Išči

Vatican News
 (ANSA)

Papež pri katehezi: Ugasnimo televizor in telefone. Povežimo se z evangelijem

Papež je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil postnemu času, v katerega vstopamo z današnjo pepelnično sredo. V ospredje je postavil »duhovni pomen puščave«. Postni čas je primeren čas, da ugasnemo televizor in odpremo Sveto pismo. Je čas, da se odtrgamo od telefona in se povežemo z evangelijem.

Andreja Červek – Vatikan

Evangeljski odlomek, ki se je bral na začetku splošne avdience, je govoril o Jezusovem umiku v puščavo: »Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel« (Lk 4,1).

Duhovni pomen puščave

Postni čas je štiridesetdnevna pot proti veliki noči, proti srcu liturgičnega leta in vere. To je pot, ki sledi poti Jezusa, ki se je na začetku svojega javnega delovanja za štirideset dni umaknil v puščavo, kjer je molil in se postil in kjer je bil skušan od hudiča. In ravno temu »duhovnemu pomenu puščave« je papež Frančišek nameni katehezo ter spregovoril o puščavi kot kraju Božje besede, kraju bistvenega in kraju samote.

Puščava je kraj Besede

Predstavljamo si, da smo v puščavi. Prvi občutek bi bil, da smo obdani z veliko tišino: nobenega hrupa, razen vetra in našega dihanja. »Puščava je kraj ločitve od hrupa, ki nas obdaja. Je odsotnost besed, da bi naredili prostor neki drugi Besedi, Božji besedi, ki nam kakor lahen vetrič boža srce (glej 1 Kr 19,12). Puščava je kraj Besede, z veliko začetnico,« je zatrdil papež in nadaljeval, da nam Gospod v Svetem pismu rad govori v puščavi. V puščavi Mojzesu izroči »deset besed«, deset zapovedi. In ko se ljudstvo od Njega oddalji ter postane kakor nezvesta nevesta, Bog pravi: »Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti« (Oz 2,16-17). V puščavi se posluša Božjo besedo, ki je kakor rahel zvok. »V puščavi se ponovno najde bližino z Bogom, Gospodovo ljubezen. Jezus se je vsak dan rad umaknil na zapuščene kraje in molil (glej Lk 5,16). Naučil nas je, kako iskati Očeta, ki nam govori v tišini.« In v srcu ni lahko ustvariti tišine, vedno hočemo vsaj malo govoriti in biti z drugimi.

Posvetiti se ekologiji srca

Postni čas je po papeževih besedah primeren čas, da naredimo prostor Božji besedi. »Je čas, da ugasnemo televizor in odpremo Sveto pismo. Je čas, da se odtrgamo od telefona in se povežemo z evangelijem. Je čas, da se odpovemo nekoristnim besedam, opravljanju, govoričenju, obrekovanju ter Gospodu rečemo 'ti'. Je čas, da se posvetimo zdravi ekologiji srca.« Živimo namreč v okolju, ki je onesnaženo s preveč verbalnega nasilja, z mnogimi žaljivimi in škodljivimi besedami, ki jih splet samo še povečuje. Danes se žali, kot če bi rekli Dober dan. Potopljeni smo v prazne besede, reklame, varljiva sporočila. Navadili smo se slišati vse o vsem in v nevarnosti smo, da nam zdrsne v posvetnost, ki nam izčrpava srce; in za to, da bi ozdraveli, ni bypassa, samo tišina.  S težavo razločimo glas Gospoda, ki nam govori, glas vesti in glas dobrega. »Jezus nas s tem, ko nas kliče v puščavo, vabi, naj prisluhnemo tistemu, kar je pomembno, bistveno. Hudiču, ki ga je skušal, je govoril: 'Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust' (Mt 4,4). Kakor kruh, bolj od kruha potrebujemo Božjo besedo, potrebno nam je govoriti z Bogom: moliti. Kajti samo pred Bogom pridejo na svetlo nagnjenja srca in padejo dvoličnosti duše. To je torej puščava, kraj življenja in ne smrti, kajti pogovarjati se v tišini z Gospodom nam vrača življenje.«

Puščava je kraj bistvenega

Papež je povabil, naj ponovno pomisliti na puščavo, ter izpostavil, da je puščava tudi »kraj bistvenega«: »Poglejmo naša življenja: koliko nekoristnih stvari nas obdaja! Hlepimo za tisočimi stvarmi, ki se nam zdijo potrebne, a v resnici to niso. Kako dobro bi bilo za nas, da se osvobodimo mnogih odvečnih stvarnosti, da bi tako odkrili tisto, kar zares šteje, da bi ponovno našli obraze tistih, ki so ob nas!« Kot je dodal, nam je Jezus zgled tudi v tem, in sicer s postom: 

»Postiti se pomeni znati odpovedati se ničevim, odvečnim stvarem, da bi šli k bistvenemu. Postiti se ne pomeni samo hujšati, ampak iti k bistvenemu. Pomeni iskati lepoto v bolj preprostem življenju.«

Puščava je kraj samote

Ob koncu je sveti oče spregovoril še o puščavi kot »kraju samote«. Opozoril je, da je tudi danes blizu nas veliko puščav. To so osebe, ki so same in zapuščene. »Koliko revnih in ostarelih je ob nas in živijo v tišini, ne da bi ustvarjali hrup, odrinjeni in odvrženi! Govorjenje o njih ne pritegne občinstva. A puščava nas vodi k njim, k mnogim, ki molčijo in v tišini prosijo našo pomoč. Veliko tihih pogledov, ki prosijo za našo pomoč. Pot postne puščave je pot dejavne ljubezni do tistega, ki je slabotnejši.«

Vstopimo z Jezusom v puščavo

»Molitev, post, dela usmiljenja: to je pot v puščavo postnega časa,« je poudaril papež in katehezo sklenil z besedami preroka Izaija, po katerem je Bog dal naslednjo obljubo: »Glejte, nekaj novega storim, speljal bom pot skozi puščavo« (Iz 43,19). »V puščavi se odpre pot, ki nas vodi iz smrti v življenje. Vstopimo v puščavo z Jezusom, izstopili bomo z okušanjem velike noči, moči Božje ljubezni, ki obnavlja življenje. Zgodilo se nam bo kakor tistim puščavam, ki spomladi zacvetijo, ko nenadoma 'iz ničesar' vzklijejo popki in rastline. Pogum, vstopimo v to puščavo postnega časa, sledimo Jezusu v puščavo: z Njim bodo naše puščave zacvetele.«

Audio
Sreda, 26. februar 2020, 11:55