Papež škofom: Pojdite spredaj. Oznanjajte, sejte, molite in nato čakajte! In ne izgubite veselja!
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Hvaležen sem njegovi eminenci kardinalu Francisu Xavierju Kriengsaku Kovithavaniji za prijazne besede uvoda in dobrodošlice. Vesel sem, da sem lahko z vami in z vami delim, čeprav na kratko, veselje in upanje, vaše pobude in vaše sanje, kakor tudi izzive, s katerimi se soočate kot pastirji svetega vernega božjega ljudstva. Hvala vam za bratski sprejem.
Naše današnje srečanje poteka v Svetišču blaženega Nicolasa Bunkerda Kitbamrunga, ki je svoje življenje posvetil evangelizaciji in katehezi. Vzgajal je Gospodove učence, predvsem na Tajskem, kakor tudi v delu Vietnama in ob meji z Laosom. Svoje pričevanje za Kristusa je ovenčal z mučeništvom. Naše srečanje položimo pred njegov pogled, da bo njegov zgled spodbudil v nas veliko gorečnost za evangelizacijo v vseh krajevnih Cerkvah v Aziji, in bomo mogli vedno bolj biti misijonarski Gospodovi učenci; na ta način se bo njegovo veselo oznanilo lahko razširjalo kot balzam in dišava po tem čudovitem in velikem kontinentu.
Vem, da je v načrtu za 2020 Generalna skupščina Federacije škofovskih konferenc Azije ob 50-letnici njene ustanovitve. To je dobra priložnost, da ponovno obiščemo »svetišča«, v katerih se varujejo misijonarske korenine, ki so zaznamovale te dežele, in pustimo, da nas Sveti Duh spodbudi po sledeh prvotne ljubezni; to bo omogočilo, da se bomo s pogumom in parezijo odprli prihodnosti, ki ste jo poklicani rojevati in udejanjati, da bosta tako Cerkev kot družba v Aziji imeli korist od podeljene in obnovljene evangeljske spodbude. Zaljubljeni v Kristusa, spodobni, da tudi drugim pomagate, da se zaljubijo in da podelite to ljubezen.
Živite na večkulturni in večverski celini z veliko lepoto in blaginjo, ki pa jo istočasno preizkuša revščina in izkoriščanje, ki sta razširjena na različne ravni. Hitri tehnološki napredki lahko odprejo neizmerne možnosti za olajšanje življenja, lahko pa tudi odprejo prostor za naraščajoče potrošništvo in materializem, zlasti med mladimi. Na svojih ramenih nosite skrbi svojih ljudi, s katerimi se soočate z nadlogo drog in trgovine z ljudmi, z nujno skrbjo za veliko število migrantov in beguncev, s slabimi pogoji za delo, z izkoriščanjem pri delu, ki ga trpijo mnogi, kakor tudi z ekonomsko in družbeno neenakostjo, ki obstaja med bogatimi in revnimi.
Sredi teh napetosti se znajde pastir, ko se bojuje in posreduje s svojim ljudstvom in za svoje ljudstvo. Zato verjamem, da nam bo spomin na prve misijonarje, ki so hodili pred nami s pogumom, veseljem in izredno odpornostjo, omogočil, da bomo ocenili in ovrednotili našo sedanjost in naše poslanstvo z veliko širšega in inovativnega pogleda. Ta spomin nas najprej osvobaja prepričanja, da so bili minuli časi vedno bolj ugodni in boljši za oznanjevanje, in nam pomaga, da se ne bomo zatekali v brezplodne misli in razprave, ki se končajo s tem, da se osredotočimo nase in se zapremo vase ter ohromimo vsako dejavnost. »Raje se učimo od svetnikov, ki so bili pred nami in so se spopadli z vsakokratnimi težavami svojega časa« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 263) in si dovolimo znebiti se vsega, kar se je »prilepilo« na nas po poti in otežuje hojo. Zavedamo se, da obstajajo cerkvene strukture in miselnosti, ki lahko privedejo do pogojevanja evangelizacijske dinamike; prav tako dobre strukture služijo takrat, kadar obstaja življenje, ki jih oživlja, podpira in ocenjuje. Kajti navsezadnje se brez novega življenja in pristnega evangeljskega duha, brez zvestobe Cerkvi in lastni poklicanosti, vsaka nova struktura kmalu spridi (pri. Prav tam, 26) in lahko oteži našemu srcu pomembno službo molitve in priprošnje. To nam lahko pomaga, da se znamo gibati pred neprevidnimi navdušenji, saj metode, ki na videz imajo uspeh, v sebi imajo malo življenja.
Ko opazujemo misijonarsko pot v teh deželah, se eden prvih naukov, ki jih prejmemo, rodi iz zaupanja, da vemo, da je Sveti Duh prvi, ki gre naprej in kliče. Sveti Duh hodi pred Cerkvijo, je pred njo in jo vabi, naj doseže vse tiste ključne točke, kjer se rojevajo nove zgodbe in vzorci, naj z Jezusovo besedo doseže vsa najgloblja jedra duše naših mest (prim. Prav tam, 74) in kultur. Ne pozabite, da Sveti Duh pride pred misijonarjem in ostane z njim. Spodbuda Svetega Duha je podpirala in motivirala apostole in številne misijonarje, da niso zavrgli nobene dežele, ljudstva, kulture ali razmer. Niso iskali terena, ki bi zagotavljal uspeh; nasprotno, njihovo “jamstvo” je bilo v gotovosti, da noben človek in kultura ni vnaprej nesposoben sprejeti semena življenja, sreče in zlasti prijateljstva, ki jim jo Gospod želi podariti. Niso čakali, da bi bila neka kultura podobna evangeliju ali bi se z njim zlahka uglasila; nasprotno, pognali so se v nove stvarnosti prepričani o lepoti, ki so jo prinašali. V očeh Učitelja je vsako življenje vredno. Smeli, pogumni, ker so predvsem vedeli, da je evangelij dar, ki ga je treba sejati v vse in za vse: pismouke, grešnike, cestninarje, prostitutke, v vse včerajšnje kot tudi današnje grešnike. Rad poudarim, da poslanstvo prej kot dejavnost, ki jo je treba uresničiti ali načrte, ki jih je treba izpeljati, zahteva pogled in »nos« za vzgojo; zahteva očetovsko in materinsko skrb, kajti ovca se izgubi šele, ko jo ima pastir za izgubljeno in nikdar prej. Pred tremi meseci sem sprejel francoskega misijonarja, ki že štirideset let dela na severu Tajske med domorodci. Prišel je s skupino 20-25 oseb, vsi družinski očetje in matere ter mladi, nimajo več kot 25 let. On sam jih je krstil, torej prvo generacijo, sedaj krščuje njihove otroke. Kdo bi lahko pomislil, življenje si potrošil za 50, 100 oseb! To je bila njegova setev in Bog ga je potolažil s tem, da krščuje otroke teh, ki jih je prej krstil. Preprosto, te domorodce na severu Tajske je on doživljal kot bogastvo za evangelizacijo. Torej ni odnehal pri tisti ovci, ampak jo je sprejel.
Ena najlepših točk evangelizacije je spoznanje, da poslanstvo, ki je zaupano Cerkvi, ni samo v oznanjevanju evangelija, ampak tudi v tem, da se naučimo verovati evangeliju in mu pustiti, da nas preoblikuje; v tem, da živimo in hodimo v luči Besede, ki jo moramo oznanjevati. Dobro bo, če se spomnimo velikega Pavla VI.: »Cerkev, evangelizatorica, začne s tem, da evangelizira sebe. Skupnost verujočih, skupnost živetega in podeljenega upanja, skupnost bratske ljubezni, mora stalno poslušati to, kar mora verovati, razloge njenega upanja, novo zapoved ljubezni« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 15). Tako Cerkev vstopa v dinamiko učenčevstva: spreobrnjenje-oznanilo; po Gospodu očiščena postane priča po poklicanosti. Cerkev na poti, brez strahu pred tem, da stopi na cesto in se sooči z življenjem ljudi, ki so ji bili zaupani, se je sposobna ponižno odpreti Gospodu in z Gospodom živeti začudenje nad misijonarsko pustolovščino, brez zavestne ali nezavedne potrebe, da se pokaže predvsem sama, ko bi zasedla ali zahtevala kdo ve katero pomembno mesto. Koliko se moramo naučiti od vas, ki ste v tolikih vaših državah manjšina in se zaradi tega ne pustite zapeljati ali okužiti čutu manjvrednosti ali tožbam, da se ne čutite priznani! Pojdite spredaj: oznanjajte, sejte, molite in nato čakajte! In ne izgubite veselja.
Bratje, »združeni z Jezusom iščemo, kar on išče, ljubimo, kar on ljubi« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 267), in se iz njegovih prednostnih nalog ne bojimo narediti svojih prednostnih nalog. Dobro veste, kaj pomeni Cerkev, ki je majna po osebju in po sredstvih, a goreča in z željo biti živo orodje Gospodove obljube vsem ljudem vaših vasi in vaših mest (prim. 2. vat. konc., Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 1). Vaša zavzetost za nadaljevanje evangeljske rodovitnosti s tem, da oznanjate kerigmo z deli in z besedami v različnih okoljih, v katerih se nahajajo kristjani, je pričevanje, ki za seboj pušča znamenje.
Misijonarska Cerkev ve, da je njena najmočnejše beseda v tem, da se pusti spremeniti Besedi življenja in iz služenja naredi svojo najbolj razpoznavno značilnost. Nismo mi tisti, ki razpolaga s poslanstvom, še manj pa naše strategije. Resnični glavni igralec je Duh, ki nenehno spodbuja in pošilja nas, grešnike, ki jim je bilo odpuščeno, da z drugimi delimo zaklad v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7); preobraženi po Duhu, da bi preobražali vsak kotiček, kjer se znajdemo. Mučeništvo vsakdanje in tolikokrat tihe požrtvovalnosti bo dalo sadove, ki jih vaša ljudstva potrebujejo.
To dejstvo nas opogumlja, da razvijamo čisto posebno duhovnost. Pastir je človek, ki najprej globoko ljubi svoje ljudstvo, pozna njegove nestrpnosti, njegove krhkosti in njegove močne točke. Poslanstvo je seveda ljubezen do Kristusa, istočasno pa je tudi močna zavzetost za njegovo ljudstvo. Kadar se zaustavimo pred križanim Jezusom, spoznamo vso ljubezen, ki nam vrača dostojanstvo in nas podpira, in prav tam, če nismo slepi, začenjamo zaznavati, da se Jezusov pogled širi in se poln naklonjenosti in gorečnosti obrača k vsemu njegovemu ljudstvu (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 268).
Spomnimo se, da smo tudi mi del tega ljudstva; izbrani smo bili kot služabniki, ne kot gospodarji ali gospodje. To pomeni, da moramo pomagati tistim, ki jim strežemo, s potrpežljivostjo in prijaznostjo; poslušati jih moramo, spoštovati njihovo dostojanstvo, vedno opogumljati in poudarjati njihove apostolske pobude. Ne izgubimo izpred oči dejstva, da so mnoge vaše dežele evangelizirali laiki. Ne klerikalizirajmo poslanstva, prosim vas in toliko bolj, ne klerikalizirajmo laikov. Oni so imeli možnost govoriti narečje ljudi, možnost preprosto in neposredno izvajane inkulturacije, ki ni teoretična in ne ideološka, ampak je sad strastne zavzetosti, da bi delili Kristusa. Sveto verno Božje ljudstvo ima maziljenje Svetega, ki smo ga poklicani prepoznati, ceniti in širiti. Ne izgubljajmo te milosti, da vidimo Boga, ki dela sredi svojega ljudstva: kakor je delal prej, dela še vedno in bo delal še naprej. Prihaja mi na misel podoba malega Samuela, ki se je čez noč zbujal. Bog je spoštoval ostarelega duhovnika z oslabelim značajem, pustil ga je, a govoril mu ni. Govoril je otroku, enemu izmed ljudstva.
Posebej vas vabim, da imate vrata vedno odprta za svoje duhovnike. Ne pozabimo, da je duhovnik tisti bližnji, ki je škofu najbližji. Bodite jim blizu, poslušajte jih, skušajte jih podpreti v vseh okoliščinah, s katerimi se soočajo, zlasti kadar vidite, da so potrti in ravnodušni, kar je najhujša hudičeva skušnjava. Obupanost in ravnodušnost. Tega ne počnite kot sodniki, ampak kot očetje, ne kot upravitelji, ki jih uporabljajo, ampak kot resnični starejši bratje. Ustvarite ozračje zaupanja, ki pospešuje iskren in odprt dialog; iščite in prosite za milost, da bi imeli enako potrpljenje, kot ga ima Gospod z vsakim od nas, ki ga je res veliko!
Dragi bratje, vem, da se morate v svojih skupnostih soočiti s številnimi vprašanji tako glede vsakdana kot v razmišljanju o prihodnosti. Ne izgubimo izpred oči, da v prihodnosti, ki je tolikokrat tako negotova kot problematična, prihaja ravno Gospod sam z močjo vstajenja, ki vsako nadlogo, vsako rano preobrazi v vir življenja. Na jutrišnji dan glejmo z gotovostjo, da ne hodimo sami, čaka nas On, ki nas vabi, naj ga prepoznamo predvsem v lomljenju kruha.
Prosimo za priprošnjo blaženega Nicolasa in tolikih svetih misijonarjev, da bi bila naša ljudstva prenovljena z istim maziljenjem.
Glede na to, da ste danes tukaj številni škofje iz Azije, izkoriščam priložnost, da blagoslov in svojo naklonjenost razširim na vse vaše skupnosti, zlasti na bolne in na vse, ki doživljajo težave. Naj vas Gospod blagoslovi, varuje in vas vedno spremlja ter vas prime za roko in da se boste pustili voditi Gospodovi roki in da ne boste iskali drugih.
In prosim vas, ne pozabite moliti zame in povabiti k molitvi zame, kajti vse to, kar sem rekel vam, sem rekel tudi samemu sebi. Hvala!
