Išči

Vatican News

Papež med homilijo o »religiji jaza« in veri v Boga

Papež Frančišek je danes dopoldan v baziliki sv. Petra vodil slovesno somaševanje ob zaključku škofovske sinode za Panamazonijo. V homiliji je razmišljal o molitvi cestninarja, farizeja in ubožca ter povabil, k molitvi za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da bi prepoznali, da potrebujemo Božje usmiljenje ter bi znali prisluhniti kriku ubogih.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Božja beseda nam danes pomaga moliti preko treh oseb: v Jezusovi priliki molita farizej in cestninar, prvo berilo pa govori o molitvi ubožca.

Farizej prakticira religijo jaza

1. Farizejeva molitev se začne takole: »Bog, zahvaljujem se ti.« To je odličen začetek, saj je najboljša molitev hvaležnost in hvala. Vendar pa takoj vidimo razlog, za katerega se zahvaljuje: »da nisem kakor drugi ljudje« (Lk 18,11). In tudi razloži, zakaj: posti se dvakrat na teden, medtem ko se je bilo v tistem času obvezno postiti enkrat letno; daje desetino od vsega, kar ima, medtem ko je bila desetina predpisana samo za najpomembnejše pridelke (prim. 5 MZ 14,22). Skratka, baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi največjo: ljubiti Boga in bližnjega (prim. Mt 22,36-10). Ker je prepoln lastne gotovosti, lastne sposobnosti, da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, osredotočen je le nase. Drama tega človeka je, da je brez ljubezni. Vendar pa tudi najboljše stvari, brez ljubezni, nič ne koristijo, kot pravi sveti Pavel (prim 1Kor). In kakšen je rezultat brez ljubezni? Takšen, da na koncu človek, namesto da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, da bi kaj potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Je v templju Boga, vendar pa prakticira religijo jaza. Številne skupine, kristjani, katoličani gredo po tej poti.

Koliko domnevnih vzvišenosti, tudi danes!

In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje: zanj nima cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od drugih, ki jih imenuje, dobesedno, »ostanek, preostanek« (»loipoi«, Lk 18,11). So »ostanki«, izmečki, od katerih se je treba distancirati. Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem, postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi. Ali pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes! To smo videli med sinodo, ko smo govorili o izkoriščanju stvarstva, ljudi, prebivalcev v Amazoniji, o trgovini z ljudmi, o trgovanju z ljudmi.

Resnično češčenje Boga gre vedno preko ljubezni do bližnjega

Napake iz preteklosti niso bile dovolj, da bi prenehali ropati druge in zadajati rane svojim bratom ter naši sestri zemlji: to smo videli v iznakaženem obličju Amazonije. Religija jaza se nadaljuje, hinavska s svojimi obredi in »molitvami« - toda mnogi so katoličani, se imajo za katoličane, a so pozabili biti kristjani in človeški - pozablja na resnično češčenje Boga, ki gre vedno preko ljubezni do bližnjega. Tudi kristjani, ki molijo in hodijo ob nedeljah k maši, so podložniki te religije jaza. Lahko pogledamo v svojo notranjost in vidimo, če je tudi za nas kdo manjvreden, primeren za odpad, tudi samo z besedami. Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene, da smo v redu, da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o drugih slabo govorili in se pritoževali, da bi koga zaničevali. Te stvari Bogu niso všeč. Previdnostno je, da nas danes pri tej maši spremljajo ne samo domorodci Amazonije, ampak tudi najbolj ubogi razvitih družb, bolni bratje in sestre skupnosti Barka. Z nami so v ospredju.

Cestninar pred Boga postavi srce, ne zunanjosti

2. Preidimo k drugi molitvi. Cestninarjeva molitev pa nam pomaga razumeti, kaj je Bogu všeč. On ne začne pri svojih zaslugah, ampak pri svojih pomanjkljivostih; ne pri svojem bogastvu, ampak pri svoji revščini: ne ekonomski – cestninarji so bili bogati in so služili tudi na krivičen način, na škodo svojih sodržavljanov –, ampak revščini življenja, saj se v grehu nikoli ne živi dobro. Tisti človek, ki izkorišča druge, se prepozna ubog pred Bogom in Gospod usliši njegovo molitev, ki je sestavljena le iz sedmih besed, vendar iz pravih drž. Medtem ko je farizej stal spredaj (prim. v. 11), je cestninar daleč proč in »še oči ni hotel vzdigniti proti nebu«, ker ve, da Nebo obstaja in je veliko, medtem ko se on čuti majhnega. In »tolkel se je po prsih« (prim. v. 13), saj je v prsih srce. Njegova molitev se rodi v srcu, je prosojna: pred Boga postavi srce, ne zunanjosti. Moliti pomeni pustiti se gledati Bogu od znotraj, saj je Bog, ki me gleda, ko molim, moliti je torej pustiti se, da nas Bog gleda od znotraj, brez pretvarjanj, brez izgovorov, brez opravičevanja. Večkrat nam gre na smeh ob kesanju polnem samo opravičevanja. Bolj kot kesanje, se zdi, da je samo kanonizacija. Od hudiča namreč prihajata nejasnost in dvoličnost, to so opravičevanja in  od Boga luč ter resnica, kar je prosojnost mojega srca. Lepo je bilo, in za to sem vam hvaležen, dragi sinodalni očetje in bratje, v teh tednih izmenjavati stališča s srcem, z iskrenostjo in pristnostjo, ko smo pred Boga ter pred brate prinašali napore in upanja.

Vsi potrebujemo zveličanje

Danes, ko gledamo cestninarja, ponovno odkrijemo, kje ponovno začeti: pri zavedanju, da potrebujemo zveličanje, vsi. To je prvi korak religije Boga, ki je usmiljenje do tistega, ki priznava, da je ubog. Korenina vsake duhovne napake pa, kakor so učili starodavni menihi, je ta, da se imamo za pravične. Imeti se za pravične, pomeni pustiti Boga, ki je edini pravični, pred hišo. Zelo je pomembna ta začetna drža, ki nam jo Jezus kaže s protislovno primerjavo, ko v priliko vključi najbolj pobožno in vdano osebo tistega časa, farizeja, in največjega javnega grešnika, cestninarja. In sodba se obrne: tisti, ki je dober, a domišljav, je poražen; tistega, ki je slab, vendar ponižen, pa Bog poviša. Če iskreno pogledamo vase, v vseh nas vidimo oba, farizeja in cestninarja. Malo smo cestninarji, saj smo grešniki, in malo farizeji, ker smo domišljavi, sposobni samoopravičevanja, smo eksperti v tem, da se opravičujemo! Pri drugih pogosto deluje, pri Bogu pa ne. Molimo, da bi prosili za milost, da bi se čutili potrebni usmiljenja, notranje ubogi. Tudi zato nam dobro dene obiskovanje ubogih, da bi se spomnili, da smo ubogi; da bi se spomnili, da Božje zveličanje deluje le v ozračju notranjega uboštva.

Ubožci so žive ikone krščanskega preroštva

3. Tako pridemo do molitve ubožca. Le-ta, pravi Sirah, »predre oblake« (35,21). Medtem ko molitev tistega, ki se ima za pravičnega, ostaja na zemlji, saj jo potepta gravitacijska sila egoizma, se molitev ubožca povzpne naravnost k Bogu. Verski čut Božjega ljudstva je v ubogih videl »nebeške vratarje«: oni so tisti, ki nam bodo odprli ali ne vrata večnega življenja; oni, ki se niso imeli za gospodarje tega življenja, ki niso postavljali sebe pred druge, ki so imeli svoje bogastvo le v Bogu. Oni so žive ikone krščanskega preroštva.

Prisluhniti kriku ubogih

Na tej sinodi smo imeli milost, da smo prisluhnili glasovom ubogih in razmišljali o negotovosti njihovih življenj, katerim grozijo plenilski modeli razvoja. In vendar, prav v tej situaciji so mnogi izpričali, da je mogoče gledati stvarnost na drugačen način: tako, da jo sprejmemo z odprtimi rokami kot dar, da nimamo stvarstva, v katerem živimo, za sredstvo, ki ga je potrebno izkoristiti, ampak za dom, ki ga je potrebno varovati, v zaupanju v Boga. On je Oče in usliši »prošnjo tistega, ki se mu je zgodila krivica« (v. 16).  Kolikokrat se, tudi v Cerkvi, ne prisluhne glasovom ubogih in se jim celo posmehuje ali se jih utiša, ker so neprijetni. Molimo, da bi prosili za milost, da bi znali prisluhniti kriku ubogih; to je krik upanja Cerkve. Če bomo njihov krik naredili za svojega, bo tudi naša molitev, v to smo prepričani, predrla oblake.

Sobota, 26. oktober 2019, 17:35