Sveti oče: Ljubezen do bolnikov omogoča, da cveti kultura zdravljenja
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Že veliko let se v mestu New York posvečate nudenju zdravstvene oskrbe tistim, ki živijo na robu družbe, v revščini in socialnih stiskah. Na ta način širite kulturo srečanja, kjer nihče ni »zavržen ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi zaželeni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obličje.« (Homilija, Bukarešta, 31. maj 2019) Vaša organizacija se odlikuje po pristopu empatije in zaupanja, ki ga uspete vzpostaviti z bolnimi in njihovimi družinami: preko soudeleženosti v njihovem življenju ter s tem, da se približate njihovi kulturi in jeziku, z namenom, da bi spodbujali človeške odnose.
Vaše osebno delo s tistimi, ki jim pomagate, je hvalevredno. Gre za držo, ki jo je potrebno spodbujati v družbi, ki teži k temu, da bi razvila skrajni individualizem, ki »v povezavi z utilitaristično miselnostjo, […] ustvarja globalizacijo ravnodušnosti. […] Če bomo nadaljevali tako, obstaja dejanska nevarnost, da bo vsakdo, ki ne bo v okviru sprejetih meril telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, potisnjen v ozadje in izključen.« (Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2019) S svojim vsakodnevnim prizadevanjem se želite boriti proti kulturi odmetavanja, ki prevladuje v mnogih družbenih scenarijih. Na ta način ste protagonisti celostne skrbi za človeka, ki velikodušno in nesebično nudi usluge zdravnikov ter socialno-zdravstvenih delavcev, ki zagotavljajo storitve preventivne medicine, nege in rehabilitacije. Ta solidarnost z bolnimi je resnični zaklad in je znamenje pristne zdravstvene nege in oskrbe, ki v središče postavlja osebo in njene potrebe.
Danes je zdravstvena oskrba priznana kot ena izmed splošnih človekovih pravic in velja za eno izmed ključnih razsežnosti celostnega človeškega razvoja. Kljub temu pa na svetovni ravni še vedno ostaja pravica, ki je zagotovljena le majhnemu številu ljudi in mnogim preprečena. Prav tako je potrebno opozoriti, da pogosto tam, kjer je bolniku pomoč zagotovljena, prevladuje tehnicizem, ki na koncu postane pomembnejši od osebe ter tako izpridi končni smisel samega zdravljenja. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je le-to »izraz globokega človeškega prizadevanja, pri katerem ne gre le za tehnično dejavnost, ampak za predanost in ljubezen do bližnjega.« (Papeški svet za pastoralo zdravja, Nova listina zdravstvenih delavcev 2016, št. 4)
Tudi če se vsi zdravniški posegi ne bodo končali s telesnim ozdravljenjem, bo zdravstvena oskrba, ki se jo nudi s človeškim srcem, vedno lahko prispevala k dobremu v življenju, tako na duhovni kot tudi na telesni ravni. Zato prizadevanje vsakega zdravstvenega delavca ob bolniku najde svoj najbolj dozorel in tudi učinkovit izraz tedaj, ko ga vodi ljubezen. In ta način, začenši z vsakodnevnimi dejanji, omogoča, da kultura zdravljenja cveti kot poglavitna prvina skupnega dobrega.
