Išči

Vatican News
Papež je danes na nedeljo Božjega usmiljenja daroval sveto mašo v Cerkvi Svetega Duha v Sassiji v Rimu. Papež je danes na nedeljo Božjega usmiljenja daroval sveto mašo v Cerkvi Svetega Duha v Sassiji v Rimu.  (Vatican Media)

Papež med sveto mašo: Z Gospodom odkrivamo, da smo dragoceni v teh svojih krhkostih

Danes, na 2. velikonočno ali belo ali nedeljo Božjega usmiljenja, je papež Frančišek obhajal mašo v cerkvi Svetega Duha v Sassiji, rimskem svetišču, posvečenem širjenju duhovnosti Božjega usmiljenja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Homilija papeža Frančiška

Prejšnjo nedeljo smo praznovali vstajenje Učitelja, danes smo priče vstajenja učenca. Minil je teden, teden, ki so ga učenci, čeprav so videli Vstalega, preživeli v strahu, za »zaprtimi vrati« (Jn 20,26), ne da bi jim uspelo prepričati o vstajenju edinega odsotnega, Tomaža. Kaj naredi Jezus pred to plašno nevernostjo? Vrne se, postavi se v isti položaj, »v sredo med« učence, in ponovi isti pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.26). Začne vse znova. Vstajenje učenca se začne tukaj, iz tega zvestega in potrpežljivega usmiljenja, od odkritja, da se Bog nikoli ne naveliča ponujati nam roke, da nas dviga iz naših padcev. Hoče, da ga vidimo tako: ne kot gospodarja, ki mu moramo polagati račune, ampak kot očka, ki nas vedno pobira. V življenju napredujemo tipaje, kot otrok, ki se uči hoditi, pa pada; nekaj korakov, pa spet padec; pade in znova pade in vsakič ga očka pobere. Roka, ki nas vedno znova pobira, je usmiljenje: Bog ve, da bi brez usmiljenja ostali na tleh, da za hojo potrebujemo nekoga, ki nas postavi pokonci.

Ti pa lahko ugovarjaš: »Toda jaz nikoli ne neham padati!« Gospod to ve in je vedno pripravljen, da te pobere. Noče, da bi vedno mislili na svoje padce, ampak hoče, da gledamo njega, ki v padcih vidi otroke, ki jih je treba dvigniti, v bedi vidi otroke, ki jih je treba ljubiti z usmiljenjem. Danes v tej cerkvi, ki je postala svetišče usmiljenja v Rimu, na nedeljo, ki jo je pred dvajsetimi leti sv. Janez Pavel II. posvetil Božjemu usmiljenju, zaupno sprejemamo to sporočilo. Sv. Favstini je Jezus rekel: »Jaz sem ljubezen in usmiljenje sámo; ni je bede, ki bi se lahko merila z mojim usmiljenjem« (Dnevnik, 14. 9. 1937). Ob drugi priliki je svetnica zadovoljno rekla Jezusu, da mu je podarila vse življenje, vse, kar je imela. Jezusov odgovor pa jo je postavil na trda tla: »Nisi mi dala tega, kar je dejansko tvoje.« Kaj je zadržala zase ta sveta sestra? Jezus ji je »ljubeče rekel: Hči, daj mi svojo bedo« (10. 10. 1937). Tudi mi se lahko vprašamo: »Sem dal Gospodu svojo bedo? Sem mu pokazal svoje padce, da me pobere?« Ali pa je še kaj, kar zadržujem v sebi? Greh, očitek iz preteklosti, rana, ki jo imam v sebi, zamera do koga, predstave o kakem človeku … Gospod čaka, da mu prinesemo svoje bede, da nam pomaga odkriti svoje usmiljenje.

Vrnimo se k učencem. Zapustili so Gospoda med njegovim trpljenjem in so se čutili krive. Toda ko jih je Jezus srečal, jim ni naredil dolge pridige. Njim, ki so bili ranjeni v svoji notranjosti, pokaže svoje rane. Tomaž se jih lahko dotakne in odkrije ljubezen, odkrije, koliko je Jezus trpel zanj, ki ga je zapustil. V teh ranah se nas dotakne z roko nežna Božja bližina. Ko Tomaž, ki je prišel z zamudo, objame usmiljenje, preseže druge učence: ne veruje samo v vstajenje, ampak tudi v brezmejno Božjo ljubezen. In izreče najenostavnejšo in najlepšo veroizpoved: »Moj Gospod in moj Bog!« (28). Glejte, to je vstajenje učenca: zgodi se, ko njegova krhka in ranjena človeškost vstopi v Jezusovo človeškost. Tam se razblinijo vsi dvomi, Bog postane moj Bog, tam znova začnemo sprejemati sebe in ljubiti svoje življenje.

Dragi bratje in sestre, v preizkušnji, ki jo preživljamo, smo se tudi mi kakor Tomaž s svojimi strahovi in dvomi prepoznali kot krhki. Potrebujemo Gospoda, ki v nas onkraj naših krhkosti vidi lepoto, ki je ni mogoče odstraniti. Z njim odkrivamo, da smo dragoceni v teh svojih krhkostih. Odkrivamo, da smo kot prelepi kristali, krhki in dragoceni obenem. In če smo kakor kristal prosojni pred njim, potem njegova luč, luč usmiljenja sveti v nas in skozi nas v svet. Glejte, to je razlog, da smo, kakor nam je povedalo Petrovo pismo, »polni veselja, čeprav je treba zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah« (1 Pt 1,6).

Na ta praznik Božjega usmiljenja nas najlepše oznanilo doseže po učencu, ki je prišel kasneje. Samo on je manjkal, Tomaž. Toda Gospod ga je počakal. Usmiljenje ne zapusti tistih, ki zaostanejo. Medtem ko zdaj razmišljamo o počasnem in mučnem vračanju po pandemiji, se vsiljuje prav ta nevarnost: pozabiti tistega, ki je zaostal. Tvegamo, da nas zadane še hujši virus, virus brezbrižne sebičnosti. Prenaša se od ideje, da se življenje izboljša, če gre dobro meni, da bo vse dobro, če bo šlo dobro meni. To je izhodišče, pridemo pa do izbiranja oseb, do izločanja ubogih, do tega, da na oltarju napredka žrtvujemo tiste, ki zaostajajo. Ta pandemija pa nas spominja, da ni razlik in meja med tistimi, ki trpijo. Vsi smo krhki, vsi enaki, vsi dragoceni. Kar se godi, nas žge v notranjosti: čas je, da odstranimo neenakosti, da ozdravimo od krivičnosti, ki pri koreninah ogroža zdravje vsega človeštva! Naučimo se od zgodnje krščanske skupnosti, ki jo opisuje knjiga Apostolskih del. Prejela je usmiljenje in je živela z usmiljenjem.: »Vsi verniki so … imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval (Apd 2,44-45). To ni ideologija, to je krščanstvo.

V tej skupnosti je po Jezusovem vstajenju samo eden zaostal in drugi so ga čakali. Danes je videti obratno: majhen del človeštva je šel dalje, medtem ko je večina zaostala. In vsak bi lahko rekel: »To so zapleteni problemi, ni moja stvar, da poskrbim za potrebne, drugi morajo misliti na to!« Potem ko je sv. Favstina srečala Jezusa, je napisala: »V trpeči duši moramo videti Jezusa Križanega in ne parazita ali breme … [Gospod], daješ nam možnost, da bi se vadili v delih usmiljenja, mi pa se vadimo v sodbah« (Dnevnik, 6. 9. 1937). Sama se je nekega dne pritoževala Jezusu, da izpademo naivni, če hočemo biti usmiljeni. Rekla je: »Gospod, pogosto izkoriščajo mojo dobroto.« Jezus pa na to: »Nič zato, moja hči, naj te ne skrbi, samo ti bodi vedno usmiljena z vsemi« (24. 12. 1937). Z vsemi: ne mislimo samo na svoje interese, na posebne interese. Vzemimo to preizkušnjo za priložnost, da pripravimo jutri za vse, ne da bi izločili kogar koli. Kajti brez skupne vizije ne bo prihodnosti za nikogar.

Danes Jezusova razorožena in razorožujoča ljubezen prebuja srce učenca. Tudi mi kakor apostol Tomaž sprejmimo usmiljenje, rešitev sveta. In udejanjajmo usmiljenje do najšibkejših: samo tako bomo znova zgradili novi svet.

Prevedel br. Miran Špelič OFM

Nedelja, 19. april 2020, 11:27