Papež avguštincem: Doživeti Boga in ga pokazati svetu

Andreja Červek – Vatikan

Skupnosti posvečenih oseb so kraji, kjer se želi živeti doživetje Boga, začenši z notranjostjo in v občestvu z brati. In to je prvi temeljni izziv, ki je postavljen pred posvečene osebe in ki ga je papež Frančišek hotel prav posebej zaupati avguštincem: »Skupaj doživeti Boga, da bi zatem Boga lahko pokazali temu svetu na jasen in pogumen način ter brez kompromisov in omahovanja. To je velika odgovornost!«

Spomnil je na besede papeža Pavla VI. v apostolski spodbudi Evangelica testificatio: »Izročilo Cerkve nam od začetka daje to privilegirano pričevanje o stalnem iskanju Boga, o edini in neločljivi ljubezni do Kristusa, o absolutni predanosti za rast njegovega kraljestva. Brez tega konkretnega znamenja bi se ljubezen, ki oživlja vso Cerkev, ohladila, zveličavni paradoks evangelija bi se skrhal, sol vere bi zvodenela, v tem svetu, ki se nahaja v fazi sekularizacije.« Frančišek je pripomnil, da je takrat svet bil v fazi sekularizacije, danes pa je popolnoma sekulariziran.

Avguštinci so bili poklicani pričevati ravno o tej »vroči, živi, vidni, nalezljivi ljubezni Cerkve, in sicer z življenjem v skupnosti, ki jasno izraža navzočnost Vstalega in njegovega Duha«. Edinost ljubezni, kar dobro pojasnjujejo tudi konstitucije reda, je središčna točka izkušnje in duhovnosti sv. Avguština ter temelj celotnega avguštinskega življenja. S tega vidika je papež Frančišek v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate želel spomniti na tisto »plemenito duhovno srečanje, ki sta ga skupaj živela sv. Avguštin in njegova mati sv. Monika« (Gaudete et exsultate, 142): trenutek, ko sta se njuni duši zlili v intuicijo božanske modrosti. Ta del vedno z ganjenostjo beremo na liturgični spomin sv. Monike.

»A te izkušnje niso ne najpogostejše ne najpomembnejše. Življenje […] v skupnosti je sestavljeno iz mnogih majhnih vsakdanjih detajlov […]. Skupnost, ki varuje majhne posebnosti ljubezni, kjer člani skrbijo drug za drugega in sestavljajo odprt in evangelizacijski prostor, je kraj navzočnosti Vstalega, ki jo je treba posvečevati v skladu z Očetovim načrtom (ibid., 143.145).

Seveda pa ohranjati ta plamen bratske ljubezni ne bo mogoče brez tistega »in Deum« v vašem Pravilu: »Primum, propter quod in unum estis congregati, ut unanimes habitetis in domo et sit vobis anima una et cor unum in Deum.« Kar pomeni iztegnjeni k Bogu. Ta dodatek k izrazu iz Apostolskih del je lasten Avguštinu in izpostavlja, da je to globok dinamizem vaših skupnosti, prvi pomemben vir, iz katerega izvira vsaka vaša služba Cerkvi in človeštvu. »Anima una et cor unum« (ena duša in eno srce) nastane iz tega večnega vira: »in Deum«. »Vaša srca naj so vedno stegnjena proti Bogu. Vedno!« je poudaril papež Frančišek. »Vsak član skupnosti naj je, kakor 'vaš svetnik', vsak dan usmerjen v iskanje Boga in se pusti poiskati Bogu. Ta usmeritev bi med vami morala biti izpričana, izpovedana, pričevana brez lažne sramežljivosti. Iskanje Boga ne sme biti zatemnjeno z drugimi cilji, čeprav so velikodušni in apostolski. Kajti to je vaš prvi apostolat. Tukaj smo – kar bi si morali med seboj povedati vsak dan –, ker hodimo proti Bogu. In ker je Bog ljubezen, se proti Njemu hodi v ljubezni.«

Kakor je zapisal p. Agostino Trapé: »V skladu s Pravilom, ljubezen ni samo cilj in sredstvo redovnega življenja, ampak je tudi središče: iz ljubezni mora izhajati in v ljubezen mora biti usmerjeno, s trajnim gibanjem krožne vzročnosti, vsaka misel, vsako čustvo, vsaka drža, vsako dejanje.«

Sv. Avguštin je sv. Hieronimu takole opisal svojo izkušnjo skupnosti: »Priznam ti, da se mi zdi še kako naravno v celoti se predati naklonjenosti teh oseb, predvsem ko sem obtežen s pohujšanji sveta: v njihovem srcu najdem počitek brez zaskrbljenosti, prepričan, da je v njem Bog.«

Po papeževih besedah se je dobro pogosto vračati k Avguštinovi meditaciji o Prvem Janezovem pismu, kjer je Cerkev imenovana »mater charitas«, mati, ki joče zaradi ločitve otrok in ki vedno znova kliče k enosti ljubezni: »Če hočeš vedeti, ali si prejel Duha, izprašaj svoje srce. Tako ne boš v nevarnosti, da bi imel zakrament, a ne bi imel njegovega učinka. Izprašaj svoje srce in, če je v njem ljubezen do brata, bodi miren. Ljubezni ne more biti brez Božjega Duha, saj Pavel vpije: 'Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan' (Rim 5,5).«

V Konstitucijah avguštincev je ta bratska ljubezen opisana kot »preroško znamenje«: »Ne bo nam uspelo opraviti vsega tega, če ne bomo iz ljubezni do Kristusa vsak dan vzeli svoj križ s ponižnostjo in blagostjo.«

Papež je ponovno navedel Avguštinovo meditacijo, da bi izpostavil, kaj je »via charitatis«, pot ljubezni: »Gospod pravi: 'Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.' A kaj je popolnost ljubezni? Ljubiti tudi sovražnike in jih ljubiti, da bi postali bratje. Tako je ljubil on, ki je viseč na križu rekel: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.' Ko je bil pribit na križu, je hodil ravno po tej poti, ki je pot ljubezni.«

Frančišek je ob koncu zbrane avguštince še nagovoril: »Dragi bratje, tudi danes je to za vas izziv in odgovornost: živeti v vaših skupnostih na način, da boste skupaj doživljali Boga in ga lahko pokazali svetu! Naj vas Marija, Jezusova mati in svetla podoba Cerkve, vedno spremlja in varuje. Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame.«