Išči

V rimski operi se je v ponedeljek, 3. februarja 2020, začelo praznovanje 150-letnice Rima kot glavnega mesta. V rimski operi se je v ponedeljek, 3. februarja 2020, začelo praznovanje 150-letnice Rima kot glavnega mesta. 

Papeževo sporočilo ob začetku praznovanj 150-letnice Rima kot glavnega mesta

V ponedeljek, 3. februarja 2020, zvečer je v rimski operni hiši na pobudo županje Virginie Raggi potekal koncert, s katerim so se uradno začela praznovanja ob 150-letnici ustanove Roma Capitale (Rima kot glavnega mesta). Med povabljenimi je bil poleg italijanskega predsednika tudi vatikanski državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, ki je prebral sporočilo, ki ga je papež Frančišek napisal ob tej priložnosti.

P. Ivan Herceg DJ in s. Leonida Zamuda SL – Vatikan     

Na začetku sporočila papež Frančišek navede besede kardinala Montinija pred začetkom 2. vatikanskega koncila glede dogodka izpred 150 let, ko je Rim postal glavno mesto: »Zdelo se je kot propad in za papeško teritorialno nadvlado je to res bil… Toda Božja previdnost, sedaj to bolje vidimo, je drugače razporejala stvari s skoraj dramatično igro znotraj samih dogodkov.« Razglasitev Rima kot glavnega mesta je bil previdnostni dogodek, ki pa je takrat povzročil polemike in težave. Toda spremenil je Rim, Italijo in samo Cerkev.

Sto petdeset letna preobrazba Rima

Rim se je v 150 letih zelo povečal in spremenil: »iz homogenega človeškega okolja v multietnično skupnost, v kateri sobivajo, poleg katoliške, življenjski pogledi, ki se navdihujejo pri drugih veroizpovedih in tudi pri neverskih pojmovanjih bivanja« (sv. Janez Pavel II., Govor na Campidogliu, 15. januar 1998). Ob tem je sveti oče dejal, da je Cerkev pri vsem tem »delila veselje in žalost Rimljanov« ter spomnil na tri pomenljive dogodke v tej bogati skupni zgodovini.

Nacistična okupacija – človeškost Cerkve

Papež Frančišek v sporočilu najprej spomni na devetmesečno okupacijo nacistov, ki je bila v letih 1943 in 1944 zaznamovana z veliko bolečino. 16. oktobra 1943 je potekal strašen pregon judov. »Tedaj je bila Cerkev prostor za pribežališče preganjanih: padle so stare ovire in boleče razdalje. Iz tistih težkih časov smo se naučili predvsem neminljivega bratstva med katoliško Cerkvijo in judovsko skupnostjo, ki sem jo ponovno poudaril med svojim obiskom v Veliki rimski sinagogi. Poleg tega smo prav tako prepričani, s ponižnostjo, da Cerkev predstavlja vir človeškosti v Rimu. Katoličani so poklicani živeti z gorečnostjo in odgovornostjo v Rimu, posebej njegove najbolj boleče vidike.«

2. vatikanski koncil

Sveti oče je nato spomnil na čas med letoma 1962 in 1965, ko je med drugim vatikanskim koncilom mesto sprejelo koncilske očete, ekumenske opazovalce in mnoge druge. »Rim je blestel kot vesoljen, katoliški, ekumenski prostor. Postal je vesoljno mesto ekumenskega in medverskega dialoga, miru.«

Simpozij o »tegobah Rima«

Tretji dogodek, na katerega je v svojem sporočilu spomnil papež Frančišek, pa je bil simpozij o »tegobah Rima«, ki je na željo tedanjega kardinala vikarja Uga Polettija potekal februarja 1974. Med srečanji ljudstva so prisluhnili pričakovanjem revnih in periferij. Tu se je šlo, za univerzalnost, vendar v smislu vključevanja tistih, ki so na obrobju. »Mesto mora biti dom vseh. Ta odgovornost ostaja tudi danes, saj so današnje periferije zaznamovane s preveliko bedo, vse preveč je samote in premalo je družbenih omrežij.«

Prenova Rima v smislu odprtosti svetu in vključevanja vseh

V življenje revnih ter tistih migrantov in beguncev, ki v Rimu  vidijo pristan rešitve, je vpisana prošnja po vključevanju. Pogosto njihove oči, neverjetno, vidijo mesto z več pričakovanja in upanja kot mi Rimljani, ki ga zaradi mnogovrstnih vsakdanjih težav vidimo bolj na pesimističen način, skoraj kot bi bilo obsojeno na propad. Ne, Rim je velik vir človeštva! »Rim je mesto edinstvene lepote« (Obhajanje prvih večernic pred praznikom Marije, Božje Matere, 31. december 2013). Rim se more in mora prenoviti v dvojnem smislu odprtosti svetu in v vključevanju vseh. K temu ga spodbujajo tudi jubileji in jubilej leta 2025 ni več daleč.

Rim kot bratsko mesto

V Rimu ne moremo živeti »s sklonjeno glavo«, vsak zaprt v svoje kroge in obveznosti. Ob tej obletnici Rima kot glavnega mesta potrebujemo skupno vizijo. Rim bo živel svojo univerzalno poklicanost le, če bo postal vedno bolj bratsko mesto.  Da, bratsko mesto! Janez Pavel II., ki je tako zelo imel rad Rim, je pogosto navajal nekega poljskega pesnika: »Če izrečeš: Rim, ti odgovori: Ljubezen«. Te ljubezni pa ne smemo živeti le zase, temveč za druge in z drugimi.

Rim kot univerzalno mesto

Potrebno je, da se združimo ob viziji bratskega in univerzalnega mesta, ki naj bo sanje, predlagane mladim generacijam. Takšna vizija je zapisana v kromosomih Rima. Na koncu svojega pontifikata je sv. Pavel VI. dejal: »Rim je združen, vendar ne samo zaradi italijanskega ljudstva, temveč zaradi podedovanja tipičnega civilizacijskega ideala in je kot takšen še sedaj središče katoliške Cerkve, torej univerzalen (vesoljen)« (Angel Gospodov, 9. julij 1978). Rim bo pobudnik edinosti in miru na svetu, ko se bo sposoben snovati kot bratsko mesto.

»Rim govori svetu o bratstvu, soglasju in miru«

Obhajamo 150 let Rima kot glavnega mesta, torej dolge in pomenljive zgodovine. Pogosto se pozabljanju zgodovine pridruži zmanjšanje upanja po boljšem jutri in vdanost v to, da bi ga res gradili. Če sprejmemo spomin na preteklost, nas ta spodbudi k življenju v skupni prihodnosti. Rim bo imel prihodnost, če bo vsem skupna vizija bratskega, vključujočega in svetu odprtega mesta. Na mednarodnem prizorišču polnem konfliktnosti bi lahko bil Rim mesto srečanja: »Rim govori svetu o bratstvu, soglasju in miru«, je govoril Pavel VI. S temi občutji in upanji izražam goreče voščilo za prihodnost mesta in njegovih prebivalcev.

Rim, sv. Janez Lateranski, 3. februar 2020.

Torek, 4. februar 2020, 12:31