Cerca

Vatican News

Papež Frančišek: Mnogi bratje in sestre so »prelili« svoje življenje v Amazoniji

»Apostol Pavel, največji misijonar v zgodovini Cerkve, nam pomaga »udejanjiti sinodo«, »hoditi skupaj«, saj se zdi, da je to, kar piše Timoteju, namenjeno nam pastirjem, ki smo v službi Božjega ljudstva.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval v baziliki sv. Petra v nedeljo, 6. oktobra, ob začetku izredne škofovske sinode za področje Panamazonije.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

»Služabniki brez koristi«

Predvsem pravi: »Priporočam ti, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (2Tim 1,6). Škofje smo, ker smo prijeli Božji dar. Nismo podpisali sporazuma, nismo prejeli delovno pogodbe v roko, ampak roke na glavo, da bodo zatem tudi naše roke dvignjene v priprošnjo h Gospodu in roke stegnjene k bratom. Prejeli smo dar, da bi bili dar. Daru ni mogoče kupiti, ne izmenjati in ne prodati. Prejme se ga in se ga podari. Če si ga prilastimo, če se mi postavimo v središče in ne pustimo, da bi bil dar v središču, iz pastirjev postanemo funkcionarji in iz daru napravimo opravilo, tako izgine zastonjskost in končamo tako, da začnemo streči samim sebi in se pustimo streči Cerkvi. Naše življenje pa je zaradi prejetega daru za služenje. To omenja evangelij, ki govori o »nekoristnih služabnikih« (Lk 17,10). Ta izraz hoče reči tudi »služabniki brez koristi«. Pomeni, da se ne lotimo dela zato, da bi dosegli korist, svoj zaslužek, ampak, ker smo zastonj prijeli, zastonj dajemo (prim. Mt 10,8). Vse naše veselje naj bo v služenju, kajti Bog nam je prvi služil, saj je postal naš služabnik. Dragi bratje, v tem se čutimo poklicani, da bi pri služenju postavili v središče Božji dar.

Dajati življenje ognju

Da bi pa bili zvesti temu našemu klicu, našemu poslanstvu, nas sv. Pavel spominja, da je potrebno dar razplamteti. Glagol, ki ga uporablja, očara: razplamteti dobesedno v izvirniku pomeni »dajati življenje ognju« [anazopurein]. Dar, ki smo ga prejeli, je ogenj, žgoča ljubezen do Boga in do bratov. Ogenj se ne ohranja sam, umre, če se ga ne vzdržuje pri življenju, ugasne in prekrije ga pepel. Če vse ostane tako, kot je, če je minevanje naših dni v »vedno se je delalo tako«, dar izgine zadušen pod pepelom strahov in zaskrbljenostjo pri ohranjanju statusa quo. Toda »Cerkev se na noben način ne sme omejiti samo na pastoralo »vzdrževanja« za tiste, ki že poznajo Kristusov evangelij. Misijonarski zagon je jasno znamenje zrelosti neke cerkvene skupnosti« (Benedikt XVI. Gospodova Beseda, 95), kajti Cerkev je vedno na poti, vedno v izhodu, nikoli zaprta sama vase. Jezus ni prišel, da bi prinesel večerni vetrič, temveč ogenj na zemljo.

Duh previdnosti

Ogenj, ki poživlja dar, je Sveti Duh, darovalec vseh darov. Zato sv. Pavel nadaljuje: »Lepi zaklad, ki ti je bil zaupan obvaruj po Svetem Duhu« (prim. 2Tim 1,14). In še: »Bog ni dal duha boječnosti, ampak moči, ljubezni in previdnosti« (v. 7). Ne duha boječnosti, temveč previdnosti. Kdo bi si morda mislil, da je previdnost krepost »carinikov«, ki vse ustavijo, da ne pride do pogreška. Ne, previdnost je krščanska krepost, je krepost življenja, še več, je krepost vladanja. Dal nam je tega duha previdnosti. Pavel namreč postavi previdnost nasproti boječnosti. Kaj je torej ta previdnost Duha? Kakor uči katekizem, je »ne smemo zamenjati z boječnostjo ali s strahom, temveč je krepost, ki nagiblje v razločevanje v vsakršni okoliščini za naše resnično dobro in za izbiro za to primernih sredstev« (KKC 1806). Previdnost ni neodločnost, ni obrambna drža. Je krepost pastirja, ki za služenje z razumnostjo zna razločevati, je občutljiv za novost Svetega Duha. Torej, razplamteti dar v ognju Duha, je nasprotno od pustiti, da gredo stvari naprej, ne da bi karkoli storili. Da bomo zvesti novosti Duha, je milost, za katero moramo prositi v molitvi. On, ki dela vse novo, naj nam podari drzno previdnost, navdihuje našo sinodo za prenovo poti za Cerkev v Amazoniji, da ne bo ugasnil ogenj poslanstva.

Božji ogenj se vzdržuje s podelitvijo

Božji ogenj, kakor v prizoru gorečega grma, gori a ne zgori (prim. 2Mz 3,2). Je namreč ogenj ljubezni, ki razsvetljuje, greje in daje življenje in ne ogenj, ki izbruhne in požira. Ko se brez ljubezni in spoštovanja požira ljudstva in kulture, to ni Božji ogenj, ampak svetni ogenj. In vendar, kolikokrat Božji dar ni bil ponujen temveč vsiljen, kolikokrat je bila kolonizacija, ne pa evangelizacija. Naj nas Bog obvaruje pred novimi kolonialisti. Ogenj, prižgan zaradi interesov, ki uničujejo, kakor tisti pred kratkim, ki je pustošil po Amazoniji, ni evangeljski. Božji ogenj je toplota, ki privlači in zbira v enost. Vzdržuje se ga s podelitvijo, ne z dobičkom. Požirajoči ogenj pa izbruhne, ko se vztraja pri lastnih idejah, ko se vzpostavi svojo skupino in se požiga raznovrstnost za standardizacijo vseh in vsega.

Evangeliju se služi z Božjo močjo

Razplamteti dar pomeni, sprejeti drzno previdnost Duha in biti zvesti njegovi novosti. Sv. Pavel nam nameni še zadnjo spodbudo: »Ne sramuj se torej pričevati za našega Gospoda…, ampak trpi z menoj za evangelij z močjo Boga« (2Tim 1,8). Naproša torej pričevanje evangelija, trpljenje za evangelij, z eno besedo živeti za evangelij. Oznanilo evangelija je najodličnejši kriterij za življenje Cerkve, je njeno poslanstvo, je njena identiteta. Malo zatem Pavel piše: »Jaz se namreč že darujem« (2Tim 4,6). Oznanjati evangelij, je živeti daritev, je pričevati vse do konca, biti ves za vse (prim. 1Kor 9,22) in ljubiti vse do mučeništva. Bogu se zahvaljujem, da so v kardinalskem zboru nekateri bratje kardinali, ki so v življenju okusili križ mučeništva. Apostol namreč poudarja, da se evangeliju služi, ne s posvetno močjo, ampak samo z Božjo močjo tako, da se vedno ostane v ponižni ljubezni, v veri, da je edini način za resnično imeti življenje je, izgubiti ga za ljubezen.

Mnogi bratje in sestre so »prelili« življenje v Amazoniji

Dragi bratje, skupaj glejmo na Križanega Jezusa, na njegovo srce odprto za nas. Tam začnimo, saj je od tam privrel dar, ki nas je rodil; od tam je bil razlit Duh, ki prenavlja (prim. Jn 19,30). Od tam se čutimo poklicane vsi in vsak, da damo življenje. Mnogi bratje in sestre v Amazoniji nosijo težke križe in čakajo na osvobajajočo tolažbo evangelija, ljubeče ljubkovanje Cerkve. Mnogi bratje in sestre v Amazoniji so »prelili« svoje življenje. Dovolite mi, da ponovim besede našega priljubljenega kardinala Hummesa, ki gre, ko pride v tista majhna mesta Amazonije, na pokopališče, da poišče grob misijonarjev. To je gesta Cerkve do tistih, ki so »prelili« življenje v Amazoniji. In potem z malo lokavosti pravi papežu: »Ne pozabi na njih! Zaslužijo si kanonizacijo«. Za njih, za tiste, ki sedaj podarjajo življenje, za tiste, ki so »prelili« svoje življenje, z njimi skupaj hodimo.

Nedelja, 6. oktober 2019, 12:11