti tlečega stenja (prim. Iz 42,2-3), da bi spodbudila utripanje novega življenja, ki ga želi podariti vsem nam.

Najti utripanje Duha

Vejanje Svetega Duha je tisto, ki odpira obzorja, prebuja ustvarjalnost in nas prenavlja v bratstvu, da bi rekli »tukaj sem« pred velikansko in neodložljivo nalogo, ki nas čaka. Nujno je razločevati in najti utripanje Duha, da bi mogli skupaj z drugimi spodbuditi dinamike, ki bi pričale in usmerjale novo življenje, ki ga Gospod želi ustvariti v tem konkretnem zgodovinskem trenutku. To je ugoden čas, v katerem nam Gospod pravi, naj se ne prilagajamo ali zadovoljimo, in še manj opravičujemo z nadomestnimi ali začasnimi logikami, ki preprečujejo, da bi vzdržali vpliv in težke posledice tega, kar živimo. To je primeren čas, da najdemo pogum za to, da si na novo predstavljamo to, kar je mogoče, z realizmom, ki nam ga lahko ponudi le evangelij. Sveti Duh, ki se ne pusti zapreti ali instrumentalizirati s shemami, z načini in s stalnimi ali minljivimi strukturami, nam predlaga, naj se pridružimo njegovemu gibanju, ki more delati »vse novo« (Raz 21,5).

Vsako dejanje ima posledice za druge

V tem času smo spoznali, kako pomembno je »združiti celotno človeško družino pri iskanju trajnostnega in celostnega razvoja« (Okrožnica Laudato si', št. 13). Vsako individualno dejanje ni dejanje, ki je ločeno, v dobrem ali slabem. Ima posledice za druge, saj je v našem Skupnem domu vse medsebojno povezano; in če so zdravstvene oblasti tiste, ki so določile, da je potrebno ostati doma, je ljudstvo tisto, ki to omogoča, saj se zaveda svoje soodgovornosti pri zajezitvi pandemije. »Izredne razmere kot je situacija zaradi covida-19, se premaga predvsem s protitelesi solidarnosti« (Papeška akademija za življenje. Pandemija in univerzalno bratstvo, Nota o izrednem stanju zaradi covida-19, str. 4).

Ustvarjalci in protagonisti skupne zgodovine

Gre za lekcijo, ki bo prekinila fatalizem, v katerega smo se potopili, in nam bo omogočila, da se bomo ponovno čutili ustvarjalci in protagonisti skupne zgodovine ter tako skupaj odgovorili na mnoge nadloge, ki pestijo na milijone ljudi po vsem svetu. Ne moremo si dovoliti, da bi pisali sedanjo in prihodnjo zgodovino tako, da bi obrnili hrbet trpljenju mnogih. Gospod je tisti, ki nas bo ponovno vprašal: »Kje je tvoj brat?« (1Mz 4,9); o, da bi se mogla v našem odgovoru razodeti duša naših ljudstev, tisti rezervoar upanja, vere in dejavne ljubezni, v katerem smo bili ustvarjeni ter ki smo ga toliko časa anestezirali in tišali.

Kako bomo po novem soočali druge »epidemije«?

Če delujemo kot eno samo ljudstvo, lahko celo ob soočanju z drugimi epidemijami, ki nam grozijo, nanje resnično vplivamo. Ali bomo sposobni odgovorno ravnati ob soočanju z lakoto, zaradi katere trpijo mnogi, vedoč, da je hrane dovolj za vse? Ali bomo še naprej na vojne, ki jih netijo želja po prevladi in oblasti, gledali z druge strani v tišini, ki pomeni sodelovanje v njih? Ali bomo pripravljeni spremeniti načine življenja, ki potiskajo mnoge v revščino, tako, da bomo spodbujali in našli pogum za življenje, ki bo bolj asketsko in humano ter bo omogočilo pravično porazdelitev dobrin? Ali bomo, kot mednarodna skupnost, sprejeli potrebne ukrepe za zaviranje uničevanja okolja ali pa bomo še naprej zanikali to, kar je očitno?

Civilizacija ljubezni odgovor na globalizacijo ravnodušnosti

Globalizacija ravnodušnosti bo še naprej grožnja in skušnjava na naši poti … naj nas najde s potrebnimi protitelesi  pravičnosti, dejavne ljubezni in solidarnosti. Ne smemo se bati živeti alternative civilizacije ljubezni, ki je »civilizacija upanja: proti tesnobi in strahu, žalosti in obupu, pasivnosti in utrujenosti. Civilizacija ljubezni se gradi vsak dan, neprekinjeno. Predpostavlja zavzemanje vseh. Zato predpostavlja zavzeto skupnost bratov« (Eduardo Pironio, Diálogo con laicos, Buenos Aires, 1986).

V tem času stiske in žalovanja ti želim, da bi tam, kjer si, doživel Jezusa, ki ti prihaja naproti, te pozdravi in ti pravi: »Razveseli se« (prim. Mt 28,9). In naj nas ta pozdrav spodbudi, da bi oznanjali in razširjali veselo oznanilo Božjega kraljestva.

Sobota, 18. april 2020, 13:53