Išči

Vatican News

Sveti oče Frančišek z Najsvetejšim blagoslovil mesto in svet

V petek, 27. marca 2020, je papež Frančišek najprej na ploščadi pred baziliko sv. Petra pred praznim Trgom sv. Petra vodil molitveno bogoslužje za prenehanje pandemije koronavirusa ter po prebranem evangeliju o viharju na morju iz Markovega evangelija razmišljal o viharju sedanjega časa in tem, kako nas Gospod sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje. Zatem je sledilo češčenje Najsvetejšega v preddverju bazilike sv. Petra in blagoslov z Najsvetejšim Urbi et orbi.

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

 

Bogoslužje v času pandemije

27. 3. 2020, 18.00

 

Poslušanje Božje besede
Božja Beseda, ki nas spremlja v tem razmišljanju, sveti oče, častitljivi patri, bratje in sestre, je tista, ki jo beremo v Janezovem evangeliju.

Sveti oče: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
R.: Amen.

Molitev
Sveti oče:
Molimo. Vsemogočni in usmiljeni Bog, poglej na naše boleče stanje: potolaži svoje otroke in odpri naša srca za upanje, da bomo v svoji sredi čutili tvojo očetovsko navzočnost. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.
R. Amen.

Evangelij
Bralec:
Prisluhnite Gospodovi besedi iz evangelija po Marku 4,35-41:
Tisti dan, ko se je zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so bili z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Môlči!« In veter se je polegel in nastala je velika tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«

Razmišljanje papeža Frančiška
»Ko se je zvečerilo« (Mr 4,35). Tako se začenja evangelij, ki smo ga slišali. Že nekaj tednov se zdi, da se je zvečerilo. Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne; čuti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Kot učence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepričakovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tolažbe. Na tem čolnu … smo vsi. Kakor tisti učenci, ki enoglasno govorijo in v stiski rečejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.

Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Težko pa je razumeti Jezusovo držo. Medtem ko so učenci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu čolna, ki se prvi potopi. In kaj počne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa Očetu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na učence z očitajočim tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« (40).

Skušajmo razumeti. V čem je pomanjkanje vere pri učencih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kličejo. Vidimo pa, kako ga kličejo: »Učitelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v naših družinah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo reče: »Nič ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in sproži vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namreč ni več do nas kot njemu. Ko so ga namreč poklicali, takoj reši svoje učence, ki so izgubili zaupanje.

Vihar razkrinka našo ranljivost in pusti odprte tiste lažne in odvečne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje načrte, svoje navade in svoje prioritete. Pokaže nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapuščeno, kar hrani, podpira in daje moč našemu življenju in naši skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo dušo naših narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odrešilnimi« navadami utišali bolečino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikrajšamo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.

Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovič ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem našem svetu, ki ga ljubiš bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se čutili močne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslužku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpričo vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu revežev in našega hudo bolnega planeta. Neustrašeno smo šli dalje misleč, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Gospod, na nas se obračaš s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstajaš, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem času odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kličeš nas, naj sprejmemo ta čas preizkušnje kot čas izbire. To ni čas tvoje sodbe, ampak naše sodbe: čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje življenje. To je dejavna moč Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodušnih dejanjih predanosti. To je življenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako naše življenje tkejo in podpirajo običajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah časnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pišejo danes odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarji in bolničarke, zaposleni v trgovinah, čistilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nihče ne bo rešil sam. Vpričo trpljenja, kjer se meri resnična razvitost naših narodov, odkrivamo in izkušamo Jezusovo veliko-duhovniško molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpežljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko očetov, mater, dedkov in babic ter učiteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji kaže našim otrokom, kako se soočiti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho služenje: to je naše zmagovito orožje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Začetek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odrešenja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v čolne svojega življenja. Izročimo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor učenci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Božja moč: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude reči. On prinaša vedrino v naše viharje, ker z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas sredi našega viharja vabi, naj prebudimo in poživimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in poživil našo velikonočno vero. Imamo sidro: v njegovem križu smo bili rešeni. Imamo krmilo: v njegovem križu smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem križu smo bili ozdravljeni in objeti, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja čustev in srečanj, ko izkušamo pomanjkanje tolikih reči, prisluhnimo še enkrat oznanilu, ki nas rešuje: Vstal je in živi z nami. Gospod nas poziva s svojega križa, naj najdemo življenje, ki nas pričakuje, naj gledamo k tistim, ki nas kličejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne ugašajmo tlečega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo prižgal upanje.

Objeti njegov križ pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega časa in za hip opustimo svoj videz vsemogočnosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko čutili poklicani, in omogočimo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem križu smo bili odrešeni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse možne ukrepe in načine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je moč vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izročil Gospodu po priprošnji Marije, ki je rešitev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebrišča, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tolažilni objem spusti Božji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tolažbo srcem. Naročaš nam, naj se ne bojimo. A naša vera je šibka, plašni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbiš za vas« (prim. 1 Pt 5,7).

Prevod br. Miran Špelič OFM

Zbranost pred Marijino ikono Salus Populi Romani/Rešitev rimskega ljudstva ( iz bazilike Marije Velike; pp Gregor Veliki jo dobi 590 s Krete, nosi v procesiji 593, da bi ponehala kuga) (antifona »Sub tuum praesidium«/Pod tvoje varstvo pribežimo).

Zbranost pred Križanim iz cerkve sv. Marcela (na Via del Corso, lesen kip iz 15. stol., čudežno rešen v požaru 1519. Ko so ga leta 1522 nosili v procesiji 16 dni po vseh rimskih četrtih do sv. Petra, je ponehala kuga; od takrat Bratovščina sv. Križa; pp Julij III. 1550 določi, da sme ta na dva praznika sv. Križa osvoboditi po enega na smrt obsojenega) (antifona Križu).

Izpostavitev Najsvetejšega, adoracija in evharistični blagoslov

Izpostavitev Najsvetejšega

Adoracija Najsvetejšega (pesem »Adoro te devote«/Molim te ponižno)

Litanijska molitev

ČASTIMO TE, O GOSPOD.
Pravega Boga in pravega človeka, resnično navzočega v tem presvetem zakramentu:
Častimo te, o Gospod.

Svojega Odrešenika, Boga z nami, zvestega in bogatega v usmiljenju:
Častimo te, o Gospod.

Kralja in Gospoda stvarstva in zgodovine:
Častimo te, o Gospod.

Zmagovalca nad grehom in smrtjo:
Častimo te, o Gospod.

Človekovega prijatelja, ki si vstal in živiš na Očetovi desnici:
Častimo te, o Gospod.

 

VERUJEMO VATE, O GOSPOD.
Edinorojeni Sin Očeta, ki si prišel iz nebes za naše odrešenje:
Verujemo vate, o Gospod.

Nebeški zdravnik, ki se sklanjaš nad našo bedo:
Verujemo vate, o Gospod.

Žrtvovano jagnje, ki se daruješ, da nas odkupiš od zla:
Verujemo vate, o Gospod.

Dobri Pastir, ki daješ življenje za čredo, ki jo ljubiš:
Verujemo vate, o Gospod.

Živi kruh in zdravilo nesmrtnosti, ki nam daješ večno življenje:
Verujemo vate, o Gospod.

 

REŠI NAS, O GOSPOD.
Satanove oblasti in zapeljivosti sveta:
Reši nas, o Gospod.

Napuha in prevzetnosti, češ da zmoremo brez tebe:
Reši nas, o Gospod.

Prevar strahu in stiske:
Reši nas, o Gospod.

Nejevere in obupa:
Reši nas, o Gospod.

Trdosrčnosti in nesposobnosti, da bi ljubili:
Reši nas, o Gospod.

OBVARUJ NAS, O GOSPOD.
Vsakršnega zla, ki prizadeva človeštvo:
Obvaruj nas, o Gospod.

Lakote, pomanjkanja in sebičnosti:
Obvaruj nas, o Gospod.

Bolezni, epidemij in strahu pred bratom:
Obvaruj nas, o Gospod.

Norosti, ki pustoši, neusmiljenih interesov in nasilja:
Obvaruj nas, o Gospod.

Prevar, lažnih novic in manipuliranja s človekovo vestjo:
Obvaruj nas, o Gospod.

POTOLAŽI NAS, O GOSPOD.
Poglej na svojo Cerkev, ki prečka puščavo:
Potolaži nas, o Gospod.

Poglej na človeštvo, strto od strahu in stiske:
Potolaži nas, o Gospod.

Poglej na bolnike in umirajoče, ki jih stiska osamljenost:
Potolaži nas, o Gospod.

Poglej na zdravnike in zdravstvene delavce, izčrpane od naporov:
Potolaži nas, o Gospod.

Poglej na politike in upravitelje, ki nosijo breme odločanja:
Potolaži nas, o Gospod.

DAJ NAM SVOJEGA DUHA, O GOSPOD.
V uri preizkušnje in zablodelosti:
Daj nam svojega Duha, o Gospod.

V skušnjavi in krhkosti:
Daj nam svojega Duha, o Gospod.

V boju proti zlu in grehu:
Daj nam svojega Duha, o Gospod.

V iskanju prave dobrine in pravega veselja:
Daj nam svojega Duha, o Gospod.

V odločitvi, da ostanemo v tebi in tvojem prijateljstvu:
Daj nam svojega Duha, o Gospod.

ODPRI NAS ZA UPANJE, O GOSPOD.
Če nas stiska greh:
Odpri nas za upanje, o Gospod.

Če nam sovraštvo zapira srce:
Odpri nas za upanje, o Gospod.

Če nas obiskuje bolečina:
Odpri nas za upanje, o Gospod.

Če nas stiska brezbrižnost:
Odpri nas za upanje, o Gospod.

Če nas izničuje bolezen:
Odpri nas za upanje, o Gospod.

Molitev

Sveti oče:
Molimo.  Jezus, naš Bog, v čudovitem zakramentu svete evharistije si nam zapustil spomin svojega trpljenja in vstajenja. Naj svete skrivnosti tvojega Telesa in Krvi tako častimo, da bomo prejemali vedno več sadov tvojega odrešenja, ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Kardinal Angelo Comastri, nadduhovnik bazilike sv. Petra, oznani blagoslov »urbi et orbi« s pridruženim popolnim odpustkom – in takole opozori:
Sveti oče Frančišek podeljuje vsem, ki prejmejo evharistični blagoslov tudi po radiu, televiziji in drugih sredstvih obveščanja, popolni odpustek v obliki, kakor jo določa Cerkev.

 

Sveti oče podeli blagoslov z Najsvetejšim.

Molitev v spravo za bogokletje

•     Bog bodi hvaljen.
•     Hvaljeno bodi njegovo sveto ime.
•     Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek.
•     Hvaljeno bodi ime Jezusovo.
•     Hvaljeno bodi njegovo presveto Srce.
•     Hvaljena bodi njegova predragocena Kri.
•     Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem oltarnem zakramentu.
•     Hvaljen bodi Sveti Duh, Tolažnik.
•     Hvaljena bodi vzvišena Mati Božja, presveta Devica Marija.
•     Hvaljeno bodi nje sveto in brezmadežno spočetje.
•     Hvaljeno bodi njeno slavno vnebovzetje.
•     Hvaljeno bodi ime Device in Matere Marije.
•     Hvaljen bodi njen prečisti ženin sveti Jožef.
•     Hvaljen bodi Bog v svojih angelih in svetnikih.

Petek, 27. marec 2020, 19:30