Išči

Kard. Pietro Parolin Kard. Pietro Parolin 

Frančišek: Montrealski protokol – zgled na področju varovanja okolja

Na sedežu Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu od 4. do 8. novembra 2019 poteka 31. srečanje pogodbenic Montrealskega protokola o substancah, ki uničujejo ozonsko plast. Papež Frančišek je udeležencem poslal sporočilo, ki ga je danes prebral državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Sveti oče izpostavlja, da je usoda našega skupnega doma »kulturni izziv«. V svetu, v katerem je »vse povezano«, je treba graditi mostove ter pospeševati celostni razvoj in ekologijo.

Andreja Červek – Vatikan

»Montrealski protokol, skupaj s svojimi popravki in Dunajsko konvencijo, je zgled mednarodnega sodelovanja na področju okoljske zaščite in tudi na področju pospeševanja celostnega človeškega razvoja,« izpostavlja papež. Minilo je skoraj petintrideset let, odkar je na Dunaju, 22. marca 1985, bila za podpisovanje odprta prva obvezujoča mednarodna konvencija o zaščiti ozonske plasti. »Teh petintrideset let je dalo pozitivne rezultate. Mnoge znanstvene študije, vključno z najbolj zadnjimi, namreč potrjujejo, da se tanjšanje ozona postopoma zmanjšuje.«

Iskren in rodoviten dialog

Papež zato želi spregovori o treh točkah – lekcijah, ki smo se jih lahko naučili iz petintrideset letnega izvajanja mednarodnega ozonskega režima. Predvsem je treba poudariti, kako je ta režim nastal iz obsežnega in rodovitnega sodelovanja med različnimi sektorji: znanstvene skupnosti, političnega sveta, ekonomskih in industrijskih akterjev in civilne družbe. »To sodelovanje je pokazalo, kako lahko dosežemo pomembne rezultate, ki istočasno omogočajo zaščito stvarstva, pospešujejo celostni človeški razvoj in skrbijo za skupno dobro, v duhu odgovorne solidarnosti in korenitih pozitivnih učinkov za sedanje in prihodnje generacije,« zapiše.

Nadaljuje, da v določenem smislu mednarodni ozonski režim dokazuje, da »je človekova svoboda sposobna tehniko omejiti, jo usmeriti in postaviti v službo drugačnega, bolj zdravega, bolj človeškega, bolj socialnega in celovitejšega napredka« (Laudato si', 112). To nam omogoča biti polni zaupanja, da se bomo »človeštva z začetka 21. stoletja – v primerjavi z onim iz poindustrijskega obdobja, ki je bilo eno izmed najmanj odgovornih v zgodovini –, spominjali kot tistega, ki je velikodušno sprejelo nase težo lastne odgovornosti« (Laudato si', 165).

Spoprijemamo se namreč s »kulturnim« izzivom o za in proti skupnemu dobremu. Papež izpostavi, da »je iskren in rodoviten dialog, ki zna zares poslušati različne potrebe in je osvobojen posameznih interesov, skupaj z duhom solidarnosti in ustvarjalnosti, bistven za izgradnjo sedanjosti in prihodnosti našega planeta«.

Tehnološke rešitve naj so del širše vizije

Na isti način – in to je druga lekcija, ki jo v ospredje postavlja papež Frančišek – se k takšnemu kulturnemu izzivu ne more pristopiti samo na osnovi neke tehnologije, ki »si domišlja, da je edina rešitev težav, v resnici pa ni sposobna prodreti v skrivnost mnogoterih povezav, ki obstajajo med stvarmi, zato večkrat reši neko težavo tako, da ustvari druge« (Laudato si', 20).

To je tudi pokazala potreba po sprejetju novega popravka Montrealskega protokola leta 2016. Gre za Kigalski popravek, s katerim se prepoveduje substance, ki same po sebi ne škodujejo ozonski plasti, a vplivajo na segrevanje atmosfere, njihova uporaba pa se je povečala v smislu sredstev za nadomeščanje nekaterih škodljivih substanc, ki so škodljive za ozonsko plast.

Kot poudari papež, je pomembno, da se Kigalski popravek kmalu odobri s strani celotne družine narodov, kot se je to zgodilo z Dunajsko konvencijo in Montrealskim protokolom. Frančišek pri tem zagotovi, da Sveti sedež namerava podpreti Kigalski popravek: »S tem dejanjem želi Sveti sedež še naprej dati svojo moralno podporo vsem državam, ki si prizadevajo skrbeti za naš skupen dom.«

Vse je med seboj povezano

Tretja lekcija, o kateri spregovori papež Frančišek v sporočilu, je pomembnost dejstva, da je ta skrb za skupen dom usidrana v zavedanje, da »je vse povezano«. Tudi Kigalski popravek se sklicuje na to načelo, saj predstavlja neke vrste »most med ozonskim problemom in pojavom globalnega segrevanja«, s čimer postavlja v ospredje njuno interakcijo.

Pozorna analiza različnih medsebojnih povezanosti med našimi odločitvami in vplivom, ki iz njih izvira, nakazuje različne ravni kompleksnosti. »Živimo v zgodovinskem trenutku, ki je zaznamovan z resnimi izzivi, a prav tako spodbudnimi za ustvarjanje kulture, ki je dejansko orientirana v skupno dobro. To zahteva sprejetje dolgoročne vizije o tem, kako na najbolj učinkovit način promovirati celostni razvoj za vse člane človeške družine, naj so si blizu ali daleč v prostoru in času. Ta vizija mora postati vidna v vzgojnih in kulturnih središčih, kjer se oblikuje zavest, kjer se posamezniki vzgajajo za politično, znanstveno in ekonomsko odgovornost in kjer se bolj na splošno sprejemajo odgovorne odločitve.«

Ali so cilji napredka zares usmerjeni v skupno dobro?

Stalno pospeševanje sprememb, ki vplivajo na človeštvo in na naš planet, k čemur se danes dodaja še bolj napet življenjski in delovni ritem, bi nas moralo stalno spodbujati k vprašanju, če so cilji tega napredka zares usmerjeni v skupno dobro in v trajnostni in celostni človeški razvoj ali pa povzročajo škodo našemu svetu in življenjski kvaliteti velikega dela človeštva, zdaj in v prihodnosti (glej Laudato si', 18).

Premišljeni odgovor na to vprašanje se lahko da samo v luči premisleka o treh točkah, ki jih je papež postavil v ospredje v samem sporočilu. Takole jih povzame: »Predvsem dati resnično življenje dialogu za dobro skupne odgovornosti do našega skupnega doma, dialogu, v katerem nihče ne 'absolutizira' svojega zornega kota. Zatem, tehnološke rešitve narediti za del širše vizije, ki upošteva raznovrstnost obstoječih odnosov. In navsezadnje, strukturirati naše odločitve na osnovi središčnega koncepta o tem, kar lahko opredelimo kot 'celostna ekologija', ki je utemeljena na zavedanju, da 'je vse povezano'.«

 

Četrtek, 7. november 2019, 15:16