Išči

Vatican News
 (AFP or licensors)

Kateheza: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI., razlagal prvega od osmih blagrov, o katerih beremo v Matejevem evangeliju: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Izpostavil je, da je uboštvo najgloblji del našega človeškega stanja. Pomembno je sprejeti svoje pomanjkljivosti in slabosti ter znati prositi odpuščanje. Biti ubogi v duhu pa pomeni tudi biti zares svobodni.

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku splošne avdience se je bral odlomek iz 11. poglavja Matejevega evangelija: [Tedaj je Jezus spregovoril in rekel:] »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo

Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s paradoksalnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Gre za presenetljivo pot in nenavadno temo za blagre, namreč uboštvo, je dejal papež Frančišek na začetku kateheze.

Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na osebe, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

A Matejev evangelij za razliko od Lukovega govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? V skladu s Svetim pismom je Bog Adamu dahnil življenjski dih. Po papeževih besedah je to »naša najgloblja razsežnost«, kar je duhovna razsežnost, ki »nas vzpostavlja kot človeške osebe«, je »globoko jedro naše biti«. »Ubogi v duhu« so torej »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo.

Sprejeti svojo ranljivost

Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesrečnost: če moram biti »nekdo«, potem sem v tekmovalnosti z drugimi in živim v obsesivni zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembna oseba, bogat z denarjem in častjo.

»Vsak pred sabo dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti!« je poudaril papež in nadaljeval, da ponosne osebe ne prosijo pomoči, ker se morajo pokazati kot samozadostne. In kako zelo potrebujejo pomoč, a ponos jim preprečuje, da bi zanjo prosile. »Kako težko je sprejeti napako in prositi odpuščanje!« je zatrdil papež.

Na tem mestu je ponovno spomnil, da mladoporočencem, ki ga vprašajo, kako naj živijo svoj zakon, pravi, da obstajajo tri čarobne besede: smem, hvala in oprosti. »To so besede, ki izvirajo iz uboštva duha. Ne sme se biti vsiljiv, ampak prositi dovoljenje: 'Misliš, da je dobro narediti to?' Na ta način je v družini dialog, mož in žena se pogovarjata. 'To si storil zame, storila zame. Hvala ti, to sem potrebovala, potreboval.' A vedno se naredijo napake, zdrsne ti: 'Oprosti mi.'.« Kot je dodal papež, mu zakonci pogosto rečejo, da je ravno tretja beseda najtežja, namreč opravičiti se, prositi odpuščanje. »Kajti ponosen človek tega ne zmore, ne zmore se opravičiti, vedno ima prav. Ni ubog v duhu. Gospod pa se nikoli ne utrudi odpuščati nam; žal smo mi tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanje (glej Angelovo češčenje, 17. marec 2013). Utrujenost, da bi prosili odpuščanje, to je težka bolezen.«

Uboštvo je priložnost za milost

Kot je nadaljeval papež, je odpuščanje težko prositi, ker to poniža našo hinavsko podobo. »Pa vendar je skrivanje svojih pomanjkljivosti naporno in mučno. Jezus Kristus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva.« A po papeževih besedah je treba izpostaviti eno temeljeno stvar: »Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.«

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu

Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. 

A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. »Pri dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.«

V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. »To je storil Kristus,« je izpostavil sveti oče. »V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.«

Audio
Sreda, 5. februar 2020, 12:14