Papež: Za ponovni začetek bodo pomembne korenine, spomin, bratstvo in upanje

Andreja Červek – Vatikan 

»Jočemo in trpimo. Vsi. Ven iz te situacije bomo lahko prišli samo skupaj, kot celotno človeštvo.« Zato je treba »na drugega gledati z duhom solidarnosti« in se v skladu s tem tudi obnašati, je dejal papež Frančišek v pogovoru z Domenicom Agassom, vatikanistom italijanskega časopisa La Stampa.

Sveti oče o sedanjem trenutku pravi, da ga je treba živeti »s spokornostjo, sočutjem in upanjem. Ter s ponižnostjo, kajti velikokrat pozabimo, da v življenju obstajajo 'temna področja', mračni trenutki. Mislimo, da se lahko zgodijo samo drugim. A ta čas je temen za vse, nihče ni izključen. Zaznamovan je z bolečino in s sencami, ki so vstopile v naš dom. Gre za drugačno situacijo od tiste, ki smo jo živeli. Tudi zato, ker si nihče ne more privoščiti, da bi ostal miren, vsak je del teh težkih dni.«

Kot pojasni papež, se »v postnem času z molitvijo in postom urimo gledati druge s solidarnostjo, predvsem na tiste, ki trpijo. V pričakovanju utrinka luči, ki bo ponovno osvetlila vse in vsakega.« Kar se tiče molitve, Frančišek dodaja: »Na misel mi prihajajo apostoli sredi nevihte, ko kličejo Jezusa: 'Učitelj, potapljamo se!' Molitev nam daje razumeti našo ranljivost. Je krik ubogih, tistih, ki se potapljajo, ki se čutijo v nevarnosti, sami. In v težki, obupni situaciji je pomembno vedeti, da je Gospod tisti, ki se ga naj oklenemo.« Bog »nas podpira na mnogo načinov. Daje nam trdnost in bližino, kakor je to storil z učenci, ki so ga sredi viharja prosili za pomoč. Ali ko je stegnil roko Petru, ki se je potapljal«.

Papež ne dela razlike med verniki in neverniki: »Vsi smo ljudje in kot ljudje smo vsi v istem čolnu. In nobena človeška stvar ne sme biti kristjanu tuja. Tu se joče, ker se trpi. Vsi. Človečnost in trpljenje sta nam skupna. Pomagajo nam sinergija, vzajemno sodelovanje, čut odgovornosti in duh žrtvovanja, ki nastaja na mnogih mestih. Ne smemo delati razlik med verniki in neverniki, pojdimo k izviru: človeštvu. Pred Bogom smo vsi otroci.«

Papež spregovori o osamljenosti tistega, ki umre brez tolažbe svojcev: »V teh dneh so mi povedali zgodbo, ki se me je dotaknila in me razžalostila, tudi zato, ker predstavlja to, kar se danes dogaja v bolnišnicah. Neka starka je razumela, da umira in se je želela posloviti od svojih dragih. Bolničarka je vzela telefon in preko video klica poklicala vnukinjo, tako da je starka videla obraz vnukinje in je odšla s to tolažbo. Gre za zadnjo potrebo, da imaš roko, ki te prime za roko. Dejanje zadnje družbe. In mnoge bolničarke in bolničarji spremljajo to poslednjo željo s posluhom za bolečino osamljenosti in držijo za roko. Bolečina tistega, ki je odšel, ne da bi se poslovil, postane rana v srcu tistega, ki ostane. Zahvaljujem se vsem bolničarjem in bolničarkam, zdravnikom in prostovoljcem, ki se kljub izredni utrujenosti sklanjajo s potrpežljivostjo in dobroto srca, da bi poskrbeli, ko svojci morajo biti odsotni.«

V zvezi s posledicami za Italijo pa papež pravi, da bo to, kar se sedaj dogaja, »enkrat za vselej spomnilo vse ljudi, da je človeštvo ena skupnost. In kako pomembno in odločilno je univerzalno bratstvo. Morali bi razmišljati, da bo nekoliko prišlo do povojnega stanja. Ne bo več 'drugi', ampak bomo 'mi'. Kajti ven iz te situacije bomo lahko prišli samo vsi skupaj. Pogledati bomo morali tudi bolj h koreninam: starim staršem, ostarelim. Zgraditi resnično bratstvo med nami. Spominjati se te težke izkušnje, ki jo živimo vsi skupaj. In iti naprej z upanjem, ki nikoli ne razočara. To bodo ključne besede za ponovni začetek: korenine, spomin, bratstvo in upanje.«