Išči

Vatican News
Logotip Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Logotip Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). 

Papež poslal sporočilo na plenarno zasedanje predsednikov evropskih škofovskih konferenc

»Letošnja tema »Evropa, čas prebuditve? Znamenja upanja« predstavlja pomemben izziv, ki ga je treba premisliti o poteh, na katere bi se lahko podali, da bi v Evropo vrnili upanje«. S temi besedami se začne pismo, ki ga je papež Frančišek poslal kardinalu Angelu Bagnascu, predsedniku Sveta škofovskih konferenc Evrope v Santiago de Compostelo, kjer poteka od 3. do 6. oktobra 2019 redno plenarno zasedanje predsednikov evropskih škofovskih konferenc, ki ga organizira Svet evropskih škofovskih konferenc (CCEE). V imenu Slovenske škofovske konference (SŠK) se zasedanja udeležuje njen predsednik, ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Sporočilo papeža Frančiška

Gospodu kardinalu Angelu Bagnascu,
predsedniku Sveta škofovskih konferenc Evrope.
Na začetku letnega plenarnega zasedanja Sveta škofovskih konferenc Evrope želim poslati vam, eminenca, ekscelenci msgr. Juliánu Barriu Barriu, nadškofu v Santiagu, in vsem udeležencem svoj prisrčen pozdrav. Letošnja tema »Evropa, čas prebuditve? Znamenja upanja« predstavlja pomemben izziv, ki ga je treba premisliti o poteh, na katere bi se lahko podali, da bi v Evropo vrnili upanje.

Pomenljivo je, da vaše srečanje poteka v bližini groba apostola Jakoba, ki je od davnih dni cilj številnih romarjev, ki prihajajo iz vse Evrope in izročijo v roke apostola svoje stiske, prošnje in upanja. V Santiago, mesto na skrajnem zahodu Evrope, se steka cel kontinent. V njem se srečujeta središče in obrobje. To je torej visoko simboličen kraj za ponovno odkritje velikega bogastva Evrope, združene v svojem verskem in kulturnem izročilu, čeprav so zanjo tako značilne  mnoge posebnosti, ki predstavljajo njeno bogastvo. »Celotna Evropa«, je spominjal Janez Pavel II., »se je ponovno našla okoli ‘spomina’ Jakoba v tistih stoletjih, v katerih se je gradila kot homogen in duhovno poenoten kontinent. Zato je sam Goethe izjavil, da se je zavest Evrope rodila na romanju«.

Dragi bratje v škofovski službi. Vabim vas, da te dneve živite kot romanje, ki teži po odkritju znamenj upanja, ki ozvezdujejo Evropo naših dni. Veliko jih je, pogosto skritih, tudi če se nam pogosto dogaja, da se zanje ne zmenimo. Vidimo jih v skrbi tolikih naših bratov za tiste, ki so v potrebi, zlasti za bolnike, zapornike, reveže, migrante in begunce; kakor tudi v prizadevanju na kulturnem področju, zlasti v vzgoji najmanjših, ki so prihodnost Evrope. Vera v vstalega Gospoda je kristjane naredila neustrašne v ljubezni in ona je tudi najmočnejši protistrup proti težnjam našega časa, ki so polne delitev in nasprotij.

Vi si morate torej prizadevati za dejavno ljubezen. Dejavna ljubezen je kraljevska pot kristjanovega življenja, kakor nas uči sam Gospod Jezus: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35-36). Vsakokrat, ko naredimo eno samo od teh stvari svojemu bratu, smo jo naredili Gospodu Jezusu. Takšna zastonjskost predstavlja otipljivo znamenje upanja, ker nas vodi k temu, da bližnjega gledamo kot osebo. Populizmi, ki jih vidimo, kako se širijo v naših časih, se hranijo z nenehnim iskanjem nasprotij, ki ne odpirajo srca, ampak ga zaprejo znotraj zidov dušečega nezadovoljstva. Nasprotno pa dejavna ljubezen odpira in daje dihati. Dejavna ljubezen oseb ne zoperstavlja, ampak v »potrebah najbolj zadnjega« vidi odseve potreb vsakega izmed nas, saj smo vsi nekoliko uničeni, vsi nekoliko krhki, vsi potrebni skrbi.

Dejavna ljubezen do bližnjega se sproži, ko spoznamo, da smo otroci enega Očeta, ki nas je ustvaril in nas ljubi. Naj se torej ne zmanjša naše prizadevanje za pričevanje vere našemu času, ki je pogosto  izgubljen, zavedajoč se, da se vere ne prenaša s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo, se pravi s pričevanjem. Ne gre za ponovno predstavljanje shem iz preteklosti, ampak da se pustimo voditi Gospodovemu Duhu v ponujanju veselja, ki iz evangelija izvira možem in ženam, ki jih srečujemo v svojem vsakdanjem služenju.

Pri tem sklepu naj vam pomaga ponovno odkritje likov treh svetih žena, ki jih je sv. Janez Pavel II. 1. oktobra 1999 razglasil za sozavetnice Evrope: sv. Brigite Švedske, sv. Katarine Sienske in sv. Terezije Benedikte od Križe (Edith Stein). One nam skupaj kažejo na dejavno ljubezen, živeto v družini, ki je temelj vsake človeške družbe, in kot služenje bližnjemu v resnici in žrtvovanju. Njihova preprosta dejanja so nabita z upanjem, ker so polna tiste ljubezni, »ki premika sonce in druge zvezde« in nas dela v polnosti človeške.

Ko Cerkev stopa na pot bližine z bližnjimi, ko se sklanja nad rane tistih, ki so izgubljeni, nezaščiteni in odrinjeni, obnavlja svoje prizadevanje za graditev Evrope, odgovornost, ki se ji ni nikoli odpovedala, pa čeprav med številnimi težavami, odkar so sv. Pavel, Sila in Timotej pristali na obalah Evrope (prim. Apd 16,9). V zvestobi svojemu Gospodu in lastnim koreninam naj si Božje ljudstvo prizadeva za nov evropski humanizem, obenem pa naj ceni vse, kar je v izročilu tega kontinenta najdragocenejše: obramba življenja in človekovega dostojanstva, podpora družini in temeljne pravice osebe. Po takšnem prizadevanju bo Evropa lahko rasla kot družina ljudstev, kot dežela miru in upanja.

S temi besedami vas spodbujam, da nadaljujete s svojim pastoralnim prizadevanjem, vam zagotavljam svoj spomin v molitvi in vam z veseljem pošiljam apostolski blagoslov.

Frančišek

Petek, 4. oktober 2019, 13:18