Išči

1573116406529.JPG

Papež jezuitom: Kulturna revolucija v služenju »križanim našega časa«

Papež Frančišek je danes v avdienco sprejel udeležence mednarodnega kongresa Družbe Jezusove za družbeno pravičnost in ekologijo. V nagovoru jih je povabil, naj sledijo Jezusu med križanimi današnjega časa ter odpirajo poti upanja. Sveti oče je najprej spomnil, da je bila Družba Jezusova že od vsega začetka poklicana služiti ubogim, gre za poslanstvo, ki ga je sv. Ignacij vključil v Formulo iz leta 1550.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Jezuiti naj bi skrbeli za »obrambo in širjenje vere in za napredek duš v krščanskem življenju« ter se posvečali »spravi sprtih in usmiljeni pomoči ter služenju tistim, ki so v ječah ali v bolnišnicah, in opravljali vsa druga dela ljubezni« (Ustanovna listina, 21. junij 1550) Ni šlo za nekakšno izjavo o namenih, ampak način življenja, ki so ga že izkusili in jih je napolnjeval s tolažbo ter za katerega so čutili, da jih tja pošilja Gospod.

Izkušnja p. Arrupeja

Ta ignacijanska tradicija je prišla vse do naših dni. Pater Arrupe si je zadal, da jo bo okrepil. V temelju njegove poklicanosti je bila izkušnja stika s človeško bolečino. Po mnogih letih je zapisal: »Videl sem, da je bil (Bog) tako blizu tistim, ki trpijo, tistim, ki jokajo, tistim ki tonejo v tem življenju zapuščenosti, da se je v meni prižgala goreča želja, da bi ga posnemal v tej prostovoljni bližini tistim, ki jih svet zavrača, ki jih družba prezira« (Este Japόn increible. Memoria del P. Arrupe, Bilbao, 1991, p. 19).

Od poslanstva nekaterih do skrbi za vse

Danes uporabljamo besedo zavrženi. In govorimo o kulturi odmetavanja, o tej veliki večini ljudi, ki je zapuščena ob poti. To, kar se me globoko dotakne v tem besedilu, je izvor, od kod prihaja. Iz molitve. Arrupe je bil mož molitve, mož, ki se je vsak dan boril z Bogom in tam se je rodila ta moč. Pater Pedro je vedno verjel, da služba vere in pospeševanje pravičnosti ne moreta biti ločena, ampak popolnoma združena. Po njegovem mnenju bi morala vsa poslanstva Družbe odgovarjati na izziv oznanjevanja vere ter hkrati pospeševati pravičnost. To, kar je bilo do takrat poslanstvo nekaterih jezuitov, je moralo postati skrb za vse.

Ubogi, kraj srečanja z Gospodom

Vsako leto nas bogoslužje vabi, da zremo Boga v nedolžnosti izključenega otroka, ki je prišel med svoje ljudi, a ni bil sprejet (prim. Jn 1,1). Sv. Ignacij je v Duhovnih vajah zapisal, da je neka dekla, hišna pomočnica, mladenka, služila, pomagala Sveti Družini (prim. Duhovne vaje, št. 111-114). Skupaj z njo nas Ignacij spodbuja, naj bomo tam prisotni tudi mi: »Naredim se za ubožnega in nevrednega hlapčiča, jih gledam in zrem in jim strežem v njihovih potrebah« (Ibid.). To ni poezija, niti reklama, to je Ignacij čutil. In živel.

Dejavno zrenje Boga

To dejavno zrenje Boga, Boga, ki je izključen, nam pomaga odkriti lepoto vsake osebe, ki je potisnjena na rob. Nobeno služenje ne nadomesti tega, da »ubogega cenim v njegovi posebni vrednosti, z njegovo duševnostjo, z njegovo kulturo in z njegovim načinom življenja vere« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, št. 199).

Ubogi, privilegiran kraj srečanja s Kristusom

 V ubogih ste našli privilegiran kraj srečanja s Kristusom. To je dragocen dar v življenju tistega, ki sledi Kristusu: prejeti dar srečanja z njim med žrtvami in ubogimi.
Srečanje s Kristusom med njegovimi ljubljenci prečiščuje našo vero. Tako se je zgodilo v primeru Družbe Jezusove, katere izkušnja s poslednjimi je poglobila in okrepila vero. […] Vi ste doživeli resnično osebno in korporativno preoblikovanje v tihem zrenju bolečine svojih bratov. Gre za preoblikovanje, ki je spreobrnjenje, vračanje h gledanju obličja križanega, ki nas vsak dan vabi, da bi ostali ob njem in ga sneli s križa.

Slediti Jezusu med križanimi

Jezus ni imel »kamor bi glavo naslonil« (Mt 8,20), predan je bil oznanjevanju »evangelija kraljestva« in ozdravljanju »vsakovrstnih bolezni in slabosti« (Mt 4,23). Danes nas njegov Duh, ki je živ med nami, spodbuja, da bi mu sledili v služenju križanih našega časa.

Tretja svetovna vojna »po kosih«

Sveti oče je pri tem spomnil na mnoge situacije krivic in človeške bolečine ter ponovno spomnil, da bi lahko govorili o »tretji svetovni vojni, ki se odvija 'po kosih', z zločini, poboji, uničenji« (Homilija, Redipulja, 13. september 2014). Obstaja trgovina z ljudmi, obilo je izrazov ksenofobije in egoističnega iskanja nacionalnega interesa, neenakost med državami in znotraj njih se veča ne da bi našli zdravilo.

Sicer »nikoli doslej nismo tako trpinčili in žalili našega skupnega doma kot v zadnjih dveh stoletjih« (Apostolska spodbuda Laudato si', št. 53). Ne preseneča, da ponovno »posledice vseh napadov na okolje najbolj prizadenejo najrevnejše« (Ibid, št. 48).

Naloge

Slediti Jezusu v teh okoliščinah pomeni določene naloge. Najprej spremljanje žrtev, da bi v njih spremljali obličje našega križanega Gospoda. Nadaljuje se v pozornosti na človekove potrebe, ki jih je pogosto zelo veliko. Danes je prav tako potrebno razmišljati o stvarnosti sveta, da bi razkrinkali njegovo zlo, odkrili boljše odgovore ter ustvarili apostolsko kreativnost in globino, ki jo je pater Nicolás tako želel za Družbo.

Potrebna je prava »kulturna revolucija«

Vendar pa se  naš odgovor ne sme ustaviti tukaj. Potrebujemo pravo »kulturno revolucijo« (Ibid., št. 114), preoblikovanje našega kolektivnega pogleda, naših drž, načinov, kako drug drugega dojemamo in se postavljamo pred svetom. Zlo v družbi se pogosto ugnezdi v strukture določene družbe in ima rušilno in smrtonosno moč (prim. Veselje evangelija, 59). Zato je potrebno počasno delo preoblikovanja struktur, preko sodelovanja pri javnem dialogu, tam, kjer se sprejemajo odločitve, ki zadevajo življenje poslednjih (prim. Srečanje z ljudskimi gibanji v Boliviji, 9. julij 2015). […]

Naš svet potrebuje preobrazbe

Naš svet potrebuje preobrazbe, ki bi varovale življenje, ki je ogroženo, in zaščitile najšibkejše. Mi iščemo spremembe, vendar pa pogosto ne vemo, katere bi morale biti, ali pa se ne čutimo sposobni, da bi se z njimi soočili, nas presegajo.

Na mejah izključevanja tvegamo, da bi obupali, če sledimo le človeški logiki. Presenetljivo je, da velikokrat žrtve tega sveta ne dopustijo, da bi jih premagala skušnjava, da bi se vdali, ampak zaupajo in gojijo upanje.

Skrbite za svoj vsakodnevni odnos s Kristusom

Vi delate za »resnično krščansko upanje, ki išče eshatološko kraljestvo [in ki] vedno ustvarja zgodovino« (Veselje evangelija, št. 181). Podelite svoje upanje tam, kjer se nahajate, da bi spodbujali, tolažili in opogumljali. Prosim vas, odprite prihodnost. Zbudite možnosti, ustvarjajte možnosti, pomagajte razmišljati in delovati na drugačen način. Skrbite za svoj vsakodnevni odnos s Kristusom vstalim in poveličanim ter bodite delavci dejavne ljubezni in sejalci upanja. Hodite s petjem in jokom, da vam boji in skrbi za življenje poslednjih in stvarstvo ne bi vzele veselja in upanja (prim. Laudato si', št. 244).

»Družinska podoba«: Arrupejeva oporoka

Rad bi sklenil s podobo, mi, duhovniki na župnijah, delimo podobice, ne? Zato, da bi ljudje domov nesli določeno podobo; z našo družinsko podobo, Arrupejevo oporoko na Tajskem, v begunskem taborišču, z zavrženimi, z vso naklonjenostjo, ki jo je imel ta mož, da je trpel s tistimi ljudmi, s tistimi jezuiti, ki so tedaj začenjali s tem poslanstvom. Prosim vas eno stvar: ne opustite molitve. To je bila njegova oporoka. Tisti dan je odpotoval s Tajske in med letom ga je zadela kap. Naj vas ta podobica, ta slika vedno spremlja. Hvala.

Četrtek, 7. november 2019, 15:10