Papež med katehezo: Cerkev odprtih vrat širi svoj prostor, da lahko vstopijo vsi

Andreja Červek – Vatikan

Med avdienco se je bral odlomek iz Apostolskih del: »Po daljšem razpravljanju je Peter vstal in jim spregovoril: 'Bratje! Vi veste, da me je Bog že pred davnim časom izbral izmed vas, da bi pogani po mojih ustih slišali besedo evangelija in sprejeli vero. Bog, ki pozna srca, je to izpričal tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam. […] Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni tako kakor oni.'« (Apd 15, 7-11).

Božja beseda potuje vsepovsod

Apostolska dela pripovedujejo, da je sv. Pavel, potem ko ga je srečanje z Jezusom spremenilo, sprejet s strani Cerkve v Jeruzalemu, in sicer s posredovanjem Barnabe. Začne oznanjati Kristusa, a je zaradi sovraštva nekaterih prisiljen oditi v Tarz, svoje rojstno mesto, kjer se mu Barnaba pridruži in ga vključi v dolgo »potovanje Božje besede«. Kot je spomnil papež Frančišek, se za Apostolska dela lahko reče, da je »knjiga dolgega potovanja Božje besede: Božjo besedo se oznanja in oznanja se jo vsepovsod. To potovanje se začne po velikem preganjanju (glej Apd 11,19), ki pa, namesto da bi prekinilo oznanjevanje, postane priložnost za razširitev polja, kjer se trosi dobro seme besede. Kristjani se ne prestrašijo. Morajo bežati, a bežijo z besedo in jo trosijo vsepovsod.«

Pavel in Barnaba v Antiohiji

Pavel in Barnaba sprva prideta v Antiohijo v Siriji, kjer ostaneta eno leto, da bi učila in pomagala skupnosti pognati korenine (glej Apd 11,26). Oznanjata predvsem judovski skupnosti, torej judom. Antiohija tako postane središče misijonarskega zagona, zahvaljujoč oznanjevanju, s katerim evangelizatorja, Pavel in Barnaba, vplivata na srca vernikov, ki so ravno v Antiohiji prvič imenovani »kristjani« (glej Apd 11,26).

Cerkev z odprtimi vrati

V Apostolskih delih se pokaže narava Cerkve, ki ni neka utrdba, ampak šotor, ki lahko razširiti svoj prostor (glej Iz 54,2) in vsem omogoči vstop. »Cerkev je v izhodu ali pa ni Cerkev,« je poudaril papež. »Ali je na poti in stalno širi svoj prostor, da lahko vsi vstopijo, ali pa ni Cerkev. Cerkev z odprtimi vrati (glej Evangelii gaudium, 46), vedno z odprtimi vrati. Ko vidim kakšno cerkvico tu v mestu ali v kakšni drugi škofiji, od koder se vrnem, z zaprtimi vrati, je to slabo znamenje. Cerkve morajo vedno imeti odprta vrata, kajti to je simbol tega, kar cerkev je: vedno odprta. 'Cerkev je poklicana, da je vedno odprta Očetova hiša. Tako da nekdo, ki želi slediti navdihu Duha in se približati Bogu, ki ga išče, ne naleti na hladnost zaprtih vrat'« (glej Evangelii gaudium, 47).

Vprašanje, ki privede do jeruzalemskega zbora

A komu je namenjena ta »novost odprtih vrat«? Poganom. Apostoli so sicer oznanjali judom, a na vrata Cerkve so prišli trkat tudi pogani. In ta novost odprtih vrat za pogane razvname zelo živ spor. Nekateri judje zatrjujejo, da je za odrešitev potrebno obrezovanje, zatem pa prejem krsta. Pravijo: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete odrešíti« (Apd 15,1). Kot je pojasnil papež, to pomeni, da prej ne morejo prejeti krsta; »najprej judovski obred, zatem pa krst, to je bilo njihovo stališče. In da bi razrešili vprašanje, se Pavel in Barnaba posvetujeta z apostoli in starešinami v Jeruzalemu. Tako pride do prvega koncila v zgodovini Cerkve, jeruzalemskega koncila ali zbora, o katerem govori Pavel v Pismu Galačanom« (Gal 2,1-10).

Odnos med vero in postavo

Na njem se govori o zelo delikatnem teološkem, duhovnem in disciplinarnem vprašanju: o odnosu med vero v Kristusa in izpolnjevanjem Mojzesove postave. Med zborom sta ključnega pomena govora Petra in Jakoba, ki sta stebra prvotne Cerkve (glej Apd 15,7-21; Gal 2,9). Predlagata, naj se poganom ne nalaga obrezovanja, ampak se od njih samo zahteva, da opustijo malikovalstvo in vse njegove izraze. Ta odločitev je zatem bila potrjena s tako imenovanim apostolskim pismom, poslanim v Antiohijo.

Sinodalnost in Sveti Duh

Kot je pojasnil papež, nam jeruzalemski zbor ponuja pomembno osvetlitev načinov, s katerimi pristopiti k razhajanjem in iskanju »resnice v ljubezni« (Ef 4,15). »Spominja nas, da cerkvena metoda pri reševanju konfliktov sloni na dialogu, ki je sestavljen iz pozornega in potrpežljivega poslušanja, ter na razločevanju, ki se opravlja v luči Duha. Duh je namreč tisti, ki pomaga premagati zaprtosti in napetosti ter deluje v srcih, da bi ozdravela, v resnici in v dobrem, da bi dosegla enost. To besedilo nam pomaga razumeti sinodalnost. Zanimivo je, kako apostoli napišejo pismo. Začne se s 'Sveti Duh in mi mislimo, da …' To je lastno sinodalnosti, ta prisotnost Svetega Duha, sicer ni sinodalnosti, ampak le govorilnica, parlament, nekaj čisto drugega …«

Da bi imeli občestveno odgovornost

Papež Frančišek je katehezo sklenil s povabilom k molitvi: »Prosimo Gospoda, naj v vseh kristjanih, predvsem pa v škofih in duhovnikih, okrepi željo po občestvu in občestveno odgovornost. Pomaga naj nam živeti dialog, poslušanje in srečanje z brati v veri in z oddaljenimi, da bi okušali in pokazali rodovitnost Cerkve, ki je v vsakem času poklicana biti 'radostna mati' mnogih otrok« (glej Ps 113,9).