Papež skupnosti »Abraham«: Bogu lahko prisluhnemo le v tišini
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dragi prijatelji, hvala za veselje, ki ga izražate! Vesel sem, da se lahko srečam z vami ob 30-letnici ustanovitve vaše skupnosti. Gospod nas nikoli ne neha presenečati ter nam odpira vedno nove poti v hoji za Jezusom, z ustvarjalnostjo Svetega Duha. Zahvaljujem se vam za besede, ki ste mi jih namenili. Ste mlada skupnost in zato v sebi nosite navdušenje, ki je značilno za tiste, ki želijo podeliti lepoto dejstva, da so v svojem življenju srečali Kristusa.
Imate ime, ki je zahtevno: »Abraham«, ki navdihuje pot evangelizacije, ki ste jo poklicani uresničevati v najrazličnejših okoliščinah, v katerih se nahajate. Ne bojte se, da bi navdih za svoje življenje in delovanje zajemali prav pri velikem očaku Abrahamu, našemu očetu v veri. On naj vas uči predvsem, kako biti pokorni Gospodovemu klicu. Ni pomembno, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah Gospod pokaže svojo prisotnost v vašem življenju. On – in samo On! – ve za kraje in čase, kjer naj sreča vsakogar. To, kar je pomembno je, da poslušamo njegov glas. Da bi lahko prepoznali njegovo besedo, je potrebna tišina poslušanja. Rekel bom, da ste, ko ste skupaj, precej hrupni. Vendar pa se dober hrup, hrup Svetega Duha, rodi iz tišine poslušanja. Če ni tišine poslušanja, hrup ni tisti hrup, ki je maziljen z močjo Svetega Duha.
Kakor je napisal veliki škof, sv. Ignacij Antiohijski, prvim generacijam kristjanov v Efezu: »Eno besedo je izrekel Oče, in to je bil njegov Sin, in ta vedno govori v večni tišini, in v tišini jo je potrebno poslušati.« Želim vam, da bi znali v svojem življenju vedno najti trenutke resnične tišine; to je skrivnost, da lahko prisluhnemo Bogu, ki govori: tišina.
Abraham zaradi svoje vere pusti svojo zemljo in svoj dom ter gre v kraj, ki ga ne pozna, vendar pa zanj jamči Božja obljuba. Zato, da bi bili evangelizatorji, je potrebno zaupati Bogu in biti pripravljeni oditi na pot, izstopiti, vendar ne le enkrat, ampak je potrebno prevzeti slog »eksodusa«. Pomembno je izstopati, da bi šli naproti tistim, ki jih Gospod pošilja na našo pot.
Ko je apostol Peter pisal svoje prvo pismo, se je obračal na mlade skupnosti, ki so bile morda tudi malo boječe v izražanju svoje vere; in vendar jih je povabil, naj bodo pripravljene dati razlog upanja, ki so ga prejele od Kristusa. Spodbujal jih je, naj to vedno delajo »s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti« (1Pt 3,15-16). To je metodologija, ki smo jo poklicani živeti pri dejavnosti evangelizacije. Potrebno je hoditi, skupaj z osebami našega časa, prisluhniti temu, kar nosijo v srcu, da bi jim mogli s svojim življenjem podariti najbolj verodostojen odgovor, to je tisti, ki prihaja od Boga, preko Jezusa Kristusa.
Abrahamova vera je bila rodovitna bolj kot kakršno koli človeško pričakovanje. In izpolnila se je v Jezusu, preko ponižne Abrahamove hčere, Device Marije, v kateri je Kristus odseval svoj »Tukaj sem« Očetu. Naj ona pomaga tudi vam, da bi bili poslušni delovanju Svetega Duha – tako bosta vaše pričevanje in vaše navdušenje učinkoviti sredstvi v služenju evangeliju. Pojdite naprej, v veri in dejavni ljubezni, predvsem k tistim, ki so najbolj odrinjeni in ubogi, vedno v zaupanju v Božjo obljubo.
