Papež inštitutu Sophia o modrosti, zavezi, izhodu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Modrost: vaša univerza se imenuje »Sophia«, saj je njen namen predvsem posredovati in se naučiti modrosti, da bi bile njo prepojene vse znanosti. Modrost je namreč obličje Boga, ki razsvetljuje obličje človeka: njegovo skrivnost, njegova vprašanja, njegovo trpljenje, njegovo usodo. Za nas kristjane je Modrost Jezus, križani in vstali, vendar pa njegova luč razsvetljuje vse ljudi (prim. Jn 1,9): vse vere, vse kulture, vse pristno početje človeštva. Zato smo – kot delate vi – poklicani hoditi skupaj z vsemi, da bi izgradili resnično in skladno kulturo srečanja.
Od tukaj izhaja druga beseda: zaveza. Zaveza je sklepnik med stvarjenjem in zgodovino, kot nas uči Božja Beseda: zaveza med Bogom in ljudmi, zaveza med generacijami, zaveza med narodi in kulturami, v šoli zaveza med učitelji in učenci ter tudi starši, zaveza med človekom in živalmi, rastlinami in celo neživimi stvarnostmi, zaradi katerih je naš skupni dom lepši in bolj pisan. Vse je medsebojno povezano, vse je ustvarjeno, da bi bilo živa podoba Boga, ki je Trojica Ljubezni. Danes je torej prednostna naloga vzgajati tako, da bi živeli to zavezo, oziroma da bi bili ta živa zaveza v vseh teh razsežnostih: da bi odprli poti prihodnosti novi civilizaciji, ki bi v vesoljno bratstvo zaobjela človeštvo in svet. Ta poklicanost k bratstvu je danes nujna, brez nje ni mogoče hoditi.
In ob koncu tretja beseda: izhod. Če se ne izstopi, se ne sreča Modrosti, če se ne izstopi, se zaveza ne razširi na vse, s koncentričnimi krogi, ki so vedno večji in vključujoči. Le če izstopimo, srečamo konkretno obličje bratov in sester, z njihovimi ranami in upanji, z njihovimi vprašanji in njihovimi darovi. Naučiti se moramo s srcem, z razumom, z rokami iti »ven iz šotorišča« – kakor pravi Pismo Hebrejcem (13,13) – da bi se srečali, prav tam zunaj, z obličjem Boga v obličju vsakega brata in vsake sestre.
