Papež: Oznanjati lepoto, veselje in novost evangelija

Andreja Červek – Vatikan

»Misijonar živi pogum evangelija brez pretiranega preračunavanja in pogosto gre onkraj splošne zdrave pameti, kajti žene ga zaupanje, položeno le v Jezusa. Obstaja misijonska mistika, žeja po občestvu s Kristusom po pričevanju … To mistiko je treba ponovno odkriti v vsej njeni očarljivi lepoti, kajti v njej se za vsak čas hrani njena izjemna moč,« je dejal papež Frančišek zbrani delegaciji italijanskih misijonarskih inštitutov.

Kot zgled je postavil Devico Marijo, ki se je prav tako podala na pot ravno zato, ker je bila »naseljena z Jezusom in njegovim Duhom«. »Zato se tudi vi opravite na pot, ker ste naseljeni z Jezusom in njegovim Duham,« je spodbudil. »Ne obstaja drug razlog razen Kristusa Vstalega, ko se odpravite, zapustite najljubše ljubezni, svojo domovino, prijatelje, kulturo. Lepo je slišati v vaših besedah to gorečnost za Kristusa in njegovo kraljestvo.«

Kot je nadaljeval, na tej osnovi sloni tudi njihova predanost misijonarstvu ad gentes, za kar se jim je papež tudi zahvalil, saj gre za eklezialno in karizmatično poklicanost. V temelju je eklezialna, ukoreninjena v krstu, ter istočasno vezana na karizmo, h kateri jih je pritegnil Gospod in v kateri je njihovo življenje dobilo obliko.

Papež je z odobravanjem spregovoril o njihovem poudarjanju, da so »misijonarji in misijonarke ad gentes, ad extra, ad vitam«: »To zatrjujete brez triumfalizma, temveč v zavedanju sedanje krize, ki je sprejeta kot priložnost za razločevanje, spreobrnjenje in prenovo. S posvetitvijo misijonstvu ad gentes, prinašate svoj poseben prispevek k evangelizacijskemu prizadevanju vse Cerkve. Z bogastvom karizem vaših inštitutov, kar pomeni vaših src, obrazov, zgodb in tudi krvi misijonarjev in misijonark, interpretirate sporočilo dokumentov Evangelii nuntiandi sv. Pavla VI., Redemptoris missio sv. Janeza Pavla II. in Evangelii gaudium. In s to utelešeno hermenevtiko vašega življenja in vaših skupnosti bogatite občutenje in hojo Cerkve.«

Misijonarji in misijonarke pomagajo Božjemu ljudstvu ohranjati živo zavest, da je stalno »v izhodu« in poslano prinašat vsem narodom Božji blagoslov, kar je Jezus Kristus. Prav tako spominjajo, da misijonstvo ni individualno delo, ampak skupnostno, bratsko, deljeno. V tem smislu je sodelovanje med inštituti dodana vrednost, k čemur je papež zbrane tudi spodbudil.

Misijonarski inštituti prav tako kažejo, da poslanstvo ni enosmerna ulica, ki gre od Evrope proti ostalemu svetu, ampak živi iz izmenjave, kar je že očitno in kar je treba sprejeti kot vrednost, kot znamenje časov. »Danes večji del duhovniških in redovnih poklicev nastaja na območjih, ki so v preteklosti zgolj sprejemala misijonarje. To dejstvo po eni strani v nas povečuje občutek hvaležnosti do svetih evangelizatorjev, ki so v teh deželah sejali z velikimi žrtvami; po drugi strani pa predstavlja izziv za Cerkev in inštitute: izziv za občestvo in formacijo. Gre za izziv, ki ga je treba sprejeti brez strahu, z zaupanjem v Svetega Duha, ki je učitelj pri usklajevanju različnosti.«

Da so zapustili svojo državo je po papeževih besedah »znamenje, ki daje moč in pogum njihovim izvornim skupnostim«: »S svojim odhodom govorite: s Kristusom ne obstajajo dolgočasje, utrujenost in žalost, kajti on je stalna novost našega življenja. Misijonar potrebuje slavo evangelija: brez te ni misijonarjenja, ni oznanjevanja evangelija, ki privlači. Današnji moški in ženske, v Italiji in po svetu, potrebujejo videti osebe, ki imajo v srcu slavo Vstalega. To pričevanje, vidno v dialogu, medsebojni ljubezni, vzajemnem sprejemanju in podeljevanju, govori o lepoti evangelija, priteguje veselje verovanja v Jezusa in zasidranost vanj. Jezus sam nas priteguje. To veselje, ta lepota evangelija naj vedno najdeta prostor v vašem srcu, v vaših dejanjih, v vaših besedah, v svetu, kjer živite odnose.«

Oznanjevanje lepote, veselja in novosti evangelija naj se dotakne vseh situacij človeškega življenja. »Ne bojte se pričevati Jezusa tudi tam, kjer je neprijetno ali neprimerno. On bo znal najti načine, da bo tisto malo seme, kar je njegovo ime, izgovorjeno v ljubezni s strani misijonarja ali misijonarke, pognalo korenine in počasi postalo drevo trdne vere, v senci katerega bodo mnogi lahko počivali.«