Išči

Vatican News

Papež kinematografskemu združenju ACEC: Občestvo, ustvarjalnost, pogled

Papež Frančišek je v soboto, 7. decembra, sprejel v avdienco okoli 400 članov katoliškega združenja tistih, ki se ukvarjajo s kinematografijo (ACEC), torej z ocenjevanjem ter s predvajanjem filmov po katoliških dvoranah skupnosti. To združenje, ki deluje v okviru Italijanske škofovske konference, je bilo ustanovljeno leta 1949 in letos praznuje 70 let svojega obstoja.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje in sestre, pozdravljam vas in se zahvaljujem generalnemu tajniku CEI (Italijanske škofovske konference) za njegove prijazne besede. Vesel sem, da lahko delim z vami ta trenutek praznovanja ob vašem jubileju skupaj z drugimi organizacijami, ki se v Cerkvi v Italiji posvečajo filmu in (filmskim ter gledališkim) prireditvam. Ta obletnica ni sama sebi namen, temveč priložnost za obnovitev obveznosti, ki so bile sprejete pred sedemdesetimi leti. Zato vam hočem na kratko izročiti tri naloge, ki sem jih izluščil iz konteksta, v katerem delujete.

Občestvo

Prva: občestvo. Za kino se ve, da je veliko orodje zbiranja. Predvsem po vojni je na izreden način prispeval k obnovi družbenega tkiva s številnimi trenutki združevanja. Koliko trgov, koliko dvoran, koliko oratorijev, animiranih z osebami, ki so v gledanje filma prenašale upanja in pričakovanja. Od tu so z lažjim dihom odhajali naproti vsakodnevnim stiskam in težavam. To je bil tudi vzgojni in formativen trenutek za ponovno vzpostavljanje odnosov, ki so jih razdrle življenjske tragedije. Kako se ne bi spomnili velike produkcije, ki je pripovedovala o tistih letih. Všeč mi je omeniti – saj ga čutim zelo domačega za to srečanje – film »Otroci nas gledajo«. To je zelo lepo delo, polno pomenov. Vsa ta kinematografija po drugi svetovni vojni je šola humanizma. Vi Italijani ste to storili z vašimi velikani, ne pozabite tega. Tega ne govorim kar tako. Ko smo bili otroci, so nas starši peljali gledati te filme, ki so nam oblikovali srce. Potrebno bi jih bilo ponoviti. Omenil sem tega družinskega, so pa še mnogi, mnogi drugi. Vi ste dediči te velike šole humanizma, človeškosti, kar je povojni (italijanski) film.

Tudi vaša združenja se presoja glede na sposobnost združevanja ali glede na ustvarjanje občestva: »Kristjani smo še toliko bolj poklicani k uresničevanju takšnega občestva, ki bo zaznamovalo našo versko identiteto. Vera je pravzaprav odnos, srečanje in ob spodbudi Božje ljubezni se lahko sporazumevamo, sprejemamo in razumemo dar bližnjega ter se nanj odzovemo« (Poslanica za 53. svetovni dan družbenega obveščanja). Povabilo je torej k ustvarjanju občestva med vami, pa tudi občestva med združenji in organizacijami, ki se v katoliškem svetu posvečajo filmu, da bi prenašali lepoto »biti skupaj« med dogodki, ki jih vi organizirate. Brez občestva združevanju primanjkuje duša.

Ustvarjalnost

Druga: ustvarjalnost. Kinematografska umetnost, kakor vsako umetniško izražanje, je sad ustvarjalnosti, ki razodeva edinstvenost človeškega bitja, njegovo notranjost in njegovo namernost. Ko obrtnik oblikuje svoje delo, to počne tako, da glede na jasen in določen načrt v to vključi svojo glavo, srce in roke. Spodbujam vas, da odpirajte prostor za ustvarjalnost pri zamisli in ustvarjanju novih poti. Ustvarjalnost je temeljnega pomena. To vemo iz tega, kako nove digitalne platforme predstavljajo izziv za tradicionalne medije.

Tudi kinematografija je bila postavljena pod vprašaj ob razvoju, ki ga ponujajo nove tehnologije. Vaša združenja in organizacije, če nočejo postati muzeji, morajo na dejaven in kreativen način razbrati ta vprašanja. Drznost, kakor je bila pri vaših ustanoviteljih, ponovno kliče, da ste v prvih vrstah, vendar ne na izoliran ali razpršen način, temveč vsi skupaj. Kaj imate za reči pred temi spremembami? Vsekakor je potrebno celostno spreobrnjenje, ki vabi v to bogastvo in globino vsakega. Drznost in ustvarjalnost, da greste naprej in ne ostanete na obrobju inovacij.

Ogled (pogled)

Tretja: ogled (pogled). Ogled filmskega dela lahko odpre različne odprtine v človeški duši. Vse je odvisno od čustvenega naboja, ki ponujen pri ogledu. Lahko je to beg, čustvovanje, smeh, jeza, strah, zanimanje… Vse to pa je povezano z namenom vloženim v ogled, ki vsekakor ni le samo preprosta očesna vaja, ampak je nekaj več. Je pogled na resničnost. Pogled pravzaprav razkriva usmeritev obogateno z notranjostjo, saj je sposoben videti stvari in videti v stvari. Pogled izzove tudi vest k podrobnemu izpraševanju. Pustimo se vprašati: kakšen je naš pogled? Je pozoren in prisoten pogled, ki ni zaspan? Je celosten in enoten pogled? In še na poseben način za vas, ki se ukvarjate s filmom. Je pogled, ki prebuja čutenja? Odgovori niso samoumevni, saj zahtevajo veliko ponotranjenega dela. Pogled naj sporoča in ne izdaja, vključuje v stil življenja in delovanje koordinate, ki so za veliko večje dobro kot le lastni interes. Pogled je v temelju izgradnje skupnosti. Vi dobro veste, kako pomembno je prerasti pregraje preteklosti, da bi se usmerili na poti prihodnosti. Vi pa tudi imate v svojem DNK čutenje s Cerkvijo. Spodbujam vas, da živite svojo strastnost in kompetentnost s cerkvenim čutom in stilom. To je najboljše zdravilo, da se ne zapade v sklicevanje na samega sebe, saj to ubija.

Naj vam Gospod pomaga hoditi v občestvu z ustvarjalnostjo ter s pozornim pogledom.

Sobota, 7. december 2019, 14:06