Išči

Vatican News

Papež škofom Sredozemlja: Menim, da lahko Bari poimenujemo prestolnico edinosti

Potem ko je sveti oče v nedeljo, 23. februarja, zjutraj z helikopterjem iz Rima prišel v Bari, je sledilo srečanje s škofi Sredozemlja. V srečanje je uvedel kardinal Gualtiero Bassetti, predsednik Italijanske škofovske konference, govore pa sta pred papeževim imela še kardinal Vinko Puljić ter msgr. Pierbattista Pizzaballa. Po govoru svetega očeta škofom udeležencem srečanja Sredozemlje, meja miru, se je papežu zahvalil msgr. Paul Desfarges, nadškof Alžira. Zatem je papež pozdravil osebno škofe in se spustil v kripto bazilike ter počastil relikvije sv. Nikolaja. Pred odhodom iz bazilike je papež pozdravil še skupnost očetov dominikancev.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje, vesel sem, da vas lahko srečam in hvaležen vsakemu od vas, da ste sprejeli povabilo Italijanske škofovske konference za udeležbo na tem srečanju, ki združuje Cerkve Sredozemlja. Ko danes gledam to cerkev (baziliko sv. Nikolaja), mi prihaja na misel neko drugo srečanje, tisto, ki smo ga imeli z voditelji krščanskih Cerkva, pravoslavnih, katoliških… tu v Bariju. To je že drugič, da je v nekaj mesecih ta gesta edinosti. Tista je bila prvič po velikem razkolu, da smo bili vsi skupaj, tokratna pa je prvič, da so vsi škofje, ki mejijo na Sredozemlje. Menim, da lahko Bari poimenujemo prestolnico edinosti, edinosti Cerkve, seveda, če bo msgr. Cacucci dovolil. Hvala za gostoljubnost, ekscelenca, hvala.

Ko mi je pred časom kardinal Bassetti predstavil pobudo, sem jo z veseljem takoj sprejel, saj sem v njej videl možnost, da se začne proces poslušanja in soočanja, s katerim prispevate k izgradnji miru na tem tako ključnem področju sveta. Zaradi tega razloga sem hotel biti navzoč in pričevati za vrednost, ki jo vsebuje nova paradigma bratstva in kolegialnosti, katere izraz ste ravno vi. Všeč mi je bila tista beseda, ki ste jo vi dodali dialogu: sožitje.

Pomenljivost mesta Bari
Pomenljivo se mi zdi, da ste izbrali za to srečanje mesto Bari, ki je tako pomembno za povezave, ki jih ima z Bližnjim vzhodom, kakor tudi z afriško celino, kar zgovorno priča, kako globoko so zakoreninjeni odnosi med ljudstvi in različnimi izročili. Škofija Bari nadalje ohranja od nekdaj živ ekumenski in medverski dialog, saj si neutrudno prizadeva za vzpostavljanje medsebojnih vezi spoštovanja in bratstva. Ni naključje, da sem pred poldrugim letom, kot sem že rekel, izbral ravno ta (kraj) za srečanje z voditelji krščanskih skupnosti Bližnjega vzhoda, za pomembno soočenje in podelitev, ki je pomagalo sestrskim Cerkvam hoditi skupaj in se čuti bolj blizu druga drugi.

Razmislek o »našem morju« kot fizičnem in duhovnem kraju
V takšnem posebnem kontekstu ste se zbrali, da bi razmislili o poklicanosti in usodi Sredozemlja, o posredovanju vere in spodbujanju miru. Mare nostrum (naše morje) je fizičen in duhoven kraj, v katerem se je oblikovala naša civilizacija in sicer kot rezultat srečanj različnih ljudstev. Ravno v moči te svoje sestave morje prisiljuje ljudstva in kulture, ki so okoli njega, k neki stalni bližini in jih tako vabi, da se spominjajo tega, kar jim je skupno in jim prišepetava, da samo če živijo v slogi, bodo lahko uživali ugodnosti, ki jih to področje ponuja z vidika različnih virov, kot je lepota ozemlja ali različna človeška izročila.

V današnjih dneh se pomembnost tega področja ni zmanjšala zaradi določenih dinamik globalizacije, nasprotno, saj je le-ta še bolj poudarila vlogo Sredozemlja kot križišča pomembnih interesov in dogajanj z družbenega, političnega, verskega in ekonomskega vidika. Sredozemlje ostaja strateško področje, katerega ravnovesje odseva svoje učinke na druge dele sveta.

Poklicanost za pričevanje enotnosti in miru
Lahko rečemo, da so njene razsežnosti obratno sorazmerne glede na njeno velikost, saj nas vodi do tega, da ga primerjamo bolj z jezerom kot z oceanom, kakor je to storil Giorgio La Pira. S tem ko ga je označil za »veliko Tiberijsko jezero«, je namignil na analogijo med Jezusovim in našim časom, med okoljem v katerem se je gibal Jezus in tistim, v katerem živijo ljudstva, ki ga naseljujejo. In kakor je Jezus deloval v heterogenem kontekstu kultur in verovanj, tako se tudi mi nahajamo v raznovrstnem in mnogoličnem okvirju, ki ga pa parajo ločitve in neenakosti in s tem povečujejo nestabilnost. V tem epicentru globokih potez razhajanj in ekonomskih, verskih, konfesionalnih in političnih sporov smo poklicani ponuditi svoje pričevanje po enotnosti in miru. To bomo storili izhajajoč iz svoje vere ter pripadnosti Cerkvi in se vprašali, kaj lahko kot Gospodovi učenci lahko ponudimo tem moškim in ženskam sredozemskega področja.

Ljudska pobožnost – izraz preproste in pristne vere
Posredovanje vere ne more, da nebi zajemala iz sadov dediščine, ki jo Sredozemlje vsebuje. Gre za dediščino, ki jo ohranjajo krščanske skupnosti in jo poživljajo s katehezo ter obhajanjem zakramentov, z oblikovanjem vesti ter z osebnim in skupnostnim poslušanjem Gospodove Besede. Še posebej pa ima krščanska izkušnja svoj tako pomenljiv in  neodrekljiv izraz v ljudski pobožnosti. Dejansko je ljudska pobožnost še bolj izraz preproste in pristne vere. Glede tega mi je pogosto všeč navesti tisti biser, ki je v številki 48 Evangelii nuntiandi glede ljudske pobožnosti, kjer sveti Pavel VI. spremeni »vernost« v »pobožnost« in kjer je predstavljeno njeno bogastvo, pa tudi njene pomanjkljivosti. Ta številka mora biti vodilo pri našem oznanjevanju evangelija ljudstvom.

Dragoceno dediščino smo prejeli v »pósodo«
Na tem področju je ogromen tudi umetniški zaklad, ki povezuje vsebino vere z bogastvom kultur, z lepoto umetniških del. Gre za dediščino, ki nenehno privlači na milijone obiskovalcev z vsega sveta in jo je zato potrebno zelo skrbno ohranjati, kot dragoceno dediščino, ki smo jo prejeli v »pósodo« in jo moramo izročiti prihodnjim generacijam.

Oznanjevanje evangelija in skupno dobro gresta skupaj
Na takšnem ozadju oznanjevanje evangelija ne more biti ločeno od prizadevanja za skupno dobro in nas spodbuja, da smo neutrudljivi delavci za mir. Danes sredozemsko področje zalezujejo številna vrelišča nestabilnosti in vojn, tako na Bližnjem vzhodu kot v različnih državah Severne Afrike, kakor tudi med različnimi etnijami ali verskimi in konfesionalnimi skupinami. Pri tem ne smemo pozabiti na še vedno nerazrešen spor med Izraelci in Palestinci in sicer z nevarnostjo, da rešitve ne bodo pravične in bodo tako znanilke novih kriz.

Vojna ne more nikoli biti sprejeta kot normalnost
Vojna, ki namenja vire za nabavo orožja in vojaško prizadevanje in jih tako odvzema življenjskim funkcijam družbe, kot je podpora družin, zdravstva, izobraževanja, je v nasprotju z zdravo pametjo, kakor je učil sv. Janez XXIII. (prim. Okrožnica Pacem in terris, 62). Z drugimi besedami, je norost, saj je noro uničevati hiše, mostove, tovarne, bolnišnice, ubijati ljudi ter uničevati vire, namesto da bi gradili medčloveške in ekonomske odnose. To je neumnost, kateri se ne smemo predati. Nikoli ne bo vojna sprejeta kot normalnost ali kot neizogibna pot za urejanje razhajanj in nasprotujočih si interesov. Nikoli.

Velika hinavščina
Poslednji cilj vsake človeške družbe ostane vedno mir in to tako, da lahko zatrdimo, da »ni alternative za mir, za nikogar«. Nobene pametne alternative ni za mir, kajti vsak načrt izkoriščanja ter nadvlade posurovi tistega, ki napada in tudi tistega, ki je napaden. S tem razodeva kratkovidno pojmovanje resničnosti, saj s tem ne prikrajša za prihodnost samo drugega, ampak tudi samega sebe. Tako videna vojna je torej zgrešenost vsakega človeškega in božanskega projekta. Dovolj je obisk kakšne pokrajine, prizorišča sporov, da bi se zavedali, kako se zaradi sovraštva vrt spremeni v zapuščeno in negostoljubno zemljo in zemeljski raj v pekel. K temu hočem dodati še velik greh hinavščine, ko na mednarodnih simpozijih, srečanjih številne države govorijo o miru in potem prodajajo orožje državam, ki so v vojni. To se imenuje: velika hinavščina.

Predpostavka za mir je pravičnost
Izgradnja miru, ki jo morata Cerkev in vsaka civilna institucija vedno čutiti za svojo prioriteto, pa ima pravičnost kot svojo neločljivo predpostavko. Ta je poteptana tam, kjer so prezrte zahteve ljudi in kjer v glavnem ekonomski interesi prevladajo nad pravicami posameznikov in skupnosti. Poleg tega pa pravičnost ovira kultura odmetavanja, ki obravnava ljudi, kot da bi bile stvari in ki poraja in povečuje neenakosti, tako da na obalah istega morja na v nebo vpijoč način živijo družba izobilja ter druge, v katerih se številni bojujejo za preživetje.

Proti takšni kulturi se spopadimo z dejavno ljubeznijo
Pri spopadanju s takšno kulturo prispevajo na odločilen način številna dela dejavne ljubezni, vzgoje in izobraževanja, ki jih izvajajo krščanske skupnosti. In vsakič, ko si škofije, župnije, združenja, prostovoljci – prostovoljstvo je eden velikih zakladov italijanske pastorale - ali posamezniki prizadevajo pomagati tistemu, ki je zapuščen ali pomoči potreben, pridobi evangelij novo privlačno moč.

Pustiti se voditi pričakovanjem ubogih ljudi
Pri izvajanju skupnega dobrega, kar je drugo ime za mir, je potrebno prevzeti kriterij, ki ga je nakazal sam La Pira: »Pustiti se voditi pričakovanjem ubogih ljudi«. To načelo, ki ga ni mogoče razveljaviti na podlagi izračunov ali zaradi ugodnosti, če ga resno vzamemo, omogoči radikalno antropološko spremembo, ki dela vse bolj človeške.

V evangeljski logiki ni zadnjih
Poleg tega, kaj pomaga, če družba dosega vedno nove tehnološke rezultate, a postaja manj solidarna do tistega, ki je pomoči potreben? Medtem pa mi z oznanjevanjem evangelija prenašamo logiko, v kateri ni zadnjih in si prizadevamo, da bi bila Cerkev,  Cerkve, preko vedno bolj dejavne zavzetosti, znamenje prednostne pozornosti do majhnih in ubogih, saj »telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni« in »če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje« (1Kor 12,26).

Pojav preseljevanja
Med tistimi, ki se na področju Sredozemlja najbolj mučijo, so tisti, ki bežijo s področij vojn ali zapuščajo svojo zemljo v iskanju človeka vrednega življenja. Število teh bratov in sester, ki so prisiljeni zapustiti domačnost in domovino ter se izpostaviti pogojem skrajne negotovosti, se je povečalo zaradi porasta sporov ter dramatičnih klimatskih in okoljskih pogojev na področjih, ki so vedno večja. Zlahka lahko predvidimo, da bo ta pojav s svojimi epohalnimi razsežnostmi zaznamoval sredozemsko področje, zaradi česar države in verske skupnosti ne smejo biti ne pripravljene. To se tiče tako držav, skozi katere gredo tokovi migrantov in v katere so namenjeni, se pa tiče tudi vlad in Cerkva v državah od koder prihajajo migranti, saj je v njih z odhodom tolikih mladih vedno bolj osiromašena prihodnost.

Ne samo vojaška pomoč, ampak tudi institucije za skupno dobro
Zavedamo se tudi, da je v različnih družbenih kontekstih razširjen občutek ravnodušnosti ali celo zavračanja, ob katerem pomislimo na kritizirane drže v številnih evangeljskih prilikah, kot je zapiranje v lastno bogastvo in samostojnost, ob katerima pa se ne opazi tistega, ki s svojimi besedami ali preprosto s svojim bednim stanjem prosi pomoč. Pot si je utrl tudi občutek strahu, ki pripelje do tega, da se poveča obramba pred tem, kar je zaradi zlorabe opisano kot invazija. Retorika spopada civilizacij služi samo za opravičevanje nasilja in povečevanja sovraštva. Neizpolnjevanje, oziroma slabost politike ter sektaštvo, sta vzroka za radikalizem in terorizem. Mednarodna skupnost zagotavlja le vojaške posege, medtem ko bi morala ustvarjati institucije, ki zagotavljajo enake možnosti, in kraje, v katerih imajo prebivalci možnost prizadevanja za skupno dobro.

Glas škofov
Prav tako pa tudi mi, bratje, povzdignimo glas in zahtevajmo od vlad zaščito manjšin ter versko svobodo. Preganjanje, med katerim so žrtve predvsem, vendar ne samo, krščanske skupnosti, je rana, ki para naše srce in nas ne sme pustiti neodzivnih.

Istočasno pa ne smemo nikoli sprejeti, da nekdo, ki išče upanje preko morja, umre, ne da bi se mu nudila pomoč, ali pa da nekdo, ki pride od daleč, postane žrtev spolnega izkoriščanja ali je premalo plačan ali pa ga najame mafija.

Nedelja, 23. februar 2020, 11:46