Pri papežu katoliške nevladne organizacije: Formacija in skupno delo

Andreja Červek – Vatikan

Nevladne organizacije se zanimajo in poskušajo biti navzoče na krajih, kjer se razpravlja o človekovih pravicah oseb, njihovem življenjskem položaju, bivanjski situaciji, izobraževanju, razvoju in ostalih družbenih problemih. Na ta način uresničujejo, kar je zatrdil drugi vatikanski koncil, da se namreč Cerkev nahaja v svetu in skupaj z njim živi in deluje. Gre za področje, kjer lahko opravljajo pomembno vlogo.

Papež je v ospredje postavil tri pomembne vidike: formacijo članov, potrebna sredstva in skupne iniciative, ki zahtevajo delo v skupini. Pri tem pa je izhajal iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes: »Tudi različna mednarodna katoliška združenja lahko na različne načine pomagajo, da se zgradi skupnost narodov v miru in bratstvu. Zato jih je treba krepiti, in sicer z večjim številom dobro usposobljenih sodelavcev, z zagotavljanjem potrebnih sredstev in z ustrezno uskladitvijo sil. V našem času namreč učinkovito delovanje in potreben dialog zahtevata kolektivne iniciative« (Gaudium et spes, 90).

Formacija

Kompleksnost sveta in antropološka kriza, v kateri se nahajamo, zahtevata verodostojno življenjsko pričevanje, da bi lahko vzbudili dialog in pozitiven premislek o človekovem dostojanstvu. To pričevanje vsebuje dve zahtevi: po eni strani, vero in zaupanje, da smo orodja Božjega delovanja v svetu in torej na prvem mestu ni naša učinkovitost; po drugi strani pa je treba imeti ustrezno profesionalno usposobljenost iz znanstvenih in humanističnih tematik, da bi jih lahko predstavili v skladu s krščanskim pogledom. In v tem smislu, družbeni nauk Cerkve ponuja okvir cerkvenih načel, ki so primerna za boljše služenje človeštvu. Papež je zbranim predlagal, naj se z njim dobro seznanijo in ga prenesejo v svoje projekte: »Primerna formacija in vzgoja kot transverzalna razsežnost problemov v družbeno-političnem življenju, sta danes za Cerkev prednostna obveznost.«

Sredstva

Da bi lahko dosegli cilje, je treba imeti potrebna materialna sredstva, je nadaljeval Frančišek in izpostavil, da so viri pomembni in nujni, a včasih niso dovolj za dosego zastavljenih ciljev. »Pri tem ni treba obupati,« je opogumil zbrane. »Treba je pomisliti, da je Cerkev vedno naredila velike stvari z malo sredstvi. Treba jih je zagotoviti, seveda, in v celoti  dati na razpolago svoje talente, a pri tem pokazati, da vsaka sposobnost prihaja od Boga in ni naša.«

Delati skupaj

Z drugimi deliti iniciative, da bi delali v skupini pa je bil še zadnji poudarek papeževega govora. Izkušnja vere, vedeti, da smo prinašalci Gospodove milosti, nam pravi, da to je mogoče. Sodelovati v skupnih projektih še bolj odseva vrednost del, kajti v ospredje se postavi nekaj, kar je Cerkvi prirojeno, njeno občestvo, skupna hoja v istem poslanstvu (syn-odos) v službi skupnega dobrega, preko soodgovornosti in prispevka vseh. »Današnji svet terja novo drznost in novo domišljavo, da bi se odprle nove poti dialoga in sodelovanja, da bi se spodbujalo kulturo srečanja, kjer je človekovo dostojanstvo, v skladu z Božjim načrtom, postavljeno v središče,« je še dejal papež Frančišek.