Papež diplomatskemu zboru: Upanje naj zaznamuje čas, ki je pred nami

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan         

Mladi v Panami polni sanj in upanj

Papež je na začetku spomnil, da se je januarja lani v Panami srečal z mladimi s petih celin, ki so bili polni sanj in upanj: »Vedno je veselje in pomembna priložnost srečati mlade. Oni so prihodnost in upanje naših družb. In vendar, kot je žalostno znano, je nemalo odraslih, vključno z nekaterimi člani klera, prevzelo odgovornost za zelo hude zločine proti dostojanstvu mladih, otrok in najstnikov. … Po srečanju s škofi z vsega sveta, ki sem ga sklical v Vatikanu februarja lani, Sveti sedež obnavlja svoje prizadevanje za to, da bi prišle na dan zagrešene zlorabe ter bi zagotovili zaščito mladoletnih«.

Obnoviti gorečnost za bolj odprto in vključujočo vzgojo

Sveti oče je pri tem poudaril, da je še pomembneje, da se odrasli ne bi odpovedali svoji vzgojni nalogi, ampak bi si še z večjo vnemo prizadevali,da bi mlade vodili k duhovni, človeški in družbeni zrelosti. Zato je za 14. maja letos napovedal svetovni dogodek z naslovom Ponovno sestaviti globalni vzgojni sporazum. Gre za srečanje, namen katerega je »poživiti prizadevanje za in z mladimi generacijami; obnoviti gorečnost za bolj odprto in vključujočo vzgojo, ki je sposobna potrpežljivega poslušanja, konstruktivnega dialoga in vzajemnega razumevanja«.   

Dialog z mladimi in medgeneracijska solidarnost

»Za vzgajanje je potrebno vstopiti v lojalen dialog z mladimi. Predvsem oni nas spominjajo na nujnost medgeneracijske solidarnosti. … Če po eni strani ne smemo pozabiti, da mladi od odraslih pričakujejo besedo in zgled, se moramo hkrati tudi zavedati, da nam imajo veliko ponuditi s svojim navdušenjem, prizadevanjem ter žejo po resnici, s čimer nas neprestano spominjajo na dejstvo, da upanje ni utopija ter da je mir dobrina, ki je vedno mogoča«. Papež je ob tem spomnil na mnoge mlade, ki želijo osvestiti politične voditelje glede vprašanja o podnebnih spremembah. … Mladi nas spominjajo na nujnost ekološkega spreobrnjenja, ki ga »moramo razumeti na celovit način kot spremembo odnosov s sestrami in brati, z drugimi živimi bitji, s stvarstvom v njegovi bogati raznolikosti, s Stvarnikom, ki je začetek vsakega življenja« (Poslanica za 53. svetovni dan miru, 4).

Panamazonija

V nadaljevanju govora diplomatskemu zboru se je papež Frančišek zaustavil ob situaciji v Latinski Ameriki, pri čemer je spomnil na posebno sinodo o Panamazoniji, ki je potekala v Vatikanu oktobra lani. Kljub temu, da je šlo v prvi vrsti za cerkven dogodek, namen katerega je bil »prisluhniti upanjem in izzivom Cerkve v Amazoniji,« pa so na srečanju obravnavali tudi nekatere druge tematike, ki zadevajo omenjeno področje, predvsem celostno ekologijo.

Naraščanje politične krize v Latinski Ameriki

Sveti oče je prav tako izrazil zaskrbljenost zaradi naraščanja politične krize v vedno večjem številu latinskoameriških držav, pri čemer je posebej spomnil na Venezuelo. »V splošnem so konfliktom na ameriškem območju, kljub temu, da imajo različne izvore, skupne globoke neenakosti, krivice in endemična korupcija, ter tudi različne oblike revščine, ki žalijo dostojanstvo oseb. Zato je potrebno, da bi si politični voditelji prizadevali ponovno vzpostaviti kulturo dialoga za skupno dobro, okrepiti demokratične institucije ter pospeševati spoštovanje pravne države, da bi preprečili protidemokratične, populistične in ekstremistične odklone«.

Mir in upanje: Abu Dhabi, Maroko

Papež je nadalje spomnil, da je med svojim drugim apostolskim potovanjem v preteklem letu kot prvi Petrov naslednik obiskal Arabski polotok. »V Abu Dhabiju sem z velikim imamom Al-Azharja Ahmadom Al-Tayyibom podpisal Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje. Gre za pomembno besedilo, namen katerega sta spodbujanje vzajemnega razumevanja med kristjani in muslimani ter sobivanje v vedno bolj multietničnih in multikulturnih družbah. … Mir in upanje sta bila prav tako v središču mojega obiska v Maroku, kjer sem s kraljem Mohamedom VI. podpisal poziv glede Jeruzalema, »priznavajoč edinstvenost in svetost Jeruzalema / Al Qods Acharifa in noseč v srcu njegov duhovni pomen ter njegovo posebno poklicanost,« ki jo ima kot Mesto miru.

Bližnji vzhod

Bolj neutrudno in učinkovito prizadevanje s strani mednarodne skupnosti je po besedah svetega očeta nujno potrebno bolj kot kdajkoli prej tudi na drugih delih sredozemskega področja in Bližnjega vzhoda. Tudi tokrat je spomnil na Sirijo, ter pozval k iskanju primernih in daljnosežnih rešitev, da bi mogli tamkajšnji prebivalci ponovno najti mir in začeti z obnovo države. Ob tem se je papež Frančišek zahvalil Jordaniji in Libanonu, da sta sprejela in poskrbela za več tisoč beguncev iz Sirije.

Napetosti med Iranom in ZDA

»Posebej zaskrbljujoči so signali, ki prihajajo s celotnega področja po napetosti med Iranom in ZDA, zaradi katerih obstaja tveganje, da bo na težki preizkušnji počasen proces obnove Iraka, pa tudi ustvarjanje konflikta v večjem obsegu, ki bi ga vsi želeli preprečiti. Zato ponovno pozivam, da bi se vse udeležene strani vzdržale povečevanja spora ter ohranjale "prižgan plamen dialoga in samoobvladovanja," v polnem upoštevanju mednarodne legalnosti«.

Jemen in Libija

Po tem, ko je spregovoril o mladih, situaciji v Latinski Ameriki in na Bližnjem vzhodu, je sveti oče spomnil na Jemen in Libijo. Za prvega je dejal, da se nahaja sredi ene izmed največjih humanitarnih kriz v nedavni zgodovini, in sicer v splošnem ozračju ravnodušnosti mednarodne skupnosti. Večletna konfliktna situacija v Libiji pa se je v zadnjih dneh še zaostrila zaradi napadov ekstremističnih skupin ter nasilja. »Takšen kontekst je rodoviten teren za rano izkoriščanja in trgovine z ljudmi, ki se povečuje zaradi brezvestnih oseb, ki izkoriščajo revščino in trpljenje tistih, ki bežijo iz situacij vojn ter skrajne revščine. Mnogi izmed njih končajo v rokah pravih mafij, ki jih imajo v nečloveških in uničujočih okoliščinah ter jih mučijo, izkoriščajo in izsiljujejo. Še naprej se z žalostjo ugotavlja, da Sredozemsko morje ostaja veliko pokopališče«. Sveti oče je ob tem poudaril, da je nujno, da vse države prevzamejo odgovornost za iskanje trajnih rešitev. Hkrati je dejal, da Sveti sedež z velikim upanjem gleda na prizadevanja številnih držav, da bi beguncem nudile varen prostor, izobrazbo, možnost dela in ponovnega združenja družin.

Bolgarija, Severna Makedonija in Romunija

Zatem je papež Frančišek spomnil na apostolsko potovanje v Bolgarijo, Severno Makedonijo in Romunijo: »Med obiskom sem lahko ponovno doživel, kako pomembna sta dialog in kultura srečanja za gradnjo miroljubnih družb, v katerih lahko vsak svobodno izrazi svojo etnično in versko pripadnost. … Dialog – in ne orožje – je bistveno sredstvo za razrešitev sporov«.

Evropa

V zvezi s tem je sveti oče omenil prispevek, ki ga je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) dala v Ukrajini, posebej letos, ko mineva 45 let od podpisa Helsinške sklepne listine. Prav tako je dejal, da Sveti sedež od začetka spremlja evropski projekt z velikim zanimanjem. Spomnil je na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter dejal, da letos mineva 50 let, odkar je Sveti sedež v Svetu Evrope prisoten kot opazovalec. »Evropa naj ne izgubi občutka za solidarnost, ki jo je zaznamovala stoletja. … Uničujoč požar katedrale Notre Dame v Parizu je pokazal, kako je tudi tisto, kar se zdi trdno, krhko in se zlahka uniči. Škoda, ki jo je utrpela zgradba, ki ni draga le katoličanom, ampak je pomenljiva za vso Francijo in celotno človeštvo, je ponovno prebudila temo zgodovinskih in kulturnih vrednot Evrope in korenin, na katerih je utemeljena«.   

Padec Berlinskega zidu

Papež se je nato zaustavil ob 30. obletnici padca Berlinskega zidu, ki nas spominja, kako preprosto je postavljati ovire. »Berlinski zid ostaja emblematično znamenje kulture razdeljenosti, ki oddaljuje osebe med seboj in odpira vrata ekstremizmu in nasilju. To vedno bolj vidimo v sovražnem govoru, ki se širi po internetu in preko sredstev družbenega obveščanja. Raje kot zidove sovraštva imamo mostove sprave in solidarnosti; raje od tega, kar nas oddaljuje, imamo to, kar nas zbližuje«.   

Znamenja miru in sprave v Afriki

»Znamenja miru in sprave sem lahko videl med potovanjem v Afriko, kjer je očitno veselje tistih, ki se skupaj čutijo ljudstvo ter soočajo vsakodnevne napore v duhu podelitve. Konkretnost upanja sem izkusil preko številnih spodbudnih dejanj, zlasti preko novega napredka glede situacije v Mozambiku, ko je bil 1. avgusta podpisan sporazum o dokončnem prenehanju vojne«.

»Na Madagaskarju sem lahko videl, da je mogoče zgraditi varnost tam, kjer je bila negotovost, videti upanje, kjer je vladala le vdanost v usodo, videti življenje, kjer so toliki oznanjali smrt in uničenje. Zato sta ključnega pomena družina in čut za skupnost, ki omogoča vzpostavitev temeljnega zaupanja, ki je osnova vsakega človeškega odnosa. Na Mavriciju sem opazil, kako si različna verstva skupaj prizadevajo za družbeni mir ter spominjajo na presežno vrednost življenja«.

Poziv mednarodni skupnosti glede Afrike

Zatem se je papež Frančišek zaustavil še ob nekaterih drugih državah na afriški celini ter izrazil svojo žalost ob novicah, da se posebej v Burkina Fasu, Maliju, Nigru in Nigeriji nadaljuje nasilje nad nedolžnimi ljudmi, med katerimi je veliko kristjanov, ki jih preganjajo in ubijajo zaradi njihove zvestobe evangeliju. »Mednarodno skupnost pozivam, naj podpira prizadevanje teh držav, da bi premagale zlo terorizma. Pomembno je vzpostaviti strategije ne le na področju varnosti, ampak tudi takšne, ki bodo pripomogle k odpravi revščine, prispevale k izboljšanju zdravstvene oskrbe, spodbujale razvoj in humanitarno pomoč, pa tudi pravično vlado in spoštovanje državljanskih pravic«.

»Prav tako je potrebno spodbujati pobude, ki pospešujejo bratstvo med vsemi krajevnimi kulturnimi, narodnostnimi in verskimi skupinami, posebej na področju Afriškega roga, v Kamerunu in v Demokratični republiki Kongo«. Sveti oče je ob tem spomnil, da zaradi konfliktov, humanitarnih kriz ter posledic podnebnih pretresov narašča število tistih, ki morajo zapustiti svoje domove. »V zvezi s tem bi rad poudaril, da žal še ne obstaja dosleden mednarodni odgovor na soočanje z evakuacijo znotraj posameznih držav«.

Sudan, Srednjeafriška republika, Južni Sudan

Sveti oče je nato spomnil na Sudan, z željo, da bi mogli njegovi prebivalci živeti v miru in blaginji ter sodelovati pri demokratični in gospodarski rasti države. Omenil je tudi Srednjeafriško republiko, kjer je bil februarja lani podpisan sporazum glede prenehanja več kot pet let trajajoče državljanske vojne. Papež je ponovno je izrazil svojo željo, da bi v letošnjem letu obiskal Južni Sudan ter spomnil na duhovni odmik za voditelje te države, ki je aprila lani potekal v Vatikanu.

Zadnje potovanje – vzhodna Azija. Tajska

»Zadnje potovanje v letu, ki se je pravkar zaključilo, je bilo v vzhodno Azijo. Na Tajskem sem lahko opazoval harmonijo, ki jo prinašajo številne etnične skupine s svojo filozofsko, kulturno in versko raznolikostjo. Gre za pomembno povabilo v trenutnem kontekstu globalizacije, ki teži k temu, da bi izenačila razlike in jih razumevala predvsem z ekonomsko-finančnega vidika«.  

Japonska

»Na Japonskem sem se osebno prepričal o bolečini in grozotah, ki smo si jih kot človeška bitja zmožni povzročiti. Ob poslušanju pričevanj nekaterih, ki so preživeli atomsko bombardiranje Hirošime in Nagasakija, se mi je zdelo jasno, da se resničnega miru ne more graditi na grožnji popolnega uničenja človeštva, ki bi ga povzročilo jedrsko orožje. Ti preživeli so med tistimi, ki danes ohranjajo živ plamen kolektivne zavesti, ko pričujejo o rodovih, ki so sledili grozoti tega, kar se je zgodilo avgusta 1945, in o neizrekljivem trpljenju, ki je temu sledilo vse do danes. Njihovo pričevanje v tem svetu prebuja in ohranja spomin na žrtve, da bi človeška zavest postala vedno močnejša spričo vsakega hotenja po gospodovanju in uničenju. Jedrsko orožje ne le spodbuja ozračje strahu, nezaupanja in sovraštva, ampak uničuje upanje. Njegova uporaba je nemoralna, je zločin, ne samo proti človeku in njegovemu dostojanstvu, ampak proti vsaki možnosti za prihodnost našega skupnega doma«.

Svet brez jedrskega orožja je mogoč in nujen

»Svet brez jedrskega orožja je mogoč in nujen in čas je, da se tisti, ki imajo politično odgovornost, tega popolnoma zavedajo. Ni namreč zastrašujoče posedovanje močnih uničevalnih sredstev tisto, zaradi katerega je svet bolj varen, ampak potrpežljivo delo vseh ljudi dobre volje, ki se konkretno, vsak na svojem področju, posvečajo izgradnji sveta, kjer vladajo mir, solidarnost in vzajemno spoštovanje«. Ob tem je papež spomnil na deseto pregledno konferenco Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, ki bo od 27. aprila do 22. maja potekala v New Yorku. Zaželel je, da bi mednarodna skupnost uspela najti končno soglasje glede načinov uresničevanja tega mednarodnega pravnega sredstva, ki je v trenutku, kot je sedanji, še pomembnejše«.

Sveti oče je zatem posebno misel namenil Avstraliji, ki jo v zadnjih mesecih pestijo nenehni požari, njihove posledice pa so dosegle tudi druga področja Oceanije. Avstralskemu ljudstvu, posebej žrtvam in tistim, ki se nahajajo na območjih, ki so jih prizadeli požari, je zagotovil svojo bližino in molitev.

75 let od ustanovitve Združenih narodov

Papež Frančišek je nato spomnil na 75. obletnico Ustanovne listine Združenih narodov, ki jo je 26. junija 1945 podpisalo 46 držav. »Ustanovitvena načela organizacije – želja po miru, prizadevanje za pravičnost, spoštovanje človekovega dostojanstva ter človekoljubno sodelovanje in pomoč – izražajo upravičene želje človeškega duha ter predstavljajo ideale, ki bi morali biti temelj mednarodnih odnosov«.

Letos dve pomembni obletnici: 500 let od smrti Rafaela …

Ob koncu nagovora je sveti oče omenil še dve pomembni obletnici, ki se ju bomo spominjali v letošnjem letu: »Prva je 500-letnica smrti Rafaela Santija, velikega umetnika iz Urbina, ki je umrl v Rimu 6. aprila leta 1520. Bil je pomemben sin renesanse, obdobja, ki je obogatilo celotno človeštvo. Šlo je za dobo, ki ni bila brez težav, vendar pa sta jo poživljala zaupanje in upanje«. Papež je ob tem voščil italijanskemu narodu ter mu zaželel, da bi ponovno odkril »tistega duha odprtosti za prihodnost, ki je zaznamoval renesanso ter zaradi katerega je ta polotok postal tako lep in bogat z vidika umetnosti, zgodovine in kulture«.  

… 70 let od razglašenja dogme o Marijinem vnebovzetju

»Za katoliško Cerkev letos mineva 70 let od razglašenja vnebovzetja Device Marije. S pogledom, uprtim v Marijo, želim nameniti posebno misel vsem ženskam, 25 let po 4. svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah, ki je potekala leta 1995 v Pekingu. Želim, da bi bila po vsem svetu vedno bolj priznana dragocena vloga žensk v družbi ter bi se končala vsakršna oblika krivice, neenakosti in nasilja do njih. "Vsako nasilje, zadano ženski, je oskrunjenje Boga" (Homilija, 1. januar 2020)«.

»Marijino vnebovzetje nas prav tako vabi, da bi gledali onkraj, na dopolnitev naše zemeljske poti; na dan, ko bosta pravičnost in mir ponovno vzpostavljena v polnosti. To nas spodbuja – preko diplomacije, ki je naš človeški poskus, nepopoln, vendar dragocen –, da bi si goreče prizadevali, da bi bili vnaprej deležni sadov te želje po miru, vedoč, da je cilj mogoč«.