Papež med konzistorijem: Ali se zavedamo, da je Bog najprej nam izkazal sočutje?

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sočutje – ključna beseda evangelija

V središču evangeljske pripovedi, ki smo jo slišali (Mr 6,30-37a), je Jezusovo »sočutje« (prim. v. 34). Sočutje, ključna beseda evangelija; zapisana je v Kristusovem srcu, od nekdaj je zapisana v srcu Boga.

Sočutje – drža Gospodovega srca

V evangelijih velikokrat vidimo Jezusa, ki je sočuten do oseb, ki trpijo. In bolj beremo, bolj zremo in bolj razumemo, da Gospodovo sočutje ni priložnostna, občasna drža, ampak stalna; pravzaprav se zdi, da je to drža njegovega srca, v katerem se je učlovečilo Božje usmiljenje.

Jezus je iztegnjena roka Boga

Marko, na primer, navaja, da je tedaj, ko je Jezus začel hoditi po Galileji, kjer je pridigal in izganjal hude duhove, k njemu »prišel gobavec, ki ga je na kolenih prosil in rekel: "Če hočeš, me moreš očistiti!" Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: "Hočem, bodi očiščen!"« (1,40-42). V tem dejanju in v teh besedah je poslanstvo Jezusa, človekovega Odrešenika: Odrešenik v sočutju. On uteleša Božjo voljo, da bi očistil človeka, ki je bolan zaradi gobavosti greha; On je »iztegnjena roka Boga«, ki se dotakne našega bolnega mesa in uresniči to delo tako, da napolni brezno ločitve.

Jezus gre iskat osebe, ki so brez upanja

Jezus gre iskat osebe, ki so zavržene, tiste, ki so brez upanja. Kakor tisti človek, ki je bil osemintrideset let hrom in je ležal pri kopeli Betseda ter zaman čakal, da bi mu kdo pomagal vstopiti v vodo (prim. Jn 5,1-9).

Sočutje je od vedno vtisnjeno v Očetovsko srce Boga

To sočutje ni vzniknilo na določeni točki zgodovine zveličanja, ne, vedno je bilo v Bogu, vtisnjeno v njegovo Očetovsko srce. Vidimo ga v pripovedi o Mojzesovem klicu, ko mu Bog govori iz gorečega grma in mu pravi: »Videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje […]: poznam njegove bolečine« (2Mz 3,7).

Ljubezen Boga do ljudstva je prežeta s sočutjem

Ljubezen Boga do njegovega ljudstva je popolnoma prežeta s sočutjem, do te mere, da je v tem odnosu zaveze to, kar je božje, sočutno, medtem ko se žal zdi, da je to, kar je človeško, tako brez sočutja, tako oddaljeno. Bog sam to reče: »Kako bi te mogel zapustiti, Efrajim, kako izročiti drugemu, Izrael? […] Moje srce se v meni obrača, moje drobovje drgeta. […] Kajti jaz sem Bog in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam z jezo« (Oz 11,8-9).

Jezusovi učenci pogosto pokažejo, da nimajo sočutja

Jezusovi učenci pogosto pokažejo, da nimajo sočutja, kakor v tem primeru, pred problemom množic, ki jih je potrebno nasititi. Oni v bistvu rečejo: »Naj se znajdejo …« Gre za držo, ki je skupna nam, ljudem, tudi kadar smo posvečene osebe ali celo duhovniki. Vloga, ki jo opravljamo, ni dovolj za to, da bi postali sočutni, kakor kaže vedenje duhovnika in levita, ki sta šla tedaj, ko sta videla umirajočega človeka ob robu ceste, po drugi strani mimo. V sebi sta si verjetno rekla: »Mene to ne zadeva«. Vedno obstajajo opravičila; včasih so tudi šifrirana in zaradi njih nastajajo »institucionalni škarti«, kot v primeru gobavcev: »Seveda, ostati morajo zunaj, tako je prav.« Iz te zelo – preveč – človeške drže izhajajo tudi strukture nesočutja.

Ali se zavedamo, da je Bog najprej nam izkazal sočutje?

Na tej točki se lahko vprašamo: ali se zavedamo, najprej mi sami, da je Bog najprej nam izkazal sočutje? Posebej se obračam na vas, bratje kardinali in tisti, ki boste to postali: ali je v vas živo to zavedanje? Da je pred vami vedno hodilo in hodi Njegovo usmiljenje? Ta zavest je bilo stalno stanje brezmadežnega srca Device Marije, ki hvali Boga kot »svojega zveličarja«, ki »se je ozrl na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).

Ljubezenska zgodba Boga z Jeruzalemom

Meni zelo dobro dene, če se pogledam v odlomku iz 16. poglavja iz knjige preroka Ezekiela: v ljubezenski zgodbi Boga z Jeruzalemom; v tistem zaključku: »Jaz bom sklenil svojo zavezo s teboj in tedaj spoznaš, da sem jaz Gospod – da se osramočena spomniš tega in od sramu ne odpreš več ust, ko ti odpustim vse, kar si počela« (Ezk 16,62-63). Ali v tisti drugi Ozejevi prerokbi: »Popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. […] Tam bo odgovarjala kakor v dneh svoje mladosti, kakor na dan svojega odhoda iz egiptovske dežele« (2,16-17).

Ali je v nas živa zavest Božjega sočutja?

Ali je v nas živa zavest tega Božjega sočutja do nas? Ne gre za nekaj izbirnega, in ne bi rekel niti za »evangeljski svet«. Ne, gre za bistveno sposobnost. Če se ne čutim subjekt Božjega sočutja, ne razumem njegove ljubezni. Ne gre za stvarnost, ki bi se jo moglo razložiti. Ali jo čutim ali je ne čutim. In če je ne čutim, kako jo lahko posredujem, pričujem, podarjam? Konkretno: ali imam sočutje do tistega brata, do tistega škofa, tistega duhovnika? … Ali pa vedno uničujem s svojo držo obsojanja, ravnodušnosti?

Od tega živega zavedanja je odvisna tudi zvestoba

Od tega živega zavedanja je odvisna tudi sposobnost biti lojalen v svojem služenju. Tudi za vas, bratje kardinali. Razpoložljivost kardinala za to, da bi dal lastno kri – kar pomeni rdeča barva obleke – je gotova tedaj, kadar je ukoreninjena v tej zavesti, da smo prejeli sočutje, ter v sposobnosti imeti sočutje. Drugače ni mogoče biti lojalni. Mnoge nelojalne drže cerkvenih mož so odvisne od pomanjkanja tega občutka prejetega sočutja, od navade gledati na drugo stran, od navade ravnodušnosti.

Prosimo danes za milost sočutnega srca

Prosimo danes, na priprošnjo apostola Petra, za milost sočutnega srca, da bi bili priče Tistega, ki nas je pogledal z usmiljenjem, nas izvolil, nas posvetil in poslal, da bi vsem ponesli njegov evangelij zveličanja.