Išči

Vatican News

Papež malgaškim škofom: Kot brat vas blagoslavljam in ta blagoslov razširjam tudi na vaše škofije

»Gospod kardinal, hvala za Vaše besede dobrodošlice v imenu vseh bratov. Hvaležen sem tudi zato, ker ste s temi besedami hoteli pokazati, kako se poslanstvo, ki smo se ga odločili živeti, odvija sredi nasprotij: bogata dežela z veliko revščino; kultura in modrost, podedovani od prednikov, zaradi katerih cenimo življenje in dostojanstvo človeške osebe, pa tudi ugotovitev o neenakosti in o korupciji. V teh razmerah je naloga pastirja težka.« S temi besedami je papež Frančišek začel govor v soboto, 7. septembra, popoldne, malgaškim škofom v andohalski katedrali v Anananarivu na Madagaskarju.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor papeža Frančiška

»Sejalec miru in upanja« je tema, ki je bila izbrana za ta obisk in je lahko tudi odmev poslanstva, ki nam je bilo zaupano. Mi smo namreč sejalci in kdor seje, to dela v upanju; to dela računajoč na svoje napore in na osebno prizadevanje, hkrati pa ve, da je veliko dejavnikov, ki morajo sodelovati, da seme vzkali, zraste, postane klas in končno obilna pšenica. Utrujen in zaskrbljen sejalec ne izgubi poguma, se ne vda, še manj pa požge svoje polje, kadar gre kaj narobe … Zna čakati, zaupa;  poskrbi za razočaranja njegovega semena, nikdar pa ne neha ljubiti polja, ki je bilo zaupano njegovemu srcu. Tudi če je kdaj v skušnjavi, nikoli ne pobegne, da bi ga prepustil nekomu drugemu.

Sejalec pozna svojo zemljo, se je »dotika«, jo »čuti« in jo pripravlja, da bi mogla od sebe dati najboljše. Mi, škofje, smo po podobi sejalca poklicani, da na tej zemlji razširjamo seme vere in upanja. Zato moramo razviti tisti »nos«, ki nam omogoča, da jo bolje spoznamo in tudi odkrijemo, kar ogroža, ovira ali škoduje semenu. Pastirji imajo zato » – če upoštevajo prispevke različnih znanosti – pravico, da izrečejo svoje mnenje o vsem, kar zadeva življenje ljudi, saj naloga evangelizacije vključuje in zahteva podpiranje vsakega človeka. Ne moremo več trditi, da se mora vera omejiti na zasebno območje in da obstaja samo za to, da bi pripravljala duše na nebesa. Vemo, da Bog želi srečo svojih otrok tudi na tej zemlji, čeprav so poklicani k večni polnosti, saj je vse ustvaril 'in nam vsem daje vsega obilo za uživanje' (1 Tim 6,17). Iz tega sledi, da krščansko spreobrnjenje terja, 'da /.../ preverimo zlasti vse tisto, kar sestavlja družbeni red in prispeva k doseganju skupne blaginje.' Zato nihče ne more od nas zahtevati, da vero odrinemo v skrito notranjost ljudi, brez vsakršnega vpliva na družbeno in narodovo dogajanje, ne da bi skrbeli za blaginjo ustanov človeške skupnosti, ne da bi se izrekali o dogodkih, ki se tičejo državljanov« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 182-183).

Vem, da obstaja veliko razlogov za zaskrbljenost in da med vsem drugim nosite v srcu odgovornost za skrb za dostojanstvo vaših bratov, ki prosijo za graditev vedno bolj solidarnega in cvetočega naroda s zanesljivimi in trdnimi ustanovami. Ali lahko pastir, ki je vreden tega imena, ostane ravnodušen do izzivov, s katerimi se spoprijemajo njegovi sonarodnjaki vseh družbenih kategorij, neodvisno od njihove verske pripadnosti? Ali je pastir na Jezusov način lahko ravnodušen do življenja tistih, ki so mu bili zaupani?

Preroška razsežnost, ki je povezana s poslanstvom Cerkve, vedno in povsod zahteva razločevanje, ki na splošno ni lahko. V tem smislu je zrelo in neodvisno sodelovanje med Cerkvijo in državo nenehen izziv, saj nevarnost pajdaškega dogovarjanja ni nikdar daleč, zlasti če se nam zgodi, da izgubimo »evangeljsko prepričljivost«. Če bomo vedno poslušali to, kar Duh nenehoma govori Cerkvam (prim. Apd 2,7), se bomo lahko izognili pastem in osvobodili kvas evangelija za koristno sodelovanje s civilno družbo pri iskanju skupnega dobrega. Značilno znamenje tega razločevanja bo, da bo oznanjevanje evangelija vključevalo vašo skrb za vse oblike uboštva: ne »govorimo samo o tem, da bi vsem zagotovili hrano ali ‘človeka vredno oskrbo’, ampak da bi vsi dosegli ‘blaginjo v njenih mnogovrstnih vidikih’. To vključuje vzgojo, dostop do zdravstva in zlasti delo, kajti v svobodnem, ustvarjalnem, soodgovornem in solidarnem delu človek izraža dostojanstvo svojega življenja in ga stopnjuje. Pravično plačilo omogoča dostop do drugih dobrin, ki so namenjene za skupno uporabo” (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 192).

 Obramba človeške osebe predstavlja še drugo razsežnost našega pastoralnega prizadevanja. Da bi bili pastirji po Božjem srcu, mora biti prvi pri odločitvi za oznanjevanje evangelija ubogim: »Ni prostora za dvome ali razlage, ki bi mogle oslabiti to tako jasno sporočilo. Danes in vedno velja: ‘ubogi so prvi naslovljenci evangelija’. Brezplačno oznanjevanje evangelija ubogim je znamenje Božjega kraljestva, ki ga je prinesel Jezus. Naravnost je treba povedati, da obstaja neločljiva povezanost med našo vero in ubogimi. Ubogih nikdar ne pustimo samih” (prav tam, 48). Z drugimi besedami, na poseben način smo dolžni biti blizu in varovati uboge, odrinjene in majhne, zlasti otroke in najbolj ranljive osebe, žrtve izkoriščanja in zlorab.

Tega neizmernega polja preroški duh ni samo izpraznil in izkrčil, ampak tudi čaka semena, ki bodo vržena v zemljo s krščansko potrpežljivostjo v zavesti, da nimamo ne nadzora in ne odgovornosti za celoten proces. Pastir, ki seje, se ogiba temu, da bi vse nadziral, da prostor pobudam, pušča rasti v različnih časih in ne išče uniformnosti; nima nerazumnih zahtev, ne prezira sadov, ki so na videz bolj skromni. Ta zvestoba evangeliju nas tudi dela pastirje, ki so blizu Božjemu ljudstvu, začenši z našimi brati duhovniki, ki so naši najbližji bratje in morajo od nas dobiti posebno skrb.

Pred časom sem italijanskim škofom predstavil nujnost, da morajo naši duhovniki v svojem škofu najti lik starejšega brata in očeta, ki jih opogumlja in podpira na poti (prim. Govor italijanski škofovski konferenci, 20. maja 2019). Gre za duhovno očetovstvo, ki škofa priganja, da svojih duhovnikov ne pušča sirot, da se ga lahko »dotaknejo« ne samo s tem, da vsem duhovnikom odpre vrata, ampak tudi tako, da jih gre iskat, da bi jih spremljal, ko doživljajo težke trenutke.

V radostih in težavah, ki so neločljivo združene s službo, morajo duhovniki v vas najti očete, ki so vedno pripravljeni, ki znajo opogumljati in podpirati, ki so sposobni ceniti napore in spremljati morebitne napredke. 2. Vatikanski koncil je oblikoval posebno opombo: »[Škofje] naj z duhovniki vedno ravnajo s posebno ljubeznijo, saj prevzemajo del njihovega poslanstva in njihovih skrbi, in se jim v vsakdanjem življenju posvečajo s tolikšno gorečnostjo. Imajo naj jih za sinove in prijatelje, zato naj bodo pripravljeni, da jih poslušajo in ravnajo z njimi z zaupanjem in dobrohotnostjo, da bodo povečali pastoralno dejavnost po celotni škofiji« (Odlok Christus Dominus, 16).

Skrbeti za zemljo vključuje tudi potrpežljivo čakanje na procese; ko pride letina, kmet ocenjuje tudi kakovost delavcev. To vam kot pastirjem nalaga tudi nujno dolžnost spremljanja in razločevanja, predvsem kar zadeva poklice v posvečeno življenje in v duhovništvo, kar je temeljno za zagotavljanje pristnosti takšnih poklicev. Žetev je velika in Gospod – ki si lahko želi samo pristnih delavcev – se ne pusti omejiti v načinih klicanja in spodbujanja k velikodušnemu darovanju lastnega življenja. Namen vzgoje kandidatov za duhovništvo in za posvečeno življenje je zagotoviti zrelost in prečiščenje namenov. V zvezi s tem želim v duhu Apostolske spodbude Veselite in radujte se poudariti, da je temeljna poklicanost, brez katere vse druge poklicanosti nimajo razloga za obstoj, poklicanost k svetosti, in da je ta »svetost najlepša podoba Cerkve« (št. 9). Cenim vaša prizadevanja, da bi zagotovili vzgojo pristnih in svetih delavcev za preobilno žetev na Gospodovi njivi.

Ta napor se mora razširiti tudi na prostran svet laikata; tudi laiki so poslani na pobiranje letine, poklicani so, da sodelujejo pri ribolovu, da tvegajo svoje mreže in svoj čas za »svoj raznovrsten apostolat tako v Cerkvi kot v svetu« (2. Vatikanski koncil, Odlok Apostolicam auctositatem, 9). Svet z vso svojo razsežnostjo, svojimi problemi in spremembami predstavlja posebno polje apostolata, kjer so poklicani, da delajo velikodušno in odgovorno, ko prinašajo vanj kvas evangelija. Zato vam želim čestitati za vse pobude, ki jih kot pastirji sprejemate za formacijo laikov, da jih puščate samih v poslanstvu biti sol zemlje in luč sveta z namenom, da bi prispevali k preobrazbi družbe in Cerkve na Madagaskarju.

Dragi bratje, vsa ta odgovornost na Božji njivi nas mora izzvati, da imamo odprto srce in duha, da preženemo strah, ki zapira, in premagamo skušnjave, da bi se izolirali: bratski pogovor med vami, kakor tudi podelitev darov in sodelovanje med krajevnimi Cerkvami Indijskega oceana, naj bo pot upanja. Podobnost med pastoralnimi izzivi, kot so varovanje okolja v krščanskem duhu ali problem priseljevanje zahteva skupna razmišljanja in sinergijo obsežnih ukrepov za učinkovit pristop.

Končno bi rad preko vas na poseben način pozdravil duhovnike, redovnike in redovnice, ki so bolni ali trpijo zaradi starosti; prosim vas, da jim izrazite mojo ljubezen in mojo bližino v molitvi in da nežno poskrbite zanje in jih podpirate v njihovem lepem poslanstvu prošnje.

To stolnico varujeta dve ženi: v kapeli tukaj zraven počivajo relikvije blažene Victoire Rasoamanarivo, ki je znala delati dobro, braniti in širiti vero v težkih časih; predvsem pa je tukaj podoba Device Marije, za katero se zdi, da s svojimi rokami, odprtimi proti dolini in gričem, objema vse stvari. Prosimo ju, naj vedno odpirata naša srca, naj nas učita sočutja, ki izhaja iz materinega naročja in ki ga žena in Bog čutita pred pozabljenimi na zemlji, in nam pomagata sejati mir in upanje.

In vam, kot znamenje moje prisrčne in zveste podpore, dam svoj blagoslov, kot brat vas blagoslavljam in svoj blagoslov razširjam na vaše škofije. Prosim vas, ne pozabite moliti zame in povabite k molitvi zame!

Sobota, 7. september 2019, 18:50