Papež zaporniški policiji: Varovati pravico do upanja in do ponovnega začetka
Andreja Červek – Vatikan
Graditelji prihodnosti
Papež je svoj govor osredotočil na tri »preproste besede«: hvala, naprej, pogum. Predvsem zaporniški policiji in administrativnemu osebju je želel izreči zahvalo: »Hvala, kajti vaše delo je skrito, pogosto težko in malokrat povrnjeno, a bistveno. Hvala za vsakokrat, ko živite svojo službo ne samo kot potrebno nadzorovanje, ampak tudi kot podporo slabotnemu. Vem, da ni lahko, a ko ste poleg tega, da skrbite za varnost, bližnja navzočnost nekomu, ki je padel v mreže zla, postanete graditelji prihodnosti: postavljate osnovo za spoštljivejše sobivanje in torej za varnejšo družbo. Hvala, ker s tem dan za dnem postajate tkalci pravičnosti in upanja.«
Ne le pazniki, ampak varuhu
Sveti oče je izpostavil na evangeljski stavek: »Spominjajte se jetnikov kakor sojetniki« (Heb 13,3). V tej situaciji se nahajajo tudi vsi zaposleni pri zaporniški policiji, medtem ko vsak dan prestopajo prag mnogih krajev bolečine, preživijo veliko časa na oddelkih, se trudijo zagotavljati varnost, ne da bi pri tem zanemarjali spoštovanje človeka. »Lepo prosim, ne pozabite na dobro, ki ga lahko naredite vsak dan. Vaše obnašanje, vaše drže, vaši pogledi so dragoceni. Bodite osebe, ki pred ranjenim in pogosto opustošenim človeštvom, v imenu države in družbe, priznavajo nedotakljivo dostojanstvo,« je spodbudil papež in se jim zahvalil, da niso le pazniki, ampak so predvsem varuhi oseb, ki so jim zaupane, da bi se zavedale hudega, ki so ga storile, in sprejele novo perspektivo za dobro vseh: »S tem ste poklicani biti mostovi med zaporom in civilno družbo: s svojo službo, ko uveljavljate pravo mero sočutja, lahko spodrinete medsebojne strahove in dramo brezbrižnosti.«
Ne pustiti samega, kdor se čuti sam
Drugo besedo – naprej! – je papež Frančišek namenil kaplanom, posvečenim osebam in prostovoljcem, ki sodelujejo z zaporniško policijo. »Ste prinašalci evangelija med zaporniške zidove. Želel bi vam reči: naprej! Naprej, ko v najtežje situacije pridete samo z močjo nasmeha in s srcem, ki posluša; naprej, ko si naložite bremena drugih in jih vnašate v molitev. Naprej, ko v stiku z revščino, ki jo srečate, vidite svojo lastno revščino. To je dobro, kajti bistveno je najprej sebe prepoznati kot potrebne odpuščanja. Lastne nesreče tako postanejo zatočišča Božjega usmiljenja; kot tisti, ki jim je odpuščeno, postanemo verodostojne priče Božjega odpuščanja. Sicer nastopi nevarnost, da nosimo samo sami sebe in svoje domnevne samozadostnosti. Naprej, kajti z vašim poslanstvom dajete tolažbo. In zelo pomembno je, da ne pustimo samega nekoga, ki se počuti sam.«
Umazati si roke
Papež je zaporniškim kaplanom in prostovoljcem navedel besede, ki so jih govorili ljudje, ko so videli Jezusa iti k Zaheju: »Šel je in se ustavil pri grešnem možu« (Lk 19,7). »Gospod je šel, ni se ustavil pred predsodki nekoga, ki misli, da je evangelij namenjen 'dobrim ljudem'. Nasprotno, evangelij zahteva, da si umažemo roke. Naprej, torej, z Jezusom in v znamenju Jezusa, ki vas je poklical, da ste potrpežljivi sejalci njegove besede, neutrudni iskalci izgubljenega, oznanjevalci gotovosti, da je za Boga vsak dragocen, pastirji, ki si najslabotnejše ovce naložijo na svoja ramena. Naprej z velikodušnostjo in veseljem: s svojim služenjem tolažite Božje srce.«
Bog je večji od vsakega problema in vas čaka
Ob koncu se je sveti oče obrnil še na zapornike in jim spregovoril o pogumu. »Sam Gospod vam jo govori […] Pogum, ker ste v Božjem srcu, dragoceni ste v njegovih očeh in, četudi se čutite izgubljeni in nevredni, ne obupajte. Vi, ki ste zaprti, pomembni ste za Boga, ki hoče v vas narediti čudovita dela,« jih je spodbudil papež in tudi njim namenil svetopisemski stavek: »Bog je večji od našega srca« (1 Jn 3,20). »Nikoli se ne pustite vkleniti v temno celico srca brez upanja, ne podlezite vdanosti. Bog je večji od vsakega problema in vas čaka, da bi vas ljubil. Postavite se pred Križanega, pred Jezusov pogled: pred Njega, s preprostostjo, z iskrenostjo. Od tam, iz ponižnega srca, ki ne laže samemu sebi, se ponovno rojeva mir, ponovno vzcveti zaupanje, da smo ljubljeni, in moč, da gremo naprej. Predstavljam si, da vas gledam in v vaših očeh vidim razočaranja, medtem ko v srcu še vedno utripa upanje, pogosto povezano s spominom na vaše drage. Pogum, nikoli ne zadušite plamena upanja. Vedno glejte proti obzorju prihodnosti, vedno obstaja prihodnost upanja, vedno!«
Dosmrtna ječa ni rešitev
Oživljati ta plamen je dolžnost vseh, je zatrdil papež. Ohranja ga naj vsaka družba, in sicer tako, da kazen ne bo ogrožala pravice do upanja, da bodo zagotovljene možnosti za spravo in ponovno družbeno vključevanje. »Medtem ko se popravlja napake iz preteklosti, se ne sme odstraniti upanja v prihodnost,« pri čemer je papež spregovoril o dosmrtni ječi. »Dosmrtna ječa ni rešitev za probleme, ampak problem, ki ga je treba rešiti. Kajti če se zapre nekoga v celico brez upanja, ni prihodnosti za družbo. Nikoli ne prikrajšati nekoga za ponovni začetek!« je poudaril Frančišek. »Dragi bratje in sestre, z vašim delom in vašo službo ste priče te pravice: pravice do upanja, pravice do ponovnega začetka. Obnavljam vam svoj 'hvala'. Naprej, pogum, z Božjim blagoslovom, ko varujete tiste, ki so vam zaupani.«
