Išči

Vatican News
Papež Frančišek med srečanjem s člani šol za novo evangelizacijo Papež Frančišek med srečanjem s člani šol za novo evangelizacijo  (Vatican Media)

Papež šolam za novo evangelizacijo: Bog je izkustvo ljubezni

Od 19. do 21. septembra je v Rimu potekalo mednarodno srečanje akademskih centrov in šol za novo evangelizacijo. Na temo Je mogoče srečati Boga? Poti nove evangelizacije ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Približno tristo udeležencev dogodka se je danes srečalo tudi s papežem Frančiškom, ki jim je med drugim dejal, da »Bog ni odgovor na neko intelektualno radovednost ali na zavzetost volje, ampak je izkustvo ljubezni, ki je poklicana postati zgodba ljubezni«.

Andreja Červek – Vatikan

Da bo srce gorelo

Člani centrov in šol za novo evangelizacijo so med tridnevnim srečanjem razpravljali o osrednji temi evangelizacije: kako prižgati željo po srečanju z Bogom, kljub znamenjem, ki zatemnjujejo njegovo navzočnost. Kot izhodišče premišljevanja je papež ponudil prizor dveh učencev, ki gresta proti Emavsu. Tam je bil tudi Kristus, ki je hodil z njima, a zaradi pobitosti v srcu ga nista bila zmožna prepoznati (glej Lk 24,13-27). »Tako je tudi za mnoge naše sodobnike: Bog jim je blizu, a jim ga ne uspe prepoznati,« je zatrdil sveti oče. »Skrivnost je torej v tem, da skupaj s svojimi negotovostmi začutimo čudovitost te navzočnosti. To je ista osuplost, ki je zajela učenca na poti v Emavs: 'Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?' Povzročiti, da bo srce gorelo, je naš izziv,« je poudaril Frančišek.

 Ko Cerkev skrbi le lasten uspeh

Pogosto pa se dogaja, da je Cerkev za današnjega človeka »hladen spomin«, če ne »pekoče razočaranje«. Mnogi, predvsem na Zahodu, imajo občutek, da jih Cerkev ne razume in je daleč od njihovih potreb. Nekateri Cerkev obsojajo kot preveč šibko v odnosu do sveta, spet drugi jo vidijo kot preveč mogočno glede na veliko revščino na svetu. »Rekel bi,« je pripomnil sveti oče, »da je prav biti zaskrbljen, predvsem pa skrbeti, ko se Cerkev zaznava kot posvetno, ki torej sledi načelom uspeha sveta in pozabi, da ne obstaja za oznanjevanje sebe, ampak Jezusa. Cerkev, ki jo skrbi za širjenje svojega dobrega imena, ki se s težavo odpove tistemu, kar ni bistveno, več ne doživlja gorečnosti pri vnašanju evangelija v današnji čas. Na koncu je bolj neka lepa muzejska najdba kot pa preprosta in radostna Očetova hiša.«

Ljubiti in biti ljubljeni

Pa vendar je veliko otrok, ki jih Oče želi imeti doma, je nadaljeval papež Frančišek. »To so naši bratje in sestre, ki medtem ko uporabljajo mnoge tehnološke osvojitve, živijo vsrkani v vrtinec pobesnelosti. In medtem ko v sebi nosijo globoke rane in se trudijo najti stabilno službo, se znajdejo obdani z zunanjim blagostanjem, ki mrtviči znotraj in odvrača od pogumnih odločitev. Koliko ljudi ob nas živi v naglici, sužnji tistega, kar bi moralo služiti njim, da bi bili bolje, a pozabijo na okus po življenju: lepoto številčne in velikodušne družine, ki napolni noč in dan, a hrani srce; svetlobo, ki se najde v očeh otrok, ki je ne more dati noben smartphone; veselje ob preprostih stvareh; vedrino, ki jo prinaša molitev. Kar nas pogosto prosijo naši bratje in sestre, pa čeprav jim ne uspe zastaviti vprašanja, se ujema z najglobljimi potrebami: ljubiti in biti ljubljeni, biti sprejeti takšni, kot smo, najti mir v srcu in veselje, ki traja dlje od zabave.«

Bog pomeni izkustvo ljubezni

Kot je nadaljeval Frančišek, smo mi vse to izkusili v Jezusu in naše poslanstvo je naslednje: »Srečati naše sodobnike, da bi jim dali spoznati njegovo ljubezen. Ne toliko, da bi jih poučevali, nikakor obsojali, ampak da bi postali njihovi tovariši na poti. […] Kako pomembno je čutiti se nagovorjeni s vprašanji moških in žensk današnjega časa!« Brez domišljanja, da imame takojšnje odgovore, in brez dajanja v naprej pripravljenih odgovorov, ampak z deljenjem besede življenja; ne da bi postali prozeliti, ampak da se pusti prostor ustvarjalni moči Svetega Duha, ki osvobaja srce od suženjstva in ga obnavlja. »Posredovati Boga torej ne pomeni govoriti o Bogu in upravičevati njegov obstoj – tudi hudič vé, da Bog obstaja! Oznanjati Gospoda pomeni pričevati veselje, da ga poznamo, pomeni pomagati živeti lepoto srečanja z njim. Bog ni odgovor na neko intelektualno radovednost ali na zavzetost volje, ampak je izkustvo ljubezni, ki je poklicana postati zgodba ljubezni. Kajti – in to velja predvsem za nas – ko se enkrat sreča živega Boga, ga je treba naprej iskati. Skrivnost Boga se nikoli ne izčrpa, neizmeren je kakor njegova ljubezen.«

Bog je ljubezen

Papež je spomnil na svetopisemsko trditev »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Uporabljen je glagol biti. Bog se namreč ne spreminja glede na naše obnašanje. Je brezpogojna ljubezen, ne spreminja se. Je ljubezen, ki se ne potroši. Kako lepo je tega zvestega Boga oznanjati bratom, ki živijo v mlačnosti, ker se je prvotno navdušenje ohladilo. Kako lepo je reči: »Jezus Kristus te ljubi, daroval je svoje življenje, da bi te odrešil, in zdaj vsak dan živi ob tebi« (Evangelii gaudium, 164). Sveti oče je ob koncu govora izpostavil še pomen srečanja, ki pomaga rasti v veri: »Približati se tistemu, ki je v stiski, graditi mostove, oskrbeti trpečega, poskrbeti za revne, maziliti s potrpežljivostjo tistega, ki je ob tebi, tolažiti obupanega, blagoslavljati tistega, ki ti povzroča hudo … tako postanemo živa znamenja Ljubezni, ki jo oznanjamo.«

Sobota, 21. september 2019, 13:39