Papež v Priskilinih katakombah o kristjanovi identiteti, mestu in upanju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Obhajanje praznika vseh rajnih v katakombah – sam sem prvič v življenju v katakombah – je presenečenje; prav tako nam pove veliko stvari. Lahko pomislimo na življenje teh ljudi, ki so se morali skrivati, ki so imeli to kulturo, da so pokopavali mrtve in tukaj obhajali evharistijo ... Šlo je za težko obdobje zgodovine, ki pa ni končano: tudi danes jih je veliko. Veliko je katakomb v drugih državah, kjer se morajo kristjani celo pretvarjati, da imajo zabavo ali pa praznujejo rojstni dan, da lahko obhajajo evharistijo, ker je na tistem kraju prepovedana. Tudi danes so kristjani preganjani, bolj kot v prvih stoletjih. Bolj.

Identiteta kristjanov: blagri

Ob berilih, ki smo jih slišali, preganjanih kristjanih in katakombah, pomislim na tri besede: identiteta, mesto in upanje. Identiteta teh ljudi, ki so se tukaj zbirali, da bi obhajali evharistijo in hvalili Gospoda, je ista kot identiteta tolikih naših bratov v mnogih, mnogih državah, kjer je biti kristjan zločin, je prepovedano: nimajo pravic. Identiteta je tista, o kateri smo slišali: blagri. To je identiteta kristjanov: blagri, druge ni. Če to delaš, če tako živiš, si kristjan. »Ne, glej, jaz pripadam tej, oni skupnosti, temu gibanju …« Vse to je lepo, vendar je vse to fantazija v primerjavi to stvarnostjo. Tvoja osebna izkaznica je tale. In če je nimaš, gibanja in druge pripadnosti ne koristijo ničemur. Ali živiš tako ali pa nisi kristjan. Preprosto: to je rekel Gospod. »Ja, vendar ni lahko, ne vem, kako naj to živim…« Obstaja še en del evangelija, ki nam pomaga to bolje razumeti – le-ta bo tudi protokol, na podlagi katerega bomo sojeni: 25. poglavje Matejevega evangelija. Če bomo živeli ta dva evangeljska odlomka – blagre in veliki protokol –, bomo pokazali svojo krščansko identiteto. Brez tega ni identitete. Je pretvarjanje, da smo kristjani, vendar ni identiteta.

Mesto kristjana je v Božjih rokah

Druga beseda: mesto. Ljudje so prihajali sem, ker so se skrivali, da bi bili na varnem, in tudi zato, da bi pokopavali mrtve. Ljudje, ki danes na skrivaj obhajajo evharistijo, v tistih državah, kjer je prepovedano – mislim na tisto sestro v Albaniji, ki je bila v prevzgojnem taborišču v času komunizma. Duhovnikom je bilo prepovedano podeljevati zakramente. In ta sestra je tam krščevala na skrivaj. Ljudje, kristjani so vedeli, da je ta sestra krščevala, in mame so se približevale z otroki. Vendar pa ni imela kozarca ali česa, v kar bi dala vodo. Krščevala je s čevljem – v reki je zajemala vodo in krščevala s čevlji. Mesto kristjana je povsod. Mi nimamo privilegiranega mesta v življenju – nekateri ga hočejo imeti, so »kvalificirani kristjani«. Vendar pa ti tvegajo, da bi ostali samo »kvalificirani« in opustili ne bi bili več kristjani. Kje je mesto kristjanov? »Duše pravičnih so v Božjih rokah«: Mesto kristjana je v Božjih rokah, tam, kjer On želi. V Božjih rokah, ki so ranjene; so roke njegovega Sina, ki je hotel ohraniti rane, da bi jih pokazal Očetu in posredoval za nas. Mesto kristjana je v Jezusovi prošnji k Očetu: v Božjih rokah, in tam smo varni. Naj se zgodi karkoli, tudi križ: tudi, naša identiteta pravi, da bomo hvaležni, če nas preganjajo, če vse hudo govorijo zoper nas; vendar pa če smo v Božjih rokah, ki so polne ran iz ljubezni, smo varni. To je naše mesto.
In danes se lahko vprašamo: kje pa se jaz čutim najbolj varnega? V Božjih rokah ali z drugimi stvarmi, z drugimi gotovostmi, ki jih »vzamemo v najem«, ki pa bodo na koncu propadle, saj nimajo trdnosti? Ti kristjani, s to osebno izkaznico, ki so živeli in živijo v Božjih rokah, so možje in žene upanja: in to je tretja beseda, ki mi pride na misel danes: upanje.

Naše upanje je v nebesih

O njem smo slišali v drugem berilu: tisto poslednje videnje, kjer je vse narejeno na novo, kjer je vse na novo ustvarjeno, tista Domovina, kamor bomo šli mi vsi. In da bi vstopili tja, niso potrebne nenavadne stvari, niso potrebne bolj prefinjene drže: potrebno je le pokazati osebno izkaznico. V redu je, pojdi naprej. Naše upanje je v nebesih, naše upanje je zasidrano tam in mi, z vrvjo v roki, se opiramo, ko gledamo breg reke, ki jo moramo prečkati.

Identiteta: blagri in 25. poglavje Matejevega evangelija; najvarnejše mesto: v Božjih rokah, ki so ranjene iz ljubezni; upanje, prihodnost: sidro, tam, na drugem bregu, vendar pa se jaz dobro držim vrvi: to je pomembno. Vedno se oprijeti vrvi. Velikokrat bomo videli samo vrv, ne sidra, niti drugega brega. Vendar pa se oprimi vrvi in zagotovo boš varno prišel.

Po koncu svete maše v Priskilinih katakombah je sveti oče odšel še v kripto vatikanske bazilike, kjer je molil za pokojne papeže.