Cerca

Vatican News

Papež v Albanu: Cerkev mora ohranjati v srcih ljudi živ spomin, da jih Bog ljubi

Papež Frančišek je v soboto, 21. septembra, popoldan obiskal škofijo Albano v bližini Rima. Pred stolnico sta ga sprejela tamkajšnji škof, msgr. Marcello Semeraro, in Nicola Marini, župan Albana. Ta je svetemu očetu izročil darilo ter mu pokazal stensko sliko v spomin na njegov obisk. Papež je zatem v stolnici z duhovniki in laiki, ki pomagajo na škofiji, izmenjaje zmolil daljšo molitev, med katero so se posebej spomnili pastirjev Cerkve. Sledila je sveta maša na Trgu Pia. Sveti oče je v homiliji razmišljal ob evangeljskem odlomku, ki opisuje srečanje med Jezusom in Zahejem. Zaželel je, da bi bila vsaka cerkev kraj, kjer bi vsakdo čutil, da se ga Gospod spominja ter da ga prehiteva Njegova milost.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V pozabljenem mestu se Bog spomni največjega grešnika

Dogodek, o katerem smo slišali, se dogaja v Jerihi, znanem mestu, ki je bilo uničeno v času Jozueta in, glede na Sveto pismo, ne bi smelo biti nikoli več pozidano (prim. Joz 6): morala bi biti »pozabljeno mesto«. Vendar pa evangelij pravi, da je Jezus prišel »v Jeriho in šel skozi mesto.« (Lk 19,1) In v tem mestu, ki je pod morsko gladino, se ne boji doseči najnižjega nivoja, ki ga predstavlja Zahej. Bil je cestninar, oziroma »vodja cestninarjev«, to je tistih judov, ki jih je ljudstvo sovražilo, ker so pobirali prispevke za Rimski imperij. Bil je »bogat« (v. 2) in lahko slutimo, kako mu je to uspelo: na račun njegovih someščanov, tako, da jih je izkoriščal. V njihovih očeh je bil Zahej najslabši, zanj ni obstajala možnost rešitve. Vendar pa ne v očeh Jezusa, ki po imenu pokliče prav njega, Zaheja, ki pomeni »Bog se spominja«. V pozabljenem mestu se Bog spomni največjega grešnika.

Ni ovire, zaradi katere bi Jezus pozabil na človeka

Gospod se predvsem spominja nas. Ne pozabi nas, ne izgubi nas izpred oči kljub oviram, ki nas lahko zadržujejo daleč od Njega. Ovire, ki jih ni manjkalo v Zahejevem primeru: njegova nizka postava, telesna in moralna, pa tudi njegovo sramovanje, zaradi česar je poskušal videti Jezusa skrit med vejami drevesa, verjetno upajoč, da ga ne bi videli. In potem zunanje kritike: v mestu so zaradi tega srečanja »vsi godrnjali« (v. 7). Omejenosti, grehi, sram, govorice in predsodki: nobena ovira ni razlog za to, da bi Jezus pozabil na bistveno, na človeka, ki ga je potrebno ljubiti in rešiti.

Cerkev mora ohranjati v srcih ljudi spomin, da jih Bog ljubi

Kaj nam pove ta evangelij ob obletnici vaše katedrale? Da vsaka cerkev, da Cerkev z veliko začetnico obstaja zato, da bi v srcih ljudi ohranila živ spomin, da jih Bog ljubi. Obstaja zato, da bi vsakomur, tudi najbolj oddaljenemu, rekla: »Jezus te ljubi in kliče po imenu; Bog te ne pozabi, pri srcu si mu.« Dragi bratje in sestre, kakor Jezus, se ne bojte »iti skozi« vaše mesto, iti k tistemu, ki je najbolj pozabljen, ki se skriva za vejami sramu, strahu, osamljenosti, da bi mu rekli: »Bog se te spominja.«

Jezus je tisti, ki nas vidi in ljubi prvi

Želel bi poudariti še eno Jezusovo dejanje. Poleg tega, da se spominja, da prepozna Zaheja, On prehiteva. To vidimo v igri pogledov z Zahejem. Ta je poskušal »videti, kdo je Jezus.« (v. 3) Zanimivo je, da Zahej ni skušal le videti Jezusa, ampak videti, kdo je bil Jezus: to je, razumeti, kakšne vrste učitelj je, kaj je bila njegova značilna lastnost. In to odkrije ne tedaj, ko gleda Jezusa, ampak ko ga Jezus pogleda. Saj medtem ko ga Zahej skuša videti, ga Jezus prvi vidi; preden Zahej spregovori, ga Jezus nagovori; preden povabi Jezusa, Jezus pride v njegovo hišo. Tako vidimo, kdo je Jezus: tisti, ki nas vidi prvi, tisti, ki nas ljubi prvi, tisti, ki nas sprejme prvi. Ko odkrijemo, da nas njegova ljubezen prehiteva, da nas doseže pred vsem drugim, se življenje spremeni.

Dopusti, da te Jezus pogleda

Dragi brat in draga sestra, če tako kot Zahej iščeš smisel življenja, vendar pa zato, ker ga ne najdeš, zapravljaš moči z »nadomestki ljubezni«, kot so bogastvo, kariera, užitek, kakšna odvisnost, dopusti, da te Jezus pogleda. Le z Jezusom boš odkril, da si vedno ljubljen in boš doživel življenjsko odkritje. Znotraj boš občutil dotik nepremagljive nežnosti Boga, ki gane in zgane srce. Tako je bilo za Zaheja in tako je za vsakega izmed nas, ko odkrijemo Jezusov »vnaprej«. Jezusa, ki nas prehiteva, ki nas prvi gleda, ki nam prvi govori, ki nas prvi čaka.

Ali je pri nas Jezus na prvem mestu?

Kot Cerkev se vprašajmo, če je pri nas Jezus na prvem mestu: ali je najprej On ali naš dnevni red, ali je najprej On ali naše strukture? Vsak pogovor se rodi iz vnaprejšnjega usmiljenja, rodi se iz nežnosti Boga, ki prevzame srce. Če vse, kar delamo, ne izhaja iz Jezusovega usmiljenega pogleda, smo v nevarnosti, da vero naredimo za posvetno, jo zakompliciramo, jo zapolnimo z mnogimi prilogami: s kulturnimi vsebinami, z vizijami učinkovitosti, s političnimi opcijami, z izbirami strank … Vendar pa se pozablja na bistveno, na preprostost vere, na to, kar pride pred vsem drugim: živo srečanje z Božjim usmiljenjem. Če to ni središče, če ni na začetku in koncu vsake naše dejavnosti, tvegamo, da v Cerkvi, ki je njegova hiša, zadržimo Boga »pred hišo«, ne pa z nami. Današnje povabilo je: »Dopusti, da se te Bog "misericordira" (ti izkaže svoje usmiljenje).« On prihaja s svojim usmiljenjem.

Ponovno postati preprosti, odprti

Da bi ohranjali Božji »vnaprej«, nam je zgled Zahej. Jezus ga vidi prej, ker je splezal na smokev. Gre za dejanje, za katero je bil potreben pogum, zagon, domišljija: ni veliko odraslih, ki bi plezali na drevesa; to je nekaj, kar počnejo otroci. Zahej je premagal sram in v nekem smislu je postal otrok. Za nas je pomembno, da ponovno postanemo preprosti, odprti. Da bi ohranjali Božji »vnaprej«, to je njegovo usmiljenje, ni potrebno biti zapleteni kristjani, ki izdelajo tisoč teorij in se razkropijo, da bi našli odgovore na spletu, ampak moramo biti kakor otroci. Ti potrebujejo starše in prijatelje: tudi mi potrebujemo Boga in druge. Nismo samozadostni, razkrinkati moramo svojo samozadostnost, premagati svoje zaprtosti, znotraj postati majhni, preprosti in navdušeni, polni zanosa do Boga in ljubezni do bližnjega.

Jezus pomaga Zaheju, da se ponovno čuti doma

Želel bi opozoriti še na zadnje Jezusovo dejanje, zaradi katerega se človek čuti doma. Jezus reče Zaheju: »Danes moram ostati v tvoji hiši.« (v. 5) V tvoji hiši. Zahej, ki se je čutil tujec v svojem mestu, ponovno vstopi v svojo hišo kot ljubljena oseba. In, ljubljen od Jezusa, ponovno odkrije ljudi, ki so okoli njega in reče: »Polovico svojega premoženja dam ubogim in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« (v. 8) Mojzesova Postava je predpisovala, da je potrebno vrniti in dodati eno petino (prim. 3Mz 5,24), Zahej da četverno: gre precej preko Postave, saj je našel ljubezen. Ker se je čutil doma, je odprl vrata bližnjemu.

Gospod želi, da bi bila njegova Cerkev dom med domovi

Kako lepo bi bilo, če bi naši sosedje in znanci čutili Cerkev kot njihov dom! Žal se dogaja, da naše skupnosti za mnoge postanejo tuje in neprivlačne. Včasih tudi mi podležemo skušnjavi, da bi ustvarjali zaprte kroge, zasebne prostore med izbranci. Čutimo se izbranci, čutimo se elita … Vendar pa je veliko bratov in sester, ki imajo domotožje, ki nimajo poguma, da bi se približali, morda tudi zato, ker se niso čutili sprejete. Morda zato, ker so spoznali duhovnika, ki je z njimi grdo ravnal, jih odgnal ali želel, da bi plačali zakramente … in so se oddaljili. Gospod želi, da bi bila njegova Cerkev dom med domovi, gostoljuben šotor, kjer bi vsak človek, popotnik v življenju, srečal Njega, ki je prišel, da bi prebival med nami (prim. Jn 1,14). Bratje in sestre, naj bo Cerkev kraj, kjer se nikoli ne gleda drugih zviška, ampak kakor Jezus Zaheja, od spodaj navzgor. Zapomnite si, da je edini trenutek, ko je dovoljeno gledati drugo osebo zviška, takrat, ko se ji pomaga vstati, sicer ni dovoljeno. Nikoli ne glejmo ljudi kakor sodniki, vedno kot bratje. Nismo nadzorniki življenj drugih, ampak pospeševalci dobrega za vse ljudi. In pri tem je stvar, ki zelo pomaga ta, da imamo jezik pri miru: ne opravljati drugih. Poleg molitve za to obstaja dobro zdravilo: učinkovito zdravilo je: »ugrizni se v jezik«. Zatekel ti bo v ustih in ne boš mogel govoriti.  

Jezusovi učenci niso sužnji preteklih krivic

»Sin človekov – se zaključi evangelij – je prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno.« (Lk 19,10) Če se izogibamo, da bi iskali in reševali to, kar je bilo izgubljeno, če se izogibamo tistemu, ki se nam zdi izgubljen, nismo Jezusovi. Prosimo za milost, da bi šli vsakomur naproti kot bratu in da v nikomer ne bi videli sovražnika. In če nam je bilo storjeno hudo, povrnimo z dobrim. Jezusovi učenci niso sužnji preteklih krivic, ampak po tem, ko jim je Bog odpustil, storijo kakor Zahej: mislijo le na dobro, ki ga morejo storiti. Dajajmo zastonjsko, ljubimo uboge in tiste, ki nam ne morejo povrniti: tako bomo bogati v Božjih očeh.

Naj vsak v cerkvi čuti, da se ga Gospod spominja

Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi bila vaša katedrala, kakor vsaka cerkev, kraj, kjer bi vsakdo čutil, da se ga Gospod spominja, da ga prehiteva njegova milost ter bi se čutil sprejetega doma. Tako, da bi se v Cerkvi dogodila najlepša stvar: da bi se veselili, ker je v življenje stopilo zveličanje (v. 9). Tako bodi.

Sobota, 21. september 2019, 20:03