Išči

Vatican News

Papež: Neenakost je mogoče premagati. Bogati svet mora odstraniti revščino

Sveti oče se je včeraj popoldne, 6. februarja 2020, pridružil bankirjem, ekonomistom in finančnim ministrom, ki so se v Vatikanu udeležili delavnice na temo Nove oblike solidarnega bratstva, vključevanja, integracije in inovativnosti. Dogodek je organizirala Papeška akademija družbenih znanosti. Kot je dejal papež, potrebujemo »novo mednarodno finančno arhitekturo«, ki bo podpirala razvoj revnih držav.

Andreja Červek – Vatikan

»Potrebujemo mnoge glasove, ki so iz poliedrične perspektive zmožni misliti različne razsežnosti globalnega problema, ki se nanaša na naše narode in naše demokracije,« je dejal papež Frančišek zbranim bankirjem, ekonomistom in politikom ter svoj govor začel s konkretnimi dejstvi. »Svet je bogat, pa vendar je okoli nas vedno več revežev.« Po uradnih podatkih bo svetovni dohodek za to leto skoraj 12.000 dolarjev na osebo. Pa vendar je na tisoče milijonov oseb še vedno pogreznjenih v skrajno revščino in nimajo dostopa do hrane, bivališča, zdravstvene pomoči, šole, elektrike, pitne vode ter ustreznih in nujnih higienskih struktur. Ocenjuje se, da bo okoli pet milijonov otrok, mlajših od pet let, letos umrlo zaradi revščine, 260 milijonov pa jih ne bo deležnih izobraževanja zaradi pomanjkanja virov, vojn in migracije.

Ta situacija je na milijone oseb pripeljala do tega, da so žrtve trgovine z ljudmi in novih oblik suženjstva, kot so to prisilno delo, prostitucija in trgovina z organi. A te stvarnosti ne smejo biti razlog za obupavanje, ampak za delovanje. Papež je zato želel dati »sporočilo upanja«, kar je: »Gre za rešljive probleme in ne za pomanjkanje virov. Ne obstaja nek determinizem, ki nas obsoja na univerzalno krivičnost,« kar je hotel še enkrat poudariti: »Nismo obsojeni na univerzalno krivičnost.«

Bogati svet in odmevna ekonomija lahko in morata narediti konec revščini. Po papeževih besedah se lahko ustvarja in pospešuje dinamike, ki vključujejo, nahranijo, oskrbijo in oblečejo zadnje v družbi, namesto da jih izključujejo. »Odločiti se moramo, čemu in komu dati prednost: ali podpirati humane družbeno-ekonomske mehanizme za vso družbo ali pa, nasprotno, netiti sistem, ki na koncu upravičuje določene prakse, ki ne počnejo drugega, kot da povečujejo raven družbene nepravičnosti in nasilja. Raven bogastva in tehnike, ki ju je nakopičilo človeštvo, kakor tudi pomembnost in vrednost, ki so ju osvojile pravice, več ne dopuščajo izgovorov. Zavedati se moramo, da smo vsi odgovorni.«

Papež je med drugim spregovoril o t. i. »strukturah greha«, ki najdejo ugodno klimo za svoje širjenje vsakokrat, ko je skupno dobro zvedeno ali omejeno na določene sektorje ali ko ekonomija in finance postanejo cilj same sebi. Gre za idolatrijo denarja, pohlep in spekulacijo. Ta situacija, h kateri je dodana še vrtoglava tehnološka eksponenta, spodbuja hitre transakcije in možnost za zgoščene zaslužke, ki niso vezani na produktivne procese in niti na realno ekonomijo. Strukture greha danes vključujejo stalno zmanjševanje davkov za najbogatejše osebe, kar se velikokrat upravičuje v imenu vlaganja in razvoja; davčne oaze za privatne in korporativne profite; in možnost korupcije na strani nekaterih največjih svetovnih podjetij, ki so neredko usklajena z vladnim političnim sektorjem.

Frančišek je med drugim poudaril, da kakor obstaja »so-neodgovornost« pri povzročanju škode s strani ekonomije in družbe, obstaja tudi »so-odgovornost«, ki lahko ustvari ozračje bratstva in zaupanja ter zaobjema iskanje inovativnih in humaniziranih rešitev. Ne obstaja namreč »čarobni ali nevidni zakon«, ki nas obsoja na zamrznitev ali paralizo pred nepravičnostjo. In še manj obstaja ekonomska racionalnost, ki predpostavlja, da človeška oseba samo kopiči zunanje individualne koristi, ker je pač družbeno bitje.

Papež Frančišek je v nadaljevanju izpostavil »nove oblike solidarnosti«, ki jih mora vsebovati svet bank in financ, pri tem pa misli na »pomoč za razvoj narodov, ki so ostali zadaj« in na »izravnavo med državami, ki uživajo določeni standard in stopnjo razvoja, ter državami, ki so nezmožne zagotoviti potreben minimum svojim prebivalcem«. »Solidarnost in ekonomija za združitev, ne za ločitev, z zdravim in jasnim zavedanjem soodgovornosti,« je zatrdil.

Nova etika po papeževem prepričanju pomeni zavedati se, kako nujno je, da si vsi skupaj prizadevamo za zaprtje davčnih zatočišč, preprečevanje utaj in pranja denarja, ki se ga krade družbi, ter tudi reči narodom, kako pomembno je braniti pravičnost in skupno dobro onkraj vseh interesov najmočnejših podjetij in multinacionalk, ki na koncu zadušijo in preprečijo lokalno proizvodnjo. Sedanji čas zahteva, da z »otoške in antagonistične logike, kot edinega pooblaščenega mehanizma za reševanje konfliktov«, preidemo na logiko, ki je »zmožna pospeševati medsebojno povezovanje, ki podpira kulturo srečanja, kjer se obnavlja trdna osnova za novo mednarodno finančno arhitekturo«, je izpostavil papež Frančišek.

Četrtek, 6. februar 2020, 10:52