Sveti oče štiri osebnosti iz današnjega evangelija postavil za zgled gibanja in čudenja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

 Evangelij (prim. Lk 2,22-40) pripoveduje, da so štirideset dni po rojstvu Jezusovi starši prinesli Dete v Jeruzalem, da bi ga posvetili Gospodu, kakor je bilo zapovedano po judovski postavi. Medtem ko opisuje obred, kakor je bil po izročilu predviden, ta odlomek postavi pred našo pozornost primere nekaterih osebnosti in sicer v trenutku, ko doživljajo izkušnjo srečanja z Gospodom v kraju, v katerem je On navzoč in blizu človeku. Gre za Marijo in Jožefa, za Simeona in Ano, ki predstavljajo zglede sprejemanja in podaritve svojega življenja. Med sabo niso bili enaki, vsi so bili drugačni drug od drugega, a so se pustili Gospodu voditi naprej. Evangelist Luka jih vse štiri opisuje v njihovi dvojni drži, torej v gibanju in v čudenju.

Gibanje

Prva drža je gibanje. Marija in Jožef sta se napotila v Jeruzalem; prav tako je Simeon, ki ga je spodbudil Sveti Duh, prišel v tempelj; medtem ko Ana služi noč in dan Bogu v templju brez prestanka. Na ta način nam štirje protagonisti tega evangeljskega odlomka kažejo, kako je za krščansko življenje potreben dinamizem in razpoložljivost, pustiti se voditi Svetemu Duhu. Nepremičnost ni primerna za krščansko pričevanje in za poslanstvo Cerkve. Svet potrebuje kristjane, ki se pustijo premakniti, ki se ne utrudijo pri hoji po poteh življenja, da bi vsem prinesli tolažečo Jezusovo besedo. Vsak krščeni je prejel poklicanost, da oznanja, da nekaj oznanja, da oznanja Jezusa, poklicanost za evangelizatorsko poslanstvo: oznanjati Jezusa! Župnije in druge cerkvene skupnosti so poklicane spodbujati prizadevanja mladih, družin in ostarelih, da bi lahko vsi imeli krščansko izkušnjo in živeli kot protagonisti življenja in poslanstva Cerkve.

Čudenje

Druga drža s katero sv. Luka predstavi štiri osebnosti v pripovedi, je čudenje. Marija in Jožef »sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem (o Jezusu)« (v. 33). Čudenje je nedvoumen odziv tudi ostarelega Simeona, ki je s svojimi očmi v Detetu Jezusu videl zveličanje, ki ga je storil Bog v korist svojega ljudstva, zveličanje. Tisto zveličanje, ki ga je leta in leta pričakoval. Isto pa velja za Ano, ki »je stopila tja in hvalila Boga« (v. 38) ter šla in povedala ljudem. To je sveta »klepetulja«, dobro je klepetala, klepetala je o dobrih stvareh, ne o slabih. Govorila je, oznanjala je, torej svetnica, ker je šla k drugi ženski in ji pokazala na Jezusa. Te podobe vernikov so obdane s čudenjem, ker so se pustile zajeti in vključiti v dogodke, ki so se dogodili pred njihovimi očmi. Sposobnost čudenja glede stvari, ki nas obdajajo, spodbuja versko izkušnjo in napravlja srečanje z Gospodom rodovitno. Nasprotno pa nas nesposobnost čudenja napravlja ravnodušne in povečuje razdaljo med potjo vere in potjo vsakdanjega življenja. Dragi bratje in sestre, vedno v gibanju in da se pustimo biti odprti za čudenje.

Prošnja k Devici Mariji

Devica Marija naj nam pomaga vsak dan zreti v Jezusu Božji Dar za nas in da se mu pustimo z veselim čudenjem vključiti v gibanje daru, da bo vse naše življenje postalo hvalnica Bogu v služenju bratom in sestram.