Papež dikasteriju za laike: Čutiti s srcem matere Cerkve in imeti pogled bratov

Andreja Červek – Vatikan

Čutiti s srcem Cerkve

Za člane Dikasterija za laike, družino in življenje je nujno, da vsak med njimi sprejme srce Cerkve za svoje. To pa zahteva prizadevanje, da se trudimo izstopi iz samih sebe in vstopi v novo perspektivo, je dejal papež Frančišek pri avdienci s člani in svetovalci Dikasterija za laike, družino in življenje, ki so se zbrali na prvem plenarnem zasedanju na temo »Verniki laiki, identiteta in poslanstvo v svetu«.

»Čutiti s srcem Cerkve« na prvem mestu pomeni »preiti iz lokalne perspektive k univerzalni«. Cerkev se ne identificira z mojo izvorno škofijo ali cerkvenim gibanjem, ki mu pripadam, ali s teološko šolo ali duhovnim izročilom, v katerem sem bil vzgojen. »Cerkev je katoliška, je univerzalna in je mnogo bolj prostrana, ima večjega duha, je 'velikodušna', v primerjavi z individualnim zornim kotom. 'Čutiti s srcem Cerkve' pomeni zatorej čutiti na katoliški, univerzalen način, s tem ko se gleda celoto Cerkve in sveta in ne samo na en del.«

Poleg tega se je treba truditi, da gremo čez svoje specifične osebne kompetence kot teologa, profesorja, zdravnika, predavatelja, pastoralnega delavca in tako dalje, da bi »osvojili pogled Cerkve-matere«. »Cerkev je mati,« je izpostavil papež in zbranim članom in svetovalcem dikasterija dejal, da so ob vsem znanju in izkušnjah poklicani »narediti korak več in se pred nekim pastoralnim projektom, pred izzivom, pred problemom vprašati, kako 'vidi' to stvarnost Cerkev-mati. Kako jo 'čuti'?« Na ta način bodo namreč pomagali dikasteriju, saj bodo Cerkvi znali dati glas, s tem ko bodo v sebi očistili in izostrili osebno mišljenje in čutenje ter ju naredili v polnosti cerkvena.

Ustvarjati slogo, vzgajati za odraslost, varovati izročilo

Papež je v nadaljevanju navedel nekaj značilnosti tega »cerkvenega čutenja«. Cerkev, ki je resnična mati, želi predvsem »slogo med svojimi otroki« ter »nima favoritov in ne daje nikomur prednosti«. »Tudi za vas je torej pomembno,« je izpostavil, »da vedno ponujate pozitivne modele za sodelovanje med laiki, duhovniki in posvečenimi, med pastirji in verniki, med škofijskimi organizmi in župnijami in gibanji in laičnimi združenji, med mladimi in starimi, pri tem pa se izogibate sterilnim nasprotovanjem in antagonizmom ter vedno spodbujate bratsko sodelovanje v korist skupnega dobrega ene družine, kar je Cerkev.«

Cerkev kot mati prav tako želi, da njeni otroci »rastejo ter postanejo avtonomni, ustvarjalni in podjetni, ne pa da ostanejo otročji«, je nadaljeval sveti oče. In na isti način, je vsem vernikom laikom, otrokom Cerkve, treba pomagati, da rastejo in postanejo 'odrasli', da presežejo upornost in strahove ter pogumno stopijo na plano, s tem da svoje sposobnosti usmerijo v služenje v družbi, kulturi, politiki ter se neustrašno spoprimejo s kompleksnimi izzivi sodobnega sveta.

Cerkev kot resnična mati zna tudi »varovati zgodovino in živo izročilo družine«. Za člane dikasterija to pomeni, kot je dodal papež, da znajo držati skupaj preteklost, sedanjost in prihodnost. »Cerkev živi danes kot spomin in upanje, s tem ko stalno meče semena kraljestva in se ne obremenjuje s takojšnjimi uspehi.«

Imeti pogled bratov

Druga podoba, ki jo je hotel zbranim ponuditi papež Frančišek je bila »imeti pogled bratov«: »Vi niste 'družbeni ali cerkveni inženirji', ki načrtujejo strategije za izvedbo po vsem svetu, da bi tako med laiki širili določeno versko ideologijo. Vi ste poklicani misliti in delovati kot 'bratje v veri', pri tem pa se vedno spominjati, da se vera rodi iz osebnega srečanja z živim Bogom in črpa hrano iz zakramentov Cerkve.«

Formacija se ne more osredotočiti izključno na delovanje. Danes je zelo pomembno, da imajo otroci, mladi, zakonci molitveno življenje, vsakodnevni in domač pogovor z Bogom. In zato se ni treba bati, da bi samim laikom zaupali spremljanje drugih laikov v duhovnem življenju.

Glavna naloga članov dikasterija prav tako ni oblikovanje iniciativ, s katerimi bi se naj laike vključilo v cerkvene strukture in programe, ampak – kot je pripomnil papež – »pomagati, da bo v njih raslo zavedanje, da so Kristusove priče v zasebnem življenju in družbi«, da so »skorajda 'vidna znamenja' Kristusove navzočnosti v vsakem okolju«. »Zato bi moral dikasterij, katerega del ste, predvsem pomagati mnogim Kristusovim učencem, da  vsakdanjost živijo v skladu z krstno milostjo, ki so jo prejeli. Mnogi so verniki laiki po sveto, ki s ponižnim in iskrenim življenjem svoje vere postajajo velike luči za tiste, ki živijo ob njih.«

Razširiti pogled

Da bi se izognili nevarnosti pogleda, ki je preveč oddaljen in ločen od realnosti, je papež Frančišek zbrane povabil, naj vedno mislijo na izzive in nevarnosti, ki jih oni sami srečujejo, ko si kot kristjani prizadevajo živeti v svojih družinah, na delovnem mestu, v skupnosti, kjer živijo. Izhajajoč iz svojih izkušenj in težav bodo bolje razumeli vsakodnevni napor vernikov laikov po vsem svetu, katerih težave pogosto povečujejo še revščina in družbena nestabilnost, versko preganjanje in ideološka protikrščanska propaganda.

Sveti oče je prav tako spodbudil, naj se poistovetijo s tistimi kristjani, ki živijo drugačne izkušnje kot oni: tisti, ki ne pripadajo neki posebni cerkveni stvarnosti; ki živijo na oddaljenih krajih in imajo malo priložnosti za formacijo in človeško in duhovno rast; ki predstavljajo manjšino v svoji državi in živijo v več verskem okolju; ki svojo vero hranijo izključno z ljudsko pobožnostjo; ki so evangelizirani samo z molitvenim življenjem v družini. »Razširiti pogled na vse brate v veri, vsake družbene kategorije in na vseh koncih sveta, vam bo zelo pomagalo, da boste na ustvarjalen in realen način razmišljali o tem, kako je lahko dikasterij podpora krajevnim Cerkvam pri spremljanju krščenih, da bodo živeli z veseljem, prepričanjem in zvestobo pripadnost Kristusu ter tako postali učenci misijonarji, protagonisti pri podpiranju življenja, pri zaščiti pravičnosti, miru in svobode ter pri pospeševanju zdravega sobivanja med narodi in kulturami,« je še dejal papež Frančišek.